Alternativa klasični umetnostni zgodovini
Georges Didi-Huberman: Podobnost prek stika. Arheologija, anahronizem in modernost odtisa. Prevod Mojka Žbona, spremna beseda Jure Mikuž. Studia humanitatis, Ljubljana 2013, 436 str., 28 €
18. 11. 2014
Zgoščena in pomensko nabita študija Didi-Hubermana Podobnost prek stika, ki je prva v slovenščino prevedena knjiga tega francoskega umetnostnega zgodovinarja, predstavlja alternativo vsem »klasičnim« pristopom umetnostne zgodovine, ki jih najlažje označimo s pojmom »pozitivizem«.
George Didi-Huberman je predavatelj na slavni École des Hautes Études en Sciences Sociales v Parizu, poznan kot pisec številnih umetnostnozgodovinskih študij, med drugim o Charcotovem proučevanju histeričark, o pretresljivih fotografijah iz Auschwitza, o Fra Angelicu, Albertu Giacomettiju in drugih, večina njegovih najbolj odmevnih del pa se posveča razmisleku o metodah in statusu umetnostnozgodovinske vede. Značilnost njegovega proučevanja umetnikov, različnih likovnih spomenikov in drugih vprašanj je predvsem interdisciplinarna in raznolika metodologija. Tako v svojih razpravah ne izhaja zgolj iz umetnostne zgodovine in estetike, ampak predvsem iz antropologije in psihoanalize, pa tudi filozofije, zgodovine, literarne teorije in ženskih študij.
Študija Podobnost prek stika je v francoščini izšla leta 2008, nastala pa je na podlagi kataloga k razstavi L' Empreinte (Odtis), ki je bila v pariškem Centre Georges Pompidou na ogled že leta 1997. Morda je odločitev za prevod prav te razprave nekoliko nenavadna, saj so dela kot Invention de l’hystérie, Fra Angelico, Dissemblance et figuration in na primer Devant l'image (ki je v celoti posvečeno prav prevpraševanju umetnostne zgodovine) dosegla večji uspeh in prepoznavnost. A kljub vsemu Podobnost prek stika vsebinsko nikakor ne zaostaja, saj lahko v njej bralec najde najodmevnejše teze, kritike, ideje in inovativne metodološke pristope, ki jih avtor uporablja in nadgrajuje v drugih delih. To se zelo očitno pokaže že pri samem razumevanju glavnega »predmeta proučevanja« te razprave, torej samega odtisa. Zakaj pravzaprav odtis? In zakaj je odtis pomemben za umetnost in umetnostno zgodovino? Če sledimo tezam Didi-Hubermana, bi odtis najlažje razložili kot tisto Drugo umetnosti, ki je hkrati pogoj možnosti njenega obstoja. Čeprav francoski umetnostni zgodovinar tega nikoli izrecno ne zapiše, je v tej tezi mogoče zaslediti vpliv Lacanove psihoanalize. Tako kot je v Lacanovi filozofiji Drugi tisti, na podlagi katerega vznikne lastni Jaz, je tudi odtis konstitutiven za samo umetnost. Odtis se kot Drugo umetnosti torej razlikuje od umetnostnega spomenika, a je hkrati nujen za sam obstoj umetnosti.
Monografijo lahko v grobem razdelimo na dva dela: v prvem delu avtor najprej predstavi svoj znani anahronistični pristop oziroma metodo. V umetnostni zgodovini namreč velja prepričanje, da podoba umetniškega spomenika ustreza določenemu umetnostnozgodovinskemu obdobju, v katerem je delo nastalo. S tem se kot osnovni model umetnostne zgodovine – oboje izhaja iz vasarijevske in ikonološke tradicije – uveljavlja linearen koncept časa in zaporedja umetnostnih obdobij. Anahronistični vidik temu prepričanju nasprotuje in kot temelj metodologije postavlja predvsem nelinearno in neprogresivno razumevanje umetnosti. Anahronizem je torej predvsem ne-zgodovinski vidik, ki upošteva Warburgov koncept po-življenje umetnostnega spomenika in s tem neskončen proces spreminjanja njegovih pomenov, interpretacij in recepcije.
Po tem kratkem metodološkem uvodu se Didi-Huberman loti premisleka o obstoju odtisa v umetnosti. Prve človeške pojave odtisa lahko najdemo že v prazgodovini (npr. odtisi rok in posnemanje sledi različnih živali). V umetnostnozgodovinskem sklopu »starih civilizacij« avtor razprave formo odtisa najde v lobanjah iz Jeriha, slednje pa mu rabijo kot povod za premislek o posmrtnih maskah kot primeru odtisa človeškega obraza. Primer posmrtnih mask za poznejši »realizem« rimskega kiparstva je seveda znana umetnostnozgodovinska teza, ki jo je postavil Plinij v svojem Naravoslovju. In ker Plinij velja za enega izmed začetnikov (ali pa vsaj predhodnikov) umetnostne zgodovine, primer posmrtne maske Didi-Hubermanu rabi za neposredno navezavo problematike odtisa na umetnostno zgodovino kot vedo. Če sledimo avtorjevi interpretaciji, se umetnostna zgodovina torej začne ob smrti odtisa in rojstvu posnemanja, s tem pa se tudi podoba spremeni v umetniško delo in kult v kulturo.
