Banalizacija Antigone
Evald Flisar: Antigona zdaj; tragedija. KUD Sodobnost International, Vodnikova založba (DSKG), Ljubljana 2012, 114 str., 18,90 €
29. 07. 2012
V širšem slovenskem prostoru označevalec »Antigona« najprej predstavlja skupek pomenov, ki bolj ali manj opredeljujejo travmatično izkušnjo Slovencev med 2. svetovno vojno in po njej. Zdi se, da ni prav nič pretirano trditi, da je interpretacija Antigone pri nas v osemdesetih letih kratko malo »ponarodela« ter s posredovanjem domačijske zgodbe o zatajenih množičnih grobiščih pridobila tudi subverzivni značaj. Tega ne omenjam zato, ker bi želel nergati zoper neupravičeno semantično zamejitev mita, ampak predvsem zaradi pomembnosti omenjenih pomenov v produkciji in recepciji tiste slovenske literature, ki se je po uprizoritvi znamenite Smoletove drame tako ali drugače poigravala z mitom o Antigoni. Toda takšen literarnozgodovinski nastavek kljub vsemu površno prezira dejstvo, da so si vse »postsmoletovske« obdelave mita v slovenski dramatiki prizadevale ustvariti prelom z uveljavljeno paradigmo o tem, kaj in predvsem kako naj Antigona pripoveduje. Verjetno najbolj šokantna je v tem pogledu Jovanovićeva Antigona, ki se z brutalnim nasiljem in vulgarno, celo skatološko govorico povsem oddalji od vzvišene, psevdoantične Smoletove poetike.
Čeprav se nove obdelave v želji po večji neposrednosti in aktualnosti bolj suvereno poslužujejo postopkov ironije, banalizacije in grotesknega, ostaja osrednji problem iger, ki sodijo v predpostavljeni trend odmikanja od »smoletovske« paradigme, isti, tj. svetost življenja oziroma pieteta do mrtvih. Tudi Flisarjevo Antigono, ki pomenljivo ni zgolj Antigona, ampak je Antigona zdaj, torej to, kar je Antigona v tem trenutku, v današnjem svetu, v pričujočih družbenopolitičnih in kulturno-civilizacijskih konstelacijah, lahko brez pomislekov umestimo v omenjeno usmeritev.
Flisarjevi Antigoni je pravzaprav ime Klara, ki noč in dan čepi na grobu svojega ljubljenega brata Andreja, medtem ko njen stric, župan obmorskega mesta, želi prekopati pokopališče in na njegovem mestu zgraditi hotel z igriščem za golf. Izkopu in kremaciji ostankov izmed vseh sorodnikov pokopanih nasprotuje le Klara, ki trmasto vztraja, da je zemlja na pokopališču sveta, da je to postala, ko smo vanjo položili trupla naših bližnjih, in da mora Andrej ostati v njej. Čeprav je Flisar v preslikavi sorodstvenih in antagonističnih razmerij zvest Sofoklu, pa se zdi osnovni zaplet precej bolj nedolžen in periferen, kar Klaro v primerjavi s Sofoklovo ali odsotno Smoletovo Antigono, ki molče tava naokoli in išče truplo svojega brata, postavlja v nezavidljiv, skoraj banalen položaj, saj pri bralcu/gledalcu zaradi okoliščin svojega boja veliko težje vzbuja tisto najbolj temeljno sočutje, ki naj bi izviralo iz nekakšnih pravrednot. Klara je klepetava, paranoična in neracionalna, zastopa mnenje, ki je intuitivno, ki se ga pravzaprav ne da utemeljeno ubesediti, vsaj ne v diskurzu, ki proizvaja materialni zdravorazumski utilitarizem njenega strica. Župan Andreju ne odreka pravice do groba, kot to počne njegov dvojnik Kreon, ampak zahteva zgolj spoštljiv izkop, da bi lahko njegov infrastrukturni projekt zaživel, da bi občina pridobila 200 novih delovnih mest, v zameno pa bi na željo Klare preminulemu nečaku sezidal tudi grobnico, če je kremacija za njegovo sestro nesprejemljiva. Klara tako ostane sama, saj se pravzaprav ne upira tiranu, ampak vseobsegajoči demistifikacijski ideologiji »zdrave pameti«.
Flisar v tako oblikovani aktualizaciji in banalizaciji mita bržkone ustvari zgledno zasnovo obetavne drame. Problem Sofoklove Antigone je namreč v tem, da njen konflikt za današnjega bralca/gledalca v resnici sploh ne obstaja več, saj je vsem že po prvih prizorih jasno, da se Kreon hudo moti, kar pomeni, da je Antigonina drža v celoti že vtkana v naš moralno-civilizacijski kod in potemtakem povsem nespregledljiva in zavezujoča. Flisar torej dilemo spretno predrugači, da postane do te mere ambivalentna, kot je bil morda nekoč ambivalenten Sofoklov zaplet za Grke. Klara še zdaleč ni tako simpatična, kot je Antigona, njena trmoglavost je namreč precej ezoterična, in čeprav rahločutnemu bralcu gotovo ne more biti blizu kavbojsko poslovanje Župana (čigar populizem je mimogrede zelo soroden populizmu sedanjega ljubljanskega župana), se nam vendarle zdi, da Klara ne igra na prave strune in da jo vodita predvsem egoizem ter želja po brezkompromisni uveljavitvi lastne volje.
Toda dobra ekspozicija je premalo; žal je Antigona zdaj napisana preveč površno, z mestoma precej neprepričljivimi, plehkimi in melodramatičnimi dialogi, ob katerih bralec podvomi o pristnosti domnevnega čustvenega razpoloženja. Burkaštvo obeh »shakespearovskih« Morilcev je sicer dobrodošlo, toda mešanje nizkega in visokega je nedosledno in pogosto nejasno, saj v nekaterih ključnih prizorih (npr. 18. prizor) ni dovolj razvidno, kje se konča ironija in začne iskrenost. A perverznost gradnje igrišča za golf na pokopališču ostaja in o tem je vsekakor vredno razmisliti.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
