Vdor javnega v zasebno
Zasebnost : javnost = ena : nič
Foto: Jože Suhadolnik
12. 06. 2014
Javno in zasebno sta povezana kot noč in dan: kjer se konča eden, nastopi drugi. Toda če v naravi (in naravoslovju) ni prostora za improvizacije in ohlapne definicije, sta družba in družboslovje manj podvržena eksaktnosti, zatorej tudi javnost in zasebnost nista tako natančno razmejeni. O vdorih zasebnega v javno (in nasprotnem) smo se pogovarjali z dr. Ksenijo Vidmar Horvat; o tem, v katero smer se giblje družba, ki se hrani s trivialnostmi iz zasebnosti, namesto da bi se poglabljala v resnejša dogajanja v javnem prostoru, z dr. Andrejem Škerlepom; Anže Voh Boštic, ustanovitelj spletnega portala Pod črto, pa je nanizal svoje vtise ob nekajmesečnem (poskusnem) delovanju portala, ki namesto tabloidnih ponuja družbenokritične vsebine.
Sredi marca je bil neki Celjan po razsodbi sodišča oglobljen, ker je policiste na svojem profilu Facebook imenoval za klovne. In če se morda na prvi pogled zdi, da lahko na Facebooku vsakdo piše, kar si misli (in se mu zato ni treba bati sankcij), je stvar jasna kot beli dan: bi se komu zdelo čudno, da so ga kaznovali, če bi na zid svoje hiše napisal grafit, s katerim bi se posmehnil organom reda in miru? Naredil je namreč točno to. Gotovo je splet vnesel nekaj dodatne zmede v tradicionalna pojmovanja javnosti in zasebnosti, ki se v zadnjih desetletjih spreminjajo, in javnost v većji meri posega v zasebno – oziroma bolj obratno. O tem je namreč prepričan ugledni sociolog Zygmunt Bauman, ki trdi, da je naš vtis, po katerem je ogrožena zasebnost, napačen. V resnici da je ogrožena javnost, saj vanjo vdirajo prvine iz zasebnosti, ki tam nimajo kaj početi. Njegova ocena na mah dobi pridih verodostojnosti, če ji ob bok postavimo vse bolj tabloidizirane medije ter resničnostne šove in upadajoče zanimanje za javne zadeve, ki se (med drugim) odraža v nizki volilni udeležbi, in to ne le na evropskih volitvah. Po drugi strani pa se želja obvarovati posameznikovo zasebnost ponekod razvija v obsedenosti podobno stanje in bi kot rahlo nezdrave lahko označili prizadevanja nekaterih posameznikov, da v javnost pošljejo le svojo do potankosti pološčeno podobo – bodisi s selfieji bodisi s t. i. pravico do pozabe, do katere ima po razsodbi Evropskega sodišča zdaj menda pravico vsakdo, ki mu zabeležke o njem na spletu, do katerih usmerja Googlov brskalnik, niso (več) všeč. Najbrž je nemalo preroškega v zapisu kolumnista New York Timesa, ki je nedavno ugotovil, da bo šla beseda »zasebno« najbrž počasi na smetišče zgodovine.
Javni prostor se je začel preobražati že po drugi vojni
Ksenija Vidmar Horvat
Kaj je torej tisto, kar se je v sodobnem dojemanju javnega in zasebnega tako spremenilo, da imamo vsi polna usta govorjenja o korenitih spremembah pri pojmovanju javnosti in zasebnosti? Morda pa sploh nič? Vsakič, ko se v javnosti izoblikuje strokovna ali pa samo laična predstava, da se dogaja nekaj drastično novega, je to alarm za previdnost, razlaga dr. Ksenija Vidmar Horvat, redna profesorica na oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Apokaliptične predstave, da smo se znašli v popolnoma novih časih, pogosto temeljijo na nekih mitoloških predstavah o preteklosti, ki so površne in neresnične, nadaljuje. In v resnici to ni tako zelo nova tema: prve razprave o preobrazbi javnega prostora v našem, postmodernem času, so se začele porajati že po drugi svetovni vojni. Avtorji iz frankfurtske »kritične teorije družbe« so že takrat opazili, da se v zahodnih medijih po drugi svetovni vojni namesto osebnosti, ki so jim nadeli poimenovanje »kapitani dela« oz. junaki produkcije, kakršen je bil tovarnar Ford, v javnosti pojavljajo »kapitani zavesti«, kot je bil, denimo, Walt Disney. Obveljal je za neko novo ikono, prvo, ki ni bila iz sfere produkcije, temveč iz sfere potrošništva in zabavne industrije. Razvoj se je nadaljeval nekako v isto smer; kritični teoretiki so v osemdesetih in devetdesetih letih svarili pred seksualizacijo političnega prostora. V mislih so imeli spreminjanje javne podobe politikov, ki se je vse bolj povezovala z njihovim zasebnim življenjem; iz tistega obdobja je bil najbolj znan primer Billa Clintona (in Monice Lewinsky), pozneje pa so njegovemu zgledu sledili Berlusconi, Sarkozy, Hollande – in vsi, katerih dogodivščine še danes polnijo medije, tabloidne in manj tabloidne. Danes nas takšno poročanje le še stežka preseneti, ker je postalo del utečene medijske prakse, seveda pa se nam zaradi množičnih medijev in (ne)srečne sprege medijev s politiko zdi, da je tega vse več in da se zasebnemu življenju politikov pripisuje več pomembnosti kot pravim političnim temam, meni Vidmar Horvatova. Pa saj tudi v resnici gre za tabloidizacijo politike, vendar tu glede na drugo polovico preteklega stoletja ni posebnih novosti; zgolj za občutek, da je tega več kot v preteklosti.
