Dejan Sluga, vodja galerije Photon
Fotografija je medij, ki ne ostaja zaprt v elitistične gete
Foto: Jože Suhadolnik
»Mislim, da bo imela fotografija vedno kaj novega povedati,« pravi Dejan Sluga , nekdanji novinar in urednik kulturne redakcije na Radiu Študent . Študiral je umetnostno zgodovino in sociologijo kulture, se pozneje udinjal filmski industriji, danes pa počne tisto, kar ga je že od nekdaj zanimalo: kot vodja prve fotografske galerije pri nas, Photon , se ukvarja s sodobno avtorsko fotografijo, skrbi za njeno produkcijo in promocijo.
15. 12. 2010
Stvaren, prizemljen in razgledan sogovornik, ki slovenski fotografiji tlakuje pot v svet, obenem pa nas s prirejanjem razstav in festivala Fotonični trenutki – Mesec Fotografije seznanja z aktualno fotografsko sceno v bližnji in daljni okolici. Na letošnjem, novembra potekajočem sejmu Paris Photo, ki velja za edini zares pomemben sejem za avtorsko in starejšo fotografijo na stari celini, je bila njegova galerija skupaj s sedmimi drugimi iz petih držav srednje Evrope izbrana v osrednjo sekcijo sejma Statement. Tam je galerija Photon predstavila tri svoje avtorje.
»Če deluješ v neprofitnem kontekstu, s selektivnim in profiliranim programom, moraš računati s tem, da zgolj doma verjetno ne boš preživel.«
Zgodba galerije Photon ima morda nekoliko nenavaden začetek, ki je povezan z vašim študijem v Londonu.
Leta 2002 sem dobil štipendijo za podiplomski študij na Sotheby’s Art Institute v Londonu. Gre seveda za znano dražbeno hišo, ki ima vzpostavljen tudi izjemno dober sistem šolanja. Omogočajo študij mnogih smeri, med drugim tudi art managementa, kamor sem se vpisal. Chevening fundaciji, ki mi je dala štipendijo, sem moral predstaviti projekt in ta projekt je bila vzpostavitev galerije in spletne strani. Med študijem v Londonu so me v Sotheby’s povabili, da bi se zaposlil pri njih, ampak sem bil tako neumen, da sem vabilo zavrnil in šel raje v Ljubljani z glavo skozi zid. To je bilo potem rojstvo galerije Photon.
»Prvi dve leti sta bili zelo gverilski, imeli smo malo sredstev, trošil sem svoje prihranke in najemal kredite.«
Če želi človek pri nas ustanoviti galerijo, mora torej riniti z glavo skozi zid?
Predvsem je to odvisno od tega, kakšne vrste galerijo ustanavljaš, kakšna bo njena organizacijska in programska zasnova. Če deluješ v neprofitnem kontekstu, s selektivnim in profiliranim programom, moraš računati s tem, da zgolj doma verjetno ne boš preživel. Seveda pa lahko kdor koli ustanovi galerijo in ponuja kar koli, če ima le dovolj denarja za vzdrževanje celotnega pogona in dovolj veliko socialno omrežje.
»Na področju sodobne umetnosti so razmere že nekaj časa razmeroma podobne temu, kar poznajo drugod na zahodu, za fotografijo pa tega še vedno ne bi mogli trditi.«
Vendar imeti denar za prostor in elektriko ter široko socialno omrežje najbrž še ni dovolj za galerijo.
Za dolgoročen uspeh na mednarodnem prizorišču je bistveno, da obstajata neko znanje in jasna predstava o tem, s kakšnim programskim profilom bo ta dejavnost vodena. Gre predvsem za neko kompetenco. Če si dovolj ambiciozen in če vse to združuje tisto, kar je najbolj pomembno – ljubezen do tega, kar počneš – potem so možnosti, da se boš obdržal, relativno velike.
Prva leta delovanja Photona so bila najbrž improvizatorsko nepredvidljiva?
Prvi dve leti sta bili zelo gverilski, imeli smo malo sredstev, trošil sem svoje prihranke in najemal kredite. Ko sem leta 2003 začel z galerijo, sem bil še dovolj naiven, da sem verjel, da bo Photon kot edina fotografska galerija pri nas – kar je takrat še bila – uspevala tudi komercialno. Torej s prodajo fotografij in avtorskih pravic. Prvi dve leti nam je nekako uspelo preživeti, potem pa je galerija začela kandidirati na javnih razpisih Mestne občine Ljubljana in ministrstva za kulturo, kasneje pa tudi za evropska sredstva. Če danes pogledam nazaj, mi ni povsem jasno, kako se nam je uspelo obdržati nad vodo. Mogoče zato, ker vložek ni bil velik, galerijo sem vodil na zelo nizkih finančnih obratih.