»Didi-Huberman slovi kot pisec z izjemno bogatim, pogosto metaforičnim besediščem, besednimi igrami ter šaljivim tonom, ki jim je brez poznavanja umetnostnozgodovinskega, filozofskega, antropološkega in še kakšnega besedišča težko slediti.«
A to seveda ne pomeni, da je odtis ostal za vedno izgubljen. Kot sem poskušal pokazati že zgoraj, je odtis prav tisto Drugo umetnosti, ki omogoča njen obstoj. In prav odkrivanje te Drugosti v zgodovini umetnosti je naloga, ki se je loteva Didi-Huberman. Tako na primer najdeva različne vzporednice z odtisom v legendah o Kristusovem obličju, na primer v legendi o bizantinskem Mandilionu, Veronikinem prtu ali Torinskem prtu (vse tri legende imajo izjemen pomen za začetek Kristusovega upodabljanja in s tem za celotno umetnostno zgodovino). Tudi začetki osamosvajanja umetnosti izpod domene veščin (gr. téchne) v renesansi niso prinesli popolne prekinitve z odtisom. Primere uporabe odtisa najdemo na primer pri portretih, narejenih s pomočjo posmrtne maske, ali pa pri znamenitem Donatellovem kipu Judita in Holofern, kjer je Donatello Juditino oglavnico naredil s pomočjo tkanine in voska, torej kot neposreden odlitek realnega predmeta. Didi-Huberman idejo o renesančni težnji po realističnem posnemanju pripiše Vasariju kot »utemeljitelju« umetnostnozgodovinske metode proučevanja, s tem pa »izgon« odtisa iz umetnosti spet poveže s samo disciplino njenega proučevanja. Podobno nasprotovanje odtisu avtor razprave najde tudi v francoskem klasicizmu, na primer v estetiki manj znanega kiparja Davida D'Angersa, obenem pa pokaže, da je le malo zatem odmevni Auguste Clésinger naredil Žensko, ki jo je pičila kača prav po odlitkih razvpite gospe Apollonie Sabatier. Pomen odtisa za umetniško ustvarjanje je mogoče najti tudi pri verjetno enem najbolj znanih kiparjev sploh, Augustu Rodinu. Čeprav je Rodin na več mestih jasno nasprotoval odlivanju in odtisom, pa Didi-Huberman pokaže, da Rodinovo kiparstvo pravzaprav temelji na dialektiki odlitka, ki jih je ne nazadnje sam delal v velikih količinah.
V drugem delu knjige avtor proučuje uporabo in vlogo odtisa v delih in ready-madih Marcela Duchampa. Po mnenju Didi-Hubermana so Duchampova dela bistveno anahronistična, kar umetnik dosega z uporabo odtisa kot posebne točke med tradicijo in njenim prelomom. Avtor razprave tako opozarja na več momentov Duchampovega opusa: na njegovo zavezanost tehničnosti izdelovanja in materialnosti umetniškega procesa, na umetnikovo izdelovanje kalupov (na primer Ženski trtni list), na njegov koncept infratankega kot minimalne razlike, ki ustvarja dialektiko istega in razmika … Seveda je v monografiji vsaka izmed teh značilnosti predstavljena s kopico primerov. Na koncu monografije pa se avtor spet vrne k sami disciplini ter razpravlja o ihnologiji (torej vedi o odtisih, ki je vsaj načeloma pomožna veda paleontologije) in njeni vlogi za umetnostno zgodovino. Prav proučevanje umetnostnih spomenikov in umetnostne teorije s stališča dialektike odtisa je pokazalo, da se je z izgonom odtisa rodila umetnost in umetnostnozgodovinska veda, z Duchampom pa se je (vsaj tako pravi Didi-Huberman) rodila modernost, torej nov koncept podobe in nov način ustvarjanja umetniških del. Način proučevanja v delu Podobnost prek stika torej predstavlja alternativo vsem »klasičnim« pristopom umetnostne zgodovine, ki jih najlažje označimo s pojmom »pozitivizem«. Pri tem ima avtor v mislih vasarijevski koncept umetnostne zgodovine in pa ikonologijo, kot jo je zasnoval Erwin Panofsky. Prav pozitivistične tendence obeh osrednjih metod umetnostne zgodovine pa so glavni trn v peti Didi-Hubermanu. Sam se torej zavzame za ihnološki pristop, ki priznava »kompleksnost form«, ki upošteva, da so »forme procesi in ne zgolj rezultat procesov, da ti procesi pravzaprav nimajo konca« in »da je trenutno videna slika le 'anahronistična sedanjost' neprekinjene igre deformacij, alteracij, brisanj in 'vračanj' vseh vrst«. Ihnološki pristop je torej predvsem anahronističen in se anahronizma zaveda, zato »ihnolog ni tako naiven, da bi umestil to, kar vidi, kot edinstveno, nedotakljivo točko zgodovine«.
Podobnost prek stika je tako slogovno kot vsebinsko zelo zahtevno branje. Geogres Didi-Huberman slovi kot pisec z izjemno bogatim, pogosto metaforičnim besediščem, besednimi igrami ter šaljivim tonom, ki jim je brez poznavanja umetnostnozgodovinskega, filozofskega, antropološkega in še kakšnega besedišča težko slediti. Tudi vsebinsko je Podobnost prek stika zgoščena in pomensko nabita študija, predvsem zaradi avtorjeve razgledanosti in dobrega poznavanja več disciplin humanistike. Jasna in odlična spremna beseda, ki jo je napisal Jure Mikuž, gotovo olajša vstop v bogat teoretski okvir monografije, vendar pa bo vsaj osnovno poznavanje umetnostne teorije in estetike bralcu olajšalo sprehod čez študijo. Kljub temu moram glasno pozdraviti prevod novega umetnostnozgodovinskega dela, ki je v slovenskem prostoru prevajalsko močno zapostavljeno področje. Prevodov sodobnejših študij, ki nasproti tradicionalni umetnostni zgodovini postrežejo z novimi in inovativnimi metodološkimi pristopi, pa skorajda ni najti.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