Družbeni boj, kako definirati zasebno
Sogovornica opozarja na še en pojav oziroma dogajanje, ki prav tako sodi pod okrilje domnevno radikalnih sprememb dojemanja javnega in zasebnega: preobrazba družinskega in intimnega življenja. Tudi tu začetki segajo v drugo polovico 20. stoletja (ko je bil eden od primerov feminizem s sloganom »Osebno (zasebno) je politično!«). Gre za razprave, ki se dotikajo nekih političnih usmeritev, kako demokratizirati odnos med zasebnim in javnim, predvsem pri enakosti med spoloma; v zadnjem času se težišče razprave širi k spolni usmeritvi, pravici do istospolnih partnerstev ipd. Toda že Foucault je trdil, da je nadzor nad zasebnostjo tem večji, kadar se o zasebnih rečeh več razpravlja. Zato je naš občutek, ki nam prišepetava, da se je prostor liberaliziral ali morda prekomerno odprl in da se brišejo meje med javnim in zasebnim, varljiv. V resnici gre tu za družbeni boj, kako definirati zasebno.
Asimetrija
Tretji sklop preobrazbe pa se po Kseniji Vidmar Horvat tiče polja človekovih pravic, točneje pravice do zasebnosti in pravice do informiranost. To se ne dotika toliko našega zasebnega življenja in koncepta zasebnosti, v katero vdira oblast – pri čemer ima profesorica v mislih fenomen Snowden in žvižgače, ki kažejo, da čeprav smo odprli vse teme iz zasebnosti v javni prostor, obstaja neki pomemben del zasebnega (in tudi intelektualno in kritično privatnega) pod budnim nadzorom države. Država – pravzaprav njeni represivni organi – pa o tem v javnosti seveda ne dovoli razpravljati. Opravka imamo torej z neke vrste hipokrizijo, morda celo asimetrijo: prodor vsega v javno sfero, ni več svetih tem, po drugi strani pa zapiranje prostora javnosti in klestenje pravice do obveščenosti o vlogi države v odnosu do naših zasebnih misli, izraženih v elektronski pošti in v družbenih omrežjih.
»Vidmar Horvat: Zaradi množičnih medijev in (ne)srečne sprege medijev s politiko zdi, da je tega vse več in da se zasebnemu življenju politikov pripisuje več pomembnosti kot pravim političnim temam.«
Spletu se torej vse pogosteje pripisuje vsemogočnost in vpliv na vsakršne družbene spremembe, čeprav je v resnici le tehnologija, in je gibalo sprememb, kot vedno, vendarle človek? Treba je ločiti med kvaliteto in kvantiteto, odgovarja Ksenija Vidmar Horvat. Na kvantitativni ravni prav gotovo lahko govorimo, da je zaradi tehnologije in zaradi globaliziranja informacij prišlo do nekega presežka – da se postavljajo neki novi standardi odnosa med javnim in zasebnim, ki jim raziskovalci pravijo »odnosi postemocionalne dobe«. S tem hočejo opozoriti, da smo trivializirali tudi čustvovanje, da smo čustva podvrgli tržnim mehanizmom in potrošništvu. Kar pa zadeva kvaliteto, ne izhaja nujno iz kvantitete, vsaj ne v pomenu, da se je naše družbeno razumevanje javnega drastično spremenilo. Problematično je, da zaradi hiperprodukcije javnega diskurza prihaja do pasivizacije tako potrošnika kot državljana, kar je svojevrsten paradoks. »Ker se zdi, da je že vse povedano, ker je preobilje informacij tolikšno, imam vtis, da meni kot posamezniku ali posameznici ni več treba v ničemer posredovati, ker je za to poskrbljeno v podobi nevladnih organizacij, takšnih ali drugačnih gibanj, medijev, paparacev … En sam klik ali všečkanje na Facebooku že velja za državljansko angažiranje, ki ne potrebuje drugega jasnega poudarka.« Z drugimi besedami: aktivnost je pomembnejša kot pa cilj. Ta pa je postal nejasen – ni več očitno, zakaj nekaj počnemo.
