Dušan Merc, pisatelj
Moj Jaz in jaz sam sva pod kontrolo drug drugega
Ker pač vemo, da niste »le« pisatelj, temveč tudi znani ravnatelj osnovne šole, ali je roman Pedagoški triptih – glede na to, da je njegov protagonist osnovnošolski ravnatelj – mogoče brati kot vašo, seveda literarizirano avtobiografijo?
Pogosto v tekstu to povsem drži. Otroški del, tisto, kar je v romanu otroškega, je tudi del mojega otroštva in otroštva literarnih likov v romanu. Drugače ne more biti. Da je ravnatelj osnovne šole literarni junak, je prej eksces, ki ga zahteva današnji literarni svet, kot pa dobra literarna domislica. Razen seveda nekoč zelo popularnega Skrivnega dnevnika Jadrana Krta, kjer je neki osebek povsem ustrezno opisan, tudi ravnatelj šole.
Literarni ravnatelj Jože, posebej pa njegov jaz, v romanu samo literarno konkretizirata moj siceršnji, pogosto javno in brez prozopejske maske izraženi odnos do sistema. Edini realni lik je torej pripovedovalec, vsi ostali so samo modeli, korelati posplošitve in ne realnih ljudi.
Pedagogika je področje totalnega, vseobsežnega. Temu se kot človek vedno upiram. Totalitarizma ne maram in me bremeni. In tudi sam, v literarnem liku, nočem biti takšen. Kot ravnatelj in realna šolska oseba seveda moram biti takšen, le v nekoliko bolj liberalnem odtenku se poskušam uveljaviti.
Mogoče sem preveč nadut, vendar bi rad vseeno rekel, da je ta roman o pedagogiki zavračanje totalitarnega sistema. Res je, da je vsaka pedagogika v osnovi samo to in predvsem to, res pa je tudi, da jo vsak, ko odraste, zavrže kakor lev, se iz nje izvije in osvobodi. To želim vsem učencem, gojencem, kadetom itd. Edino ta pot je potem s takšnim zaključkom poštena. Vsaka druga, predvsem pa fanatizem, je greh nad človekom.
Glavni junak in pripovedovalec vašega romana bralca nagovarja z dvojne pozicije: kot Jože, ravnatelj osnovne šole Šolice, in kot, rečeno pragmatično, ravnateljev nadjaz, ki ga imenujete Jazst. Med sabo sta ti poziciji ves čas prepleteni, vseskozi v silovitem konfliktu. Medtem ko je prvi racionalnejši, bolj pragmatičen, je drugi kot stalni skušnjavec, nergač, permanentni kritik, z ničimer zadovoljen … Ali je bila odločitev za oblikovanje dveh pripovedovalcev enostavno strategija, s katero ste zavarovali resnično osebo oziroma kar dve – pisatelja Dušana Merca in ravnatelja Dušana Merca?
To je res, vendar je to akt ali postopek, ki se dogodi v vsakem romanu. Če napišeš ljubezenski roman, si seveda znotraj sebe in znotraj ženske, ki je objekt itd. Če pomislimo na Nabokova, ki je rekel: »Lolita, to sem jaz!«, seveda vemo, za kaj gre.
Razkrivanje in prikrivanje sta v romanu Pedagoški triptih simultani dejanji, ki se ju ne moremo niti znebiti niti ju ne moremo ločiti. Res je: obe poziciji, pripoved ravnatelja Jožeta in njegovega Jazsta, zavarujeta pisatelja Dušana Merca in ravnatelja Dušana Merca. Omogočata svobodo. Če je kdo pač sam svoj dvojni norec, ima posebno srečo, ker je obenem tudi sam svoj vladar. Nerodno je le to, da potem ne ve več, kdaj je eno in kdaj drugo. No, meni je nadzor nad dogajanjem v meni še uspelo kontrolirati – do sedaj. Moj Jaz in jaz sam sva pod kontrolo drug drugega.