Galerija Photon se je že na začetku ozirala čez meje domovine. Na njeni spletni strani beremo, da gre za Center za sodobno fotografijo srednje in jugovzhodne Evrope. Zakaj ravno ta prostor?
Že ko sem pripravljal omenjeni projekt za fundacijo Chevening, sem program galerije profiliral kot neke vrste center za omenjeno regijo. Če pomislim za nazaj, nisem nikoli kaj veliko razmišljal o tem: zdelo se mi je popolnoma logično, da se bom programsko usmeril v prostor, ki ga relativno dobro poznam. Že kot študent sem največ potoval po teh krajih, poznal sem določene ljudi v regiji, ki se mi je od nekdaj zdela zanimiva. Poleg tega sem izhajal iz dejstva, da ta regija ni ravno bogata s specializiranimi galerijami in institucijami s področja fotografije. Dodal bi še, da nas v galeriji Photon zanimajo – predvsem, ne pa izključno – sodobni avtorji, skušamo pa biti tudi čim bolj dejavni v mednarodnem prostoru. Vse tri premise so do danes ostale temeljno vodilo galerije.
Pred kratkim se je galerija Photon pojavila na fotografskem sejmu Paris Photo. Na sejmu se je v posebni sekciji Statement (Stališče) predstavilo osem galerij iz petih držav srednje Evrope. Kaj pomeni nastop na tem sejmu in kakšne izzive prinaša?
Paris Photo je v zadnjih letih ostal edini zares velik in pomemben sejem za avtorsko in starejšo fotografijo na stari celini. Da so se v osrednji sekciji Statement prvič pojavile galerije iz srednje Evrope, je verjetno naključje. Uprava sejma s selektorico Statementa si je pač zamislila koncept predstavitve sodobne fotografije iz tega področja. Vsaka galerija se je predstavila s tremi avtorji, rojenimi po letu 1960. Mi smo po tem kriteriju predstavili dela Toma Brejca, Petra Koštruna in Bojana Salaja.
Tisti, ki so že nekaj let prisotni na mednarodnih sejmih, vedo, da sta ključnega pomena predvsem konstantna kvaliteta in kontinuirano delovanje. Prisotnost na sejmu, kot je Paris Photo, je lepa priložnost, ampak o pravem uspehu bomo govorili takrat, ko se bo katera izmed galerij z določenimi avtorji začela redno pojavljati v tem kontekstu.
Kakšen je izplen iz Pariza? Verjetno tega ne gre meriti zgolj z izkupičkom od prodaje?
Neposredna prodaja je dobrodošla, ni pa najpomembnejša. Bilo je nekaj posamičnih odkupov in tukaj res nima smisla govoriti o denarju – bili pa smo zadovoljni s prodajo del Petra Koštruna, delno tudi Bojana Salaja. Za večji uspeh imam to, da se nam je uspelo dogovoriti za razstavo Petra Koštruna v londonski galeriji Wapping in za skupinsko razstavo naših avtorjev v galeriji Diemer&Noble, prav tako iz Londona. Obe razstavi bosta realizirani v prihodnjem letu. Uspeh je tudi, da sem bil z izbranimi galeristi povabljen na večerjo z znanim pariškim zbiralcem Jeanom-Conradom Lemaitrejem, s katerim smo zdaj v stiku. Sicer pa sem v Parizu pogrešal interes predstavnikov velikih muzejev in velikih javnih galerij, ki bi pokazali zanimanje za dela avtorjev iz te regije.
Kaj se v Parizu najbolj prodaja?
Paris Photo predstavlja zelo različne stvari: od dagerotipij iz 19. stoletja do zelo sodobnih konceptualnih fotografskih del. Zdi se mi, da so prodajno uspešni predvsem tisti avtorji, ki imajo bolj klasičen pristop k fotografiji. Sicer nimam uvida v komercialno uspešnost sejma, o tem je težko soditi. Glede na to, kar smo videli v sekciji Statement, pa se zdi nujno, da se avtorji predhodno uveljavijo v mednarodnem prostoru, če želijo biti uspešni na tako velikem sejmu. Dela neznanih avtorjev se precej teže prodajajo.
Kaj se dogaja na področju fotografije v deželah srednje Evrope, ki so sodelovale na sejmu? Obstajajo kakšne vzporednice med njimi?