V zasebnost spuščamo drugega
Ali odpiranje javnosti v zasebnost, razgaljanje v resničnostih oddajah, na primer, rahlja vezi med posamezniki; mar ni prav skrito in intimno imelo vloge nekakšnega veziva v medosebnih odnosih? »Naša družba je družba osamljenih, atomiziranih posameznikov; priča smo izolaciji, tudi pri intimnosti in čustvovanju, po drugi strani je naša družba – tudi v intimnem prostoru – preskriptivna, kar pomeni, da vsiljuje predstavo o tem, da je vse konfliktne situacije, tudi v zasebnem življenju, mogoče rešiti z nekimi postopki, ki so ponavadi povezani s potrošništvom, recimo priročniki za samopomoč in svetovanja v slogu 'kako rešiti partnerski odnos v sedmih korakih'. Treba je omeniti tudi rahljanje občutka za neodvisnost pri posamezniku in sposobnost reševanja razprtij v medsebojnih odnosih z lastnim angažiranjem – pravzaprav smo v vzgoji, v partnerskih odnosih, odnosih s sodelavci na delovnem mestu, postali pacienti najrazličnejših svetovalnih strok in timov, izgubili smo zaupanje v lastno zmožnost reševanja konfliktov. Raje posegamo po instantnih strokovnjakih z metodami v korakih – to pomeni, da smo spustili v našo zasebnost drugega, tujega, s čimer smo morali žrtvovati nekaj intimnega. Zaupanje se ne krepi, temveč se krha,« razlaga Vidmar Horvatova.
Še en zgovoren primer, kako tehnologija vdira v naša življenja ter nadzoruje našo zavest, naš spomin in spomin na nas, je nedavna razsodba Evropskega sodišča v zadevi pravica do pozabe. Danes je naša eksistenca razpršena v različne sfere, ki jih obvladujejo razne tehnologije. »Govorimo lahko o razsrediščenosti ali razpršenosti v virtualnem prostoru, kar prav gotovo poraja občutek nemoči: nekdo oziroma nekaj, tehnologija, se nas polašča. Po eni strani se elemente naše zasebnost in intimnosti po lastni volji (recimo v obliki selfiejev ali zapisov na zidu Facebooka) prikazuje v javnosti, sestavljeni iz ljudi, ki jih nikoli ne bomo poznali ne srečali, po drugi pa smo nehote ali celo proti svoji volji zaradi nekih korporativnih interesov (recimo oglaševalskih meritev) pahnjeni v javnost – kar jemljemo kot vdor v zasebnost,« razlaga Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da imamo tu spet opravka z neke vrste shizofrenostjo: po eni strani bi svetu o sebi najraje razkričali vse, po drugi pa hočemo ljubosumno varovati svojo zasebnost. Potrošniška družba proizvaja temeljno protislovje v razumevanju vrednot svobode in pravice do zasebnosti, na katerega za zdaj ne znamo odgovoriti.
Delitve na javno in zasebno
Doc. dr. Andrej Škerlep s katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani za začetek razčisti nekaj teoretičnih pojmov, saj le tako lahko poda poglobljeno analizo aktualnega stanja, v katerem je vse tako drugače kot nekoč. Ali pa tudi ne? Za javnost je bistveno, da se oblikuje v odnosu do zasebnosti, razlaga Škerlep, opravka imamo torej z dvema razsežnostma – javno in zasebno (lat. publicus – privatus). Zasebno zajema osebno, individualno, intimno, javno pa splošno, ljudsko, obče, se pravi državo in družbo. Iz te delitve izhajajo tudi interesi, ki so lahko posameznikovi (ponavadi povezani s posameznikovo lastnino) ali pa javni. Javnost je vse, kar je (raz)vidno, kar je na odru. Zasebno je skrito, nedostopno (pravica do zasebnosti je pravzaprav pravica do nedostopnosti), in te delitve izhajajo še iz antike, iz časov grške demokracije in starorimske res publica.