Za več vaših proznih besedil velja, da se poigravate oziroma tematizirate odnos med resničnostjo in navideznostjo, med resnico in lažjo. V Pedagoškem triptihu je ta zagonetni odnos viden seveda že na ravni razklanega pripovedovalca, pa potem v vsebini romana, katerega tema je šola kot vsestransko manipulativna institucija ali, kot večkrat zapišete, šola kot »utemeljena pedagoška laž«. Ali to pomeni, da je tudi sam roman predvsem manipulacija z bralcem? Ta ima namreč ves čas težave z identifikacijo, komu naj verjame, ravnatelju Jožetu ali Jazstu, kdo govori resnico ali se ji vsaj približuje, kdo pa z njo manipulira?
Naprej bi rad rekel, da sem kot bralec zelo rad žrtev dobre literarne ali umetniške manipulacije. Enako je z dobrimi učitelji: morajo nas zmanipulirati, moramo jim slediti, moramo verjeti. Čemu? Pedagoški in tudi literarni laži vendar, ki mora biti uspešna. Tega si želimo, to potrebujemo, na tem parazitiramo. Ko beremo in ko smo učenci.
Temeljna lastnost pedagogike je paradoks: vse, kar se v šoli učimo, je seveda res, da pa lahko učimo in naučimo, je tako, kot da je hkrati res in da ni res. Znanstvene ali kakšne druge resnice, ki niso pedagoško predstavljene, v šoli propadejo takoj: mogoče je samo matematika tista, ki tej zakonitosti ne podlega in je prava matematika (pa še didaktika matematike je posebna, spoštovanja vredna veda), vsi drugi predmeti so pedagoško karikirani, da so lahko dostopni …V šoli si ne moremo pomagati z resnicami v fiziki ali kemiji, v slovenščini ali literaturi in ne z raziskavami, ne z abstrakcijo – vse prilagajamo pedagoškim principom, ki so znani od Komenskega naprej … zato je šola privilegiran prostor in posebna metoda laži, posebne neresnice.
O manipulaciji znotraj literature pa ste tako dovolj vprašali, da je jasna. Boljša kot je, boljši je tekst.
In naprej: Pedagoški triptih najprej zavaja z naslovom, saj prej kot na roman pomislimo na razprave o pedagogiki, pa čeprav bi lahko kakega strastnega poznavalca slovenske literature triptih iz naslova napeljal k Šeligovemu Triptihu Agate Schwarzkobler (no, edino, kar je tu morda skupnega, je spoznanje, kako se svet kljub vsem posameznikovim spektaklom in debaklom mirno vrti naprej ...). Potem zavaja dvojni, celo dvoedini pripovedovalec, pa seveda sama tema romana – pedagogika kot velika laž, ki bi jo lahko glede na prvi dve premisi razumeli tudi kot napeljavo k metaliterarni temi, namreč literaturi, ki razpravlja o »resničnosti« in »izmišljiji« literature same. Iz vsega tega bi potem lahko sklepali, da je Pedagoški triptih izmišljija/laž na kvadrat (če vas parafraziram, »utemeljena laž« na kvadrat), ki nima popolnoma nobenega stika s stvarnim tukaj in zdaj, s stvarnim šolskim tukaj in zdaj … Tole postaja malce zapleteno …
Roman ima tri podnaslove: PEDAGOŠKI ESEJI ZA GOVEDA, SPOKORJENA PEDAGOGIKA IN IZPOVEDI POKVARJENEGA PEDAGOGA. Podrobnosti glede tega ne bi razlagal. Ni potrebno.
No, dotika pa se na enak način resničnosti, kot je to bil poskus v Agati Schwarzkobler. Če se prav spomnim, gre tam za totalno realiteto v literaturi – ki pa se prelomi ravno na pozabljeni in na začetku neopazni, pa edino možni avtorjevi prisotnosti, na pripovedovalčevi ravni – z njo je realiteta, gola in ne več brezosebna, zanikana ali negirana. Če se prav spomnim. In svet gre res naprej, kljub temu se vrti.
Sicer pa je literatura sama po sebi lepa laž, ena od starih resnic. Kot metafora ali kot trop je literatura pač laž, zavajanje in ponazarjanje. Drugega ne more biti.