Regijo vidim kot precej enotno, še zlasti glede načina, kako je fotografija sistemsko umeščena v sfero sodobne umetnosti oziroma institucij. Značilnost tega prostora je močna razširjenost nacionalnih in lokalnih društev, po drugi strani pa odsotnost intenzivnejšega institucionalnega ukvarjanja s fotografijo in pomanjkanje pretoka, kot ga pozna zahodni svet. Še ena bistvena okoliščina je odsotnost trga na tem področju – fotografija v največji meri še ni del umetniškega trga, to pa ostala sodobna umetnost že nekaj časa je. Na področju sodobne umetnosti so razmere že nekaj časa razmeroma podobne temu, kar poznajo drugod na zahodu, za fotografijo pa tega še vedno ne bi mogli trditi.
Če se povrneva na mednarodno delovanje – galerija ima na tem področju kar dobro kilometrino, ki pa javnosti ostaja nekoliko skrita.
Zelo veliko sodelujemo z akterji fotografskih scen v državah nekdanje Jugoslavije, letos smo recimo s šestimi partnerji zasnovali večletni projekt, s katerim smo uspešno kandidirali za evropska sredstva. Redno smo prisotni v sosednjih državah. Denimo v Avstriji, v Gradcu ali na Dunaju, kjer smo že leta 2004 v prostorih ateljeja akademije gostovali s predstavitvijo dokumentarne fotografije. Kmalu zatem smo se začeli redno pojavljati tudi na tamkajšnjem festivalu Monat der Fotografie, vsako leto pa se udeležujemo najpomembnejšega regionalnega umetnostnega sejma Viennafair. Redno sodelujemo tudi z našim kulturnim predstavništvom na Dunaju, z ustanovo Korotan. Glede na to, da smo na Dunaju najbolj intenzivno prisotni, smo letos ustanovili podružnico – zavod Photon Wien, ki bo izhodišče za naše delovanje v tem mestu.
Sicer se redno pojavljamo na festivalu Triestefotografia, sodelujemo še z nekaterimi drugimi akterji na severu Italije ter z galerijami iz srednjeevropskega prostora, kot sta galeriji PhotoPort v Bratislavi in Nessim v Budimpešti. Letos pa smo recimo uspešno sodelovali na festivalu v Zürichu, bili smo tudi na festivalu v Bakuju v Azerbajdžanu ter na festivalu F/Stop v Leipzigu, kjer sem bil član žirije. Za naslednjo leto pripravljamo nekaj gostovanj po tujih galerijah: omenil sem že izmenjave z Londonom, pripravljamo pa tudi projekt z galerijo v Madridu.
Pravkar se je končala peta izdaja festivala Mesec fotografije – Fotonični trenutki, katerega glavni organizator in producent je galerija Photon. Kakšni so odzivi javnosti na festival oziroma na razstave – po Sloveniji jih je bilo v sklopu festivala letos postavljeno približno dvajset?
Širša javnost se na razstavne projekte festivala odziva zelo različno. Še vedno je pač tako, da lahko projekti, ki predstavljajo sodobno fotografijo, kaj hitro naletijo na nerazumevanje. Tudi zato smo začeli vpeljevati projekte avtorjev, ki imajo nekoliko višjo promocijsko vrednost: takšna projekta sta letos denimo razstavi fotografij Lee Miller v Jakopičevi galeriji v Ljubljani ter Jeffreyja Silverthorna v Photonu.
Zakaj sploh tak festival?
Fotonični trenutki je bil kot fotografska prireditev – takrat ne še kot festival, temveč kot prireditev s štirimi razstavami in forumom – prvič realiziran leta 2005. Festival je nastal prvenstveno iz moje ambicije po tem, da se programski profil galerije udejanja s širšo platformo sodelovanja v regiji. Po drugi strani pa je festival nastal tudi kot plod razmisleka o tem, kako našo sceno vpeti v širšo mednarodno izmenjavo.
Letos je bil festival prvič zasnovan v bienalni obliki, že drugič pa poteka po vsej državi.
Takšen koncept bomo ohranili tudi v prihodnje: glavnina prireditev v Ljubljani z vedno več spremljevalnimi dogodki, medtem ko bodo posamezni projekti realizirani tudi v drugih institucijah po državi. Za to obstajata dva tehtna razloga. Kot prvo, dogodek želimo razširjati po Sloveniji in s tem povečati prisotnost in domet tega, kar predstavljamo. In kot drugo, tuji partnerji nam ponujajo vedno več kvalitetnih projektov in teh ne moremo realizirati zgolj v prestolnici, saj je ta s številom partnerjev omejena.