Andrej Škerlep
Če hočemo o javnosti govoriti v sodobnosti, mora biti izpolnjenih nekaj pogojev: poskrbljeno mora biti npr. za liberalno demokracijo, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in zagotavlja svobodo govora, tiska, obveščenosti, združevanja. Te pravice vmes nekaj časa niso bile izpolnjene, nekako v obdobju med starim Rimom in sprejetjem ameriške Deklaracije o neodvisnosti (zelo očitno so jih kršili tudi v obdobju novejše zgodovine, v času stalinizma, komunizma, nacizma … – vojaške diktature venomer zatrejo javnost).
Kaj je javni interes?
Pri javnosti gre za kolektivno voljo državljanov, ki sprejemajo obstoječo oblast in so pripravljeni o problemih družbe javno razpravljati (čemur se reče tudi politika). Gre za probleme družbe, ne države – država naj bi jih razreševala na najboljši možni način in v skladu z javnim interesom (kaj to je, je spet stvar javne razprave in se ponavadi določa sproti). Ali je javni interes vedeti vse o zdravstvenem stanju nekega predsednika ali predsedniškega kandidata, če se dotaknemo enega najbolj značilnih simptomov vdora zasebnega v javno (ali obratno)? Ni vnaprej jasno, ali je razkritje zdravniških izidov državnika v interesu javnosti ali ne, odgovarja Škerlep, do odgovorov na takšna vprašanja je mogoče priti le z razpravo, pri čemer se pokaže funkcija javnosti: reševanje problemov.
Nekako od konca 18. stoletja naprej se začnejo razvijati množični mediji, katerih funkcija je poročanje o dogodkih, komentiranje, razpravljanje. Vse to se sicer dogaja tudi v parlamentu, državljanskih forumih in političnih strankah, kjer se poraja javno mnenje (tega pa zatipamo z javnomnenjskimi raziskavami, dokler se ne izkristalizira na volitvah). Leta 2014 smo v dobi novih digitalnih medijev in mobilnih komunikacijskih tehnologij, zato so stvari radikalno spremenjene. Za množične medije so pred pojavom interneta veljali tisk, radio, televizija, pa tudi knjige (leposlovje in stvarna literatura), filmi in glasba na zvočnih nosilcih. Pretakanje vsebin med mediji in njihovim občinstvom je bilo enosmerno, povratna informacija od odjemalcev pa je le redko prišla do snovalcev vsebin. V medijih so nastopali novinarji, politiki, včasih z mnenjskimi prispevki vidnejši intelektualci, z eno besedo: elita. S prihodom interneta se je med drugim zgodilo to, da so mediji, prej vsak na svojem formatu, konvergirali na isti format. Kar v praksi pomeni, da na mobilniku lahko bereš časopis, poslušaš radio, gledaš TV-dnevnik ali (bognedaj) celovečerec. Pojavile so se t. i. univerzalne komunikacijske naprave, npr. platforme, kot so pametni mobilnik, tablica, prenosnik, ki so hkrati tudi multimedijski snemalniki in predvajalniki medijskih vsebin. Poleg tega mediji danes niso več enosmerni, so del širšega omrežja. Danes manj govorimo o množičnih medijih in več o mediaciji. Mediji so v omrežju povezani z elementi družbenih medijev – s forumi, z blogi, s Twitterjem, Facebookom, z Instagramom. Hkrati novinarske vsebine na novih digitalnih medijih tekmujejo s kreativnimi posamezniki, amaterji, na drugi strani pa s promocijsko komunikacijo najrazličnejših podjetij, zavodov, strank in državnih institucij, ki na novih digitalnih medijih morajo biti prisotni, sicer jih ni. Novi digitalni mediji pletejo mreže med tradicionalnimi mediji in občinstvom, med potrošniki in proizvajalci, med državljani in državo, med ponudniki kulture in njihovimi odjemalci, pa med vsakovrstnimi skupinami prijateljev, znancev in sodelavcev – zato govorimo o mediaciji.
»Škerlep: Odkar je na spletu odjeknila eksplozija vseh mogočih informacij, ljudje ne spremljajo več tradicionalnih medijev. Tu trčimo ob paradoks: kljub večji dostopnosti tako kakovostnih medijev in njihovih vsebin ljudje niso bolje obveščeni.«
Še vedno dvostopenjski tok
Že sredi 20. stoletja se je ustalilo prepričanje, da se medije uživa v dvostopenjskem toku; v prvem koraku jih bralci preberejo oz. poslušalci preposlušajo ipd., v drugem koraku pa se o prebranem oz. slišanem pogovarjajo. To v bistvu velja še danes, le da se ohranja sled: zanimive članke digitalno priporočamo (lajkamo) ali posredujemo naprej na Facebooku (šeramo).