Po vseh eksperimentih v literaturi, po pripovednih tehnikah in pristopih je roman Pedagoški triptih seveda zelo staromoden. Tehnik pripovedovalcev, prozopopejskih postopkov je bilo izumljenih veliko, pri vseh pa bralci kmalu pozabijo, da so zavedeni z neko okvirno pripovedjo (če smo natančni, tudi Martin Krpan uvaja posebnega pripovedovalca, Močilarja, na katerega vsi pozabimo, kot da ne gre za Levstika). Mislim, da se vse variante, ki so sicer v tej zapletenosti možne, razblinijo, ko se lahko bralec v temelju zlije z usodami opisanih literarnih likov. To pa je odlika dobre literature. Še vedno.
Glede na znane sodne zgodbe, v katere so bili potisnjeni nekateri slovenski pisatelji, češ da se je v tem ali onem (izmišljenem) romanu prepoznal ta ali oni konkretni in še kako resnični posameznik, menite, da tudi vas čaka kaka tožba? Nekatere osebe in dogodki, čeprav zakriti, so pozornejšemu spremljevalcu slovenskega šolskega vsakdana gotovo razpoznavni.
Če bi se kot ravnatelj in kot pisatelj bal, da se bo to zgodilo, potem vse skupaj nima smisla. Če se kdo retrogradno prepozna v tem romanu, potem mu lahko mirno rečem, da je vsa prihodnost še pred njim in da se lahko prepozna tudi v Smerdjakovu Dostojevskega, ki je, saj je bil on, mar ne, ubil očeta, ali v Ivanu, ki ga je nagovoril, saj ga je on, kajne, da je očeta treba fentati. In lahko prevzame identiteto Grušenjke, ki je v vseh pogledih in možnostih v romanu daleč od nedolžnosti, če že hoče – prej pa mora prebrati roman. Če očeta še ni umoril, potem ga to še čaka, če hoče odrasti. Z užitkom mazohista se lahko prepozna tudi v gospe Bovary, saj ga tudi samomor čaka nekje za vogalom in ima možnost, da to opravi. Če ima težave s percepcijo, potem se lahko prepozna v svojih zmotah, ko bo brivsko skledo, če ne ve, kaj je to, zamenjal za Mambrinov šlem, tako kot je to učinkovito storil Don Kihot, in začne noreti po svetu. Kot filozof in pedagog ter ljubimec se lahko gre Abelarda, pa naj se mu zgodi, da ga bodo skopili, če se ne bo sam itd.
Lahko pa verjame, če je, recimo, umetnostni zgodovinar, da je Michelangelo zares upodobil realnega Mojzesa, lahko verjame, da je David v Firencah na trgu res podoba pravega Davida iz Biblije, lahko verjame, da so vse Prešernove upodobitve naslikane po podobi samega Prešerna, ki je poziral slikarjem itd. v neskončnost. Če je tako, bo dokazal samo, da je Cankarjeva Krpanova kobila res prava kobila, le da se ne ve, če je Krpanova.
Pred Pedagoškim triptihom ste izdali roman Ne dotikaj se me, ki ste ga podnaslovili kot Roman o ljubezni. Če je ljubezenskemu romanu sledil roman, v katerem se »izpove ravnatelj osnovne šole« ter obračuna »sam s seboj in z ljudmi, ki ga obkrožajo v svetu lažnive pedagogike«, kaj bo – v literarnem smislu, seveda – sledilo obračunu s pedagogiko?
Knjige imajo svojo usodo, se ve. Ni moja krivda, da si v pol leta tako hitro sledijo trije kar dobri teksti. Uredniški prst je v tem. V kratkem izide pri Literi v Mariboru še malo obsežnejši roman Planet žensk. Obračun z usodo, z bodočnostjo in napovedjo, anticipacijo usode in z zakamuflirano ponavljajočo se čipko našega prostora, z našo navezanostjo na svet, ki je okrog nas in ga ne prepoznavamo pravilno. Potrebujemo podatke in vidkinjo, šlogarico, potrebujemo novinarje, da nas razkrijejo in da razkrijejo, snamejo masko resničnosti. In potrebujemo pripovedovalca – to vlogo sem si prilastil jaz. Sicer pa upam, da je knjiga pametnejša od mene in bo spregovorila drugim drugače. Tudi to je njena usoda. Janko Lozar je že napisal spremno besedo …
Pogledi, 9. marec 2011