Prepričan sem, da bo festival postajal vedno bolj zanimiv tudi za mednarodno strokovno javnost. V regiji obstajajo neke manjše prireditve, a vseeno ne bo zvenelo pretenciozno, če rečem, da festival nima prave konkurence – česa podobnega v tem prostoru ta trenutek ni.
Če se ozreva še na sodobno fotografsko produkcijo: kako danes definirati dobro fotografijo, ki lahko uspe na trgu, zaznamovanem s kaotično hiperprodukcijo?
Težko vprašanje. Mislim, da je treba najprej poznati dogajanje na relevantnih ravneh po svetu. Nujno je vedeti, kako se vrednoti in kako se umešča določene fotografske prakse v širšem polju sodobne umetnosti, in kako recimo teorija sledi tej praksi – pa tudi nasprotno, kako praksa sledi teoriji. Fotografija je izjemno širok medij in nas nagovarja na zelo različne načine. Uspešno kariero lahko naredi nekdo s pristopom, ki izhaja iz fotografske estetike prve polovice prejšnjega stoletja. Na drugi strani imamo primere, ko fotografi v svoji praksi pretirano sledijo temu, kar se zdi relevantno na področju širše sodobne umetnosti. Skratka, ni nekega enotnega recepta za dobro fotografijo. Zame osebno je pomembno, da je fotografsko delo rezultat razvidne intuicije in izvirne ideje, da ni v funkciji drugih nalog. Čeprav to zadnje ni ključni kriterij, ne nazadnje imamo ogromno odlične fotografije, ki nastaja kot fotoreportažna oziroma dokumentarna fotografija.
Po čem se fotografija danes razlikuje od tiste, ki je nastajala recimo dvajset, trideset let nazaj?
Če govorim za domačo sceno, je dejstvo, da so dela iz starejšega obdobja večinoma precej konservativna. V 80. in 90. prejšnjega stoletja pa se je zgodila sprememba, ki je nastala pod vplivom dogajanja v širšem polju umetnosti: precej avtorjev je začenjalo razmišljati bolj konceptualno. Nastal je prehod od posamezne fotografije k fotografski seriji, kjer je bilo treba razmišljati o čim bolj izvirnem konceptu, ideji. Fotografija ni več ostajala v službi komercialnih, reportažnih, modnih ali dokumentarnih kontekstov – ko se je razmišljanje avtorjev osvobodilo utilitarnih nalog, so začeli nanjo gledati povsem drugače. Zdaj se na področju avtorske fotografije išče bolj ali manj izvirne koncepte, fotografija je postala namenjena predvsem predstavitvam v galerijah, v nasprotju s starejšo fotografijo, ki se je objavljala predvsem v publikacijah.
Kot na primer dokazujejo fotografski natečaji, se v vsaki sezoni soočamo z večjo produkcijo fotografij. Očitno je pri nas vedno več ljudi, ki svoje fotografiranje dojemajo v nekakšnem umetniškem kontekstu. Kaj nam to pove o fotografiji kot mediju?
Popularnost fotografije se mi zdi izjemno razveseljiva. Ker dokazuje tri stvari: prvič to, da je fotografija izjemno močan medij, ki kot nekatere druge prakse sodobne umetnosti ne ostaja zaprt v elitistične gete. Kot drugo je to dokaz, da vedno več ljudi fotografijo uporablja z namenom, da bi izrazili svoje kreativne impulze. Fotografija na področju vizualnih umetnosti tako postaja tisti medij, ki v praksi dobiva neko dominantno pozicijo, zaradi česar bo morala imeti vedno večjo vlogo v institucijah za vizualne umetnosti. Tretja stvar pa je ta, da je fotografija z digitalizacijo dobila nov zagon, je povsod prisotna. Brez dvoma gre za medij, ki bo še dolgo prisoten med nami.
Je bilo v fotografiji že vse povedano? Se strinjate s takšno trditvijo, ki niti ni tako neobičajna?
Rekel bi, da imamo opraviti s podobno situacijo kot na drugih področjih; nekaj podobnega bi lahko namreč trdili tudi za glasbo, literaturo … Da so bile vse stvari že povedane, izražene na takšen ali drugačen način. Mislim, da so takšna ugibanja brezpredmetna. Naša senzibilnost, naše dojemanje sveta se spreminja skozi čas, s tem se spreminjajo tudi pristopi in načini, kako ga posamezniki prek različnih rab fotografije vizualizirajo. Mislim, da bo imela fotografija vedno kaj novega povedati oziroma bo to tudi v prihodnje počela na neke nove in izvirne načine.
(Intervju je objavljen v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, ki je izšla 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