O spremembah, ki jih je povzročila tehnologija, imajo entuziasti drugačno mnenje kot kritiki. Prvi menijo, da mediji v sodobnosti omogočajo več feedbacka, uporabniki so lahko aktivni in tako sooblikujejo medijske vsebine; kritiki pa trdijo, da je vse to zgolj navidezno. Pomenljiv je sprehod skozi spletne komentarje na članek celo na straneh tako elitnega medija, kot je New York Times; mogoče je kakšna desetina tehtnih, ti si prislužijo tudi najvišjo oceno souporabnikov foruma in se s priporočanjem pomaknejo navzgor po lestvici priljubljenih – tako si bralec članka, ki sicer ne piše komentarjev, rad pa jih prebere, lahko postreže s smetano. In mu ni treba tratiti časa s smetjem, da se prebije do najboljšega. Toda mar ni to spet neke vrste elitizem, zaprtost medijev, ki pripuščajo k sebi samo določene? Človek ne more sprocesirati tisoč komentarjev, poleg tega si vsi tega niti ne zaslužijo, odvrne Škerlep.
Vse več informacij, a vse slabša obveščenost
Množičnih medijev je danes mnogo več kot včasih, ko je veljalo, da so vsaj tisti, ki so sodili v nekakšno medijsko elito, upoštevali načela kakovosti. Odkar je na spletu odjeknila eksplozija vseh mogočih informacij, tako zasebnega kot javnega značaja, ljudje ne spremljajo več tradicionalnih medijev, celo za družbene elite ne bi več mogli trditi tega. Tu trčimo ob paradoks: kljub večji dostopnosti tako kakovostnih medijev in njihovih vsebin kot povsem banalnih informacij ljudje niso bolje obveščeni. Raziskave branosti kažejo, da je razmerje med kvalitetnimi in nekvalitetnimi mediji kar ena proti osem. Pretežno se torej posvečajo banalnostim in le malo tehtnejšim zapisom. Kar pravzaprav ni nič novega, še pred dobo interneta je bilo znano, da večina prebivalstva nima interesa biti dobro obveščena, in to v bistvu velja še danes, navsezadnje ima tudi v Sloveniji najvišjo naklado med dnevniki tabloid. Zgovoren primer je YouTube: portal za nalaganje videoposnetkov se ne šibi pod inteligentnimi dokumentarci, ki bi človeku dali misliti, temveč pod trivialnimi posnetki čudakov, ki izvajajo samosvoje plesne gibe, ali gasilcev, ki rešujejo zablodele mačje mladiče z dreves. Generacija, rojena po letu 2000, v prostem času vse manj posega po knjigah, temveč si ga raje zapolni s spremljanjem trivialnih spletnih vsebin. Priče smo torej spreminjanju vzorca potrošnje množičnih medijev: branost tradicionalnih medijskih vsebin pada, ljudje pridobivajo informacije, predstavljene v lahkotnejši in predvsem bolj oskubljeni obliki, drugje. Bati se je, dodaja Škerlep, da to kaže, da so ljudje vse bolj površno in površinsko seznanjeni s problemi sodobne družbe. Če bi svoje znanje želeli poglabljati, imajo za to na voljo vse vzvode, več kot kdorkoli pred njimi, a interesa ni …
V informacijskem kokonu
Včasih so bile vsaj elite bolje obveščene, poleg tega je veljalo, da so ljudje tisto, o čemer so mediji pisali, zaznavali kot pomembno (t. i. model agenda-setting). Ampak ker večina ljudi ne spremlja več osrednjih medijev, ker se je podajanje informacij na spletu razpršilo, ta model ne velja več. Vsak dojema kot pomembno tisto, o čemer sam bere – kar pa ni nujno res. V zvezi s tem je treba omeniti še en zanimiv pojav sodobne družbe, t. i. informacijski kokon oziroma »gated communities« ali zaprte družbe. V grobem gre za to, da se prek novih medijev oblikujejo skupine somišljenikov, ki komunicirajo predvsem med sabo in delajo podobno selekcijo in interpretacijo informacij spletne skupnosti. Kot pomembne prepoznavajo samo določeno vrsto informacij in jih – po napotkih drugih članov skupnosti – spremljajo po vseh mogočih kanalih, s čimer se njihovo prepričanje samo še utrjuje. Njihova stališča se tako radikalizirajo, in ta pojav, tudi empirično potrjen, vodi k vsesplošni radikalizaciji družbe – to je eden od dejavnikov, ki prispevajo k uspehom radikalnih političnih strank in gibanj. Pojav povezovanja enako mislečih na spletu je omogočil tudi vznik vstajniških gibanj, ki jim je skupno, da nimajo nikakršne politične osnove oziroma stvarnih odgovorov na probleme sodobne družbe (proti katerim sicer protestirajo), meni Škerlep. Posledica je, da so posamezniki, ki so člani t. i. zaprtih skupnosti, manj pripravljeni na sklepanje kompromisov ali sploh zmožnost soočanja z drugače mislečimi …
Radikalizacija in povečevanje neenakosti
Na pomisel, da so takšne radikalizacije miselnosti menda v zgodovini ciklične, Škerlep odgovarja, da se zgodovina resda dogaja v vzponih in padcih, vendar ne gre oporekati dejstvu, da se je politična usmerjenost v Evropi in ZDA v zadnjih petintridesetih letih pomaknila močno v desno. Premik je sprožilo razpadanje vzhodnega bloka, ki je zaradi nedemokratičnosti in gospodarske neučinkovitosti moral propasti, bolj zaskrbljujoči pa so skrajno desni toni v spregi z neoliberalizmom, zaradi česar se je zlasti v zadnjem desetletju izkristalizirala smer: povečevanje družbene neenakosti, in to znotraj zahodnega sveta, ki se je prej proti temu boril in mu je to do nedavnega tudi dokaj dobro uspevalo … O povečevanju neenakosti, krčenju pravic, ki izhajajo iz socialne države, prepuščanju trgu itn. pišejo številni ekonomisti, npr. nobelovca Paul Krugman in Joseph Stiglitz, pa vzhajajoča zvezda francoske ekonomije, Thomas Piketty, v Kapitalu v 21. stoletju (Le Capital au XXIe siècle, 2013). Ampak ljudje še naprej konzumirajo trivialnosti na YouTubu, berejo tabloidne informacije o zvezdnikih in ne vedo, kaj se zares dogaja. Novinarji niso nič boljši, le da oni ne pišejo o tem, kaj se zares dogaja, bodisi ker samo ne vedo, bodisi ker so v rokah kapitala, katerega lastnikom ni v interesu, da se o tem piše in da bi ljudje to vedeli. V zadnjih petintridesetih letih so posamezniki in organizacije s pomočjo lobiranja in raziskovalnih inštitucij, ki so tako ali drugače na plačilnih seznamih najbogatejših, dosegli, da politika prekomerno upošteva interese taistih najbogatejših – tistega bajeslovnega enega odstotka ali, če vzamemo malo bolj razširjeno, desetih odstotkov svetovnega prebivalstva. Najbolj se to kaže v državah EU in ZDA, kjer je politika dopustila, da je prišlo do množičnega izogibanja plačevanju davkov. Pri čemer ne gre toliko za posameznike kot za korporacije, ki so znale dodobra izkoristiti blagodati davčnih oaz. Davčna bremena prelagajo na srednji razred, ki tega počasi ne zmore več … Tisti, ki imajo največ kapitala, plačujejo najmanj davkov, posledici, ki ju je vse bolj čutiti, pa sta šibka potrošnja in zmanjšana potreba po proizvajanju – kar vodi v začaran krog.
Zlom ali radikalne reforme?
Tehnični izraz za ureditev, v katero smo zdrseli (ali se ji vsaj bližamo), je oligarhija: vladavina enega odstotka nad devetindevetdesetimi preostalimi. Mediji, tudi resnejši, se še naprej ločujejo na leve in desne in v imenu objektivnosti lovijo ravnovesje med obema poloma, o dejanskem položaju pa, če sploh, poročajo tako, da širši javnosti ni jasno, za kaj gre. Večina prebivalstva se hrani le s trivialnimi vestmi, kajti politika jih tako in tako ne zanima. Pozitivnih novic, kakršne so iz dneva v dan prihajale od konca osemdesetih, ko se je porušil berlinski zid, ko so v JAR odpravili apartheid in je svet preveval optimizem glede prihodnosti, v kateri bodo vsi ljudje živeli svobodni in srečni, že dolgo ni več. Zdaj že dlje časa prihajajo le temačne vesti o recesiji, vojni v Siriji, zamrznjeni arabski pomladi, nemirni Ukrajini …
Škerlep ne izključuje možnosti, da bo v obdobju dvajsetih let prišlo do zloma: poka, revolucije, vojne ali pa – radikalnih reform. Te bodo vključevale bodisi univerzalni temeljni dohodek (UTD) bodisi t. i. negativne davke, predvsem redistribucijo kapitala. Enakost v smislu vsiljene egalitarnosti ni rešitev, ideja o tem je propadla s komunizmom vred; kot je v svojih raziskavah ugotovil francoski sociolog Pierre Bourdieu, se ljudje želijo razlikovati od drugih, biti v višjem razredu in bolj spoštovanega stanu. Eno od protislovij današnje družbe je, da se je prav tehnologija (ki je omogočila globalizacijo) in so jo spočetka vsi slavili kot nekaj, kar bo prineslo svobodo vsem, izkazala za žago, ki reže vejo, na kateri čepimo: splet s spletnimi knjigarnami, izmenjavo glasbenih datotek, spletnimi trgovinami, univerzitetnim izobraževanjem na daljavo …. pred sabo briše delovna mesta v terciarnem in kvartarnem sektorju ter kreativnih industrijah. Dobra vest je, da javnost obstaja tudi v digitalni dobi, vendar pa mora postati kritična. Širša javnost, ki je bila že prej nagnjena k trivialnostim, se zdaj manj odziva, pogosto kvečjemu z iracionalnimi izpadi na forumih. Ali pa se, še pogosteje, zadovolji s pasivnim spremljanjem dogajanja. Vstajniška gibanja, ki so značilna za trenutke krize, ne bodo imela učinka, dokler ne bodo razvila (učinkovitejšega) političnega programa. Vprašanje je torej, ali se bodo nove generacije zbudile iz otopelosti, v katero jih je zazibalo spremljanje viralnih videov in selfiejev, in ali bodo zmogle doseči spremembe? Ne bo lahko, se ne slepi Škerlep.
Želimo vam čim več obveščenosti
»Dragi bralci, ob prebiranju spletnega portala Pod črto vam želimo obilo … Česa? Zabave? Se lahko ob razkrivanju nepravilnosti, pohlepa, nesposobnosti privoščljivo zabavamo? Kratkočasenja? Je želja po kratkočasenju primeren motiv za branje prispevkov o kompleksnih pojavih v naši družbi? Z običajnimi željami si v tem primeru ne moremo pomagati. Zato vam želimo le čim več – obveščenosti,« piše v razdelku Namen portala Pod črto, ki objavlja poglobljene prispevke in razvija preiskovalno novinarstvo. Torej je v domači medijski krajini, kjer si začeti na novo praviloma upajo le tisti, ki obljubljajo zabavo in kratkočasenje v rumenih tonih, črna ovca oziroma poskusni zajček. »Smo v pilotni fazi,« pravi njegov ustanovitelj Anže Voh Boštic. Novinar s prakso pri uglednih domačih in tujih medijih ter z izkušnjo dela za Komisijo za preprečevanje korupcije, pravi, da je Pod črto ustanovil junija 2013, od februarja letos pa so se zadeve lotili resno. Boštic se strinja z mislijo, da se internet kljub neskončnim možnostim širjenja znanja, ki jih ponuja, nalaga pretežno z bolj ali manj trivialnimi podatki.
Anže Voh Boštic
Tudi slovenski spletni portali, ki bi se radi ponašali z nazivom novičarski, prinašajo bolj ali manj osebno obarvane kolumne. Pri spletnih straneh t. i. resnejših časnikov pa je tako in tako razvidno, da ne znajo izrabiti prednosti, ki jim jih splet daje, temveč na internetno stran preložijo tisto, kar je bilo ali bo natisnjeno; ne znajo ga, skratka, uporabljati kot samostojen kanal. Ali je javnost sploh še pripravljena konzumirati resnejše, navsezadnje nič kaj razveseljujoče članke, s kakršnimi jo ima namen oskrbovati Pod črto, je vprašanje, ki ga Bošticu zastavljajo tako rekoč vsi, od novinarskih kolegov, varno pospravljenih v večjih časopisnih hišah, do rekreativnih uživalcev medijev. Vsem potrpežljivo odgovarja, da nanj ne zna odgovoriti nihče in da je Pod črto medijski eksperiment. Da se utegne uresničiti najslabši možni scenarij, po katerem se bo treba sprijazniti, da družba potrebuje samo resničnostne šove in nič drugega. In da se kot snovalec medijskih vsebin vendarle lahko minimalno prilagodi duhu časa: saj vlečejo že članki in naslovi v slogu Ta in ta župan je temu in temu prijatelju nezakonito priskrbel posle, pravi Boštic. Dovolj ima javkanja, češ da ljudje ne berejo več, sploh resnejših medijev, da je bralce treba vzgajati, kar si rada privošči reči že omenjena starejša garda novinarjev. Z njimi se Boštic ne strinja, Pod črto nima ambicij nikogar vzgajati, namen portala je zadostiti potrebe, za katere je njegov ustanovitelj prepričan, da že obstajajo.
»Voh Boštic: Ali je javnost sploh še pripravljena konzumirati resnejše, navsezadnje nič kaj razveseljujoče članke, je vprašanje, s katerim se ukvarjamo vsi, vendar nanj nihče ne ve odgovora.«
Šele vztrajnost se obrestuje
Odziv, za zdaj, presega pričakovanja: zgodbe s portala Pod črto občasno objavi Dnevnikov Objektiv, povzemajo jih tudi drugi mediji, kar ustanovitelja ne moti, da se le navede vir. Naš cilj je delati zgodbo, soobjave niso problem, pravi Boštic, ki ta čas zbira denar za začetek rednega delovanja portala. Ker stroški tiska odpadejo, ostanejo le izdatki za pokritje dela in preiskovalnonovinarskih dejavnosti, ki bi jih poleg njega izvajala še dva kolega (išče dva novinarja, ki bi delala s polnim delovnim časom). O plačljivosti portala ne razmišlja, »naši članki morajo biti dostopni tudi tistim, ki si jih ne morejo privoščiti kupiti,« pravi. Donacije je obljubilo še nekaj podjetij, pri čemer se Boštic ne boji konflikta interesov, saj pričakuje, da bo podjetje, ki dela nepravilnosti in se bo zaradi tega znašlo pod drobnogledom Pod črto, in to čeprav jim je odrinilo nekaj denarja za zagon portala, to športno preneslo. Seveda pa Pod črto ne bo objavljal nekakšnih sumničenj in nepreverljivih govoric, kakršne občasno zapišejo v nekaterih tiskanih dnevnikih, ki so ujeti v dnevni mehanizem in prisiljeni producirati vesti, četudi v rokah (še) nimajo dovolj trdnih dokazov. Po drugi strani pa morajo podjetja oziroma njihova vodstva razumeti, da bodo morala za morebitne nepravilnosti odgovarjati – in se tudi bodo imela priložnost zagovarjati, na Pod črto jim bodo dali besedo, zatrjuje Boštic. Na vprašanje, ali je naša družba, še zlasti poslovna srenja, dovolj zrela za takšno razmišljanje in pripravljena prevzeti krivdo nase, sogovornik razlaga, da se menda tudi lastnik časopisa zaveda, kako načne kredibilnost medija, če začne posegati v vsebino člankov. Zaveda se, da je v Sloveniji največji problem odgovornost, nihče ne odgovarja, če naredi kaj narobe. Pri tem ne gre toliko za pravne vzvode, ki so vedno kot po pravilu nedorečeni, temveč za etično-moralni čut. Toda mar niso prav zato njegova pričakovanja rahlo idealistična, le katero podjetje bo doniralo portalu, ki bo v zameno razkrinkaval nečednosti, ki se v njem dogajajo? Boštic še naprej zmajuje z glavo, nič ni idealističen, zgolj realističen, kajti v resnici se takšne stvari, le v malce drugačni obliki, že dogajajo: ko je v letih 2011 in 2012 pisal za Delo, je objavil serijo člankov o nezadostni zaščiti prenosa podatkov v Telekomovem in Tušmobilovem omrežju, pa sta obe družbi še vedno oglaševali v Delu.
Podatki, ki jih je razkrival, so bili res zaskrbljujoči – zaradi nepopolnega kriptiranja je bilo klicatelju razmeroma lahko ukrasti identiteto – in na Bošticeva razkritja sta se zganili Apek in Komisija DZ za nadzor varnostnih služb, eno od omrežij je kriptiranje nadgradilo. Vse pogosteje pa se žal dogaja, da so vesti o še tako alarmantnih nepravilnostih preprosto preslišane, kar je gotovo eno največjih razočaranj preiskovalnega novinarja. Kakšen bo odziv na tvoj članek, je odvisno tudi od tega, kako je članek napisan, je prepričan Boštic. Verjame v dolgotrajno obravnavo tem oziroma članek v nadaljevanjih – »follow-up«. Iluzorno je pričakovati, da se bo svet spremenil že po eni sami objavi, tudi Guardianovi novinarji so več let spremljali nezaslišane prakse tabloida News of the World, prisluškovanje mobilnikom slavnih in podobno, preden je zadeva prerasla v afero svetovnih razsežnosti in so bili osumljeni prisiljeni sesti pred sodnika. Ampak dotlej je o eklatantnih vdorih v zasebnost razpravljala že vsa svetovna javnost.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
