Ne roman, zgodovinska povest
Jani Virk: Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim: zgodba iz srednjega veka. Študentska založba, Ljubljana 2012, 151 str., 21,25 €
18. 05. 2012
Težko bi zanikali, da sodita koncepta svetega grala in minnesanga v svet popularne kulture. Prvi se je v njej dokončno udomačil zavoljo Da Vincijeve šifre, drugi pa vsaj zaradi veliko starejše Wagnerjeve opere Tannhäuser. Jani Virk, eden vidnejših sodobnih slovenskih prozaistov, je obe kulturni ozadji vpel v svoje zadnje delo, izdano v posebni zbirki Študentske založbe Zapisani v Ptuj. Osnovne spodbude za literarizacijo omenjenih tematskih polj naj bi narekovalo avtorjevo strokovno ukvarjanje s slavnim srednjeveškim epom Wolframa iz Eschenbacha Parzival, ki je, preko domnevnih rodbinskih povezav glavnega junaka, že sam po sebi »vpisan v Ptuj«.
Protagonist Virkove pripovedi je Viljem, vitez templjar, ki je konec 12. stoletja spremljal angleškega kralja Riharda Levjesrčnega na poti iz svete dežele nazaj v domovino. Kot je znano iz zgodovine, je Rihard skrivaj potoval tudi prek ozemlja avstrijskega vojvode Leopolda V., ko ga je ta razkrinkal in zaradi stare zamere zaprl v ječo. Toda Virkova zgodba ne govori o slavnem monarhu, ki je v ujetništvu pesnil o neiznajdljivosti prijateljev pri zbiranju denarja za njegovo odkupnino. Zgodovinsko izpričan dogodek je zgolj sredstvo, s katerim lahko avtor prepričljivo osmisli lastno narativno shemo – to, da se med napol poganskimi štajerskimi Slovani znajde angleški vitez z Oxforda pač zahteva primerno pojasnilo. Viljem seveda ni zgolj kraljevi spremljevalec – kaj dosti intrige tu ne bi bilo –, njegova glavna zadolžitev namreč ni nesrečni Rihard, temveč železna skrinjica s skrivnostnim predmetom, namenjena templjarskemu zakladniku v Parizu. Toda omenjeni »gral« bolj redko priplava na pripovedno površje, saj avtor veliko več prostora nameni osebni zgodovini glavnega junaka in njegovi vpetosti v družbena razmerja na ptujskem gospostvu v zgodnjem 13. stoletju.
Virkova srednjeveška zgodba je kljub obetavni zasnovi precej vodena. Razdrobljena je na kratka poglavja, številna prizorišča in pripetljaje, ki so pogosto brez pravega fokusa. Krajše zastranitve, za katere se zdi, da skušajo znotraj nezapletene linearne fabule vzpostaviti občutek širšega družbenega konteksta in psihološko opredeliti osrednje pripovedne like, nimajo prave deskriptivne moči dolgega trajanja, ki bi bralca prepričal, da se protagonisti gibljejo v naravnem prostoru in ne zgolj na papirju. Razumljivo, prave možnosti za romaneskni largo na sto petdesetih straneh sploh ne more biti.
»Virkova srednjeveška zgodba je kljub obetavni zasnovi precej vodena. Razdrobljena je na kratka poglavja, številna prizorišča in pripetljaje, ki so pogosto brez pravega fokusa.«
Viljemova preteklost, želje in strahovi nas mestoma sicer prepričljivo soočijo s srednjeveškim dispozitivom, ki ga literatura ponavadi bolje zapopade kot zgodovinopisje – npr. skozi refleksijo Vilijemovih študijskih dni v Parizu –, toda tovrstna mesta so bolj izjeme kot pravilo. Historični kontekst je tako pogosto postavljen nekoliko na silo, prek letnic, velikih imen in bombastičnih političnih dogodkov, ki jih lahko srednješolci najdejo v svojih zgodovinskih učbenikih. Viljem je zato kljub svoji podrobno razdelani preteklosti nekoliko medel, shematičen in – glede na pasuse, ki razkrivajo njegovo formo mentis – precej moderen junak, ki bi na svojem hrbtu težko prenesel breme ideologij, identitet in sistemov dispozicij visokega srednjega veka, kot si ga zamišljata sociologija in kulturna zgodovina. Takšna zasnova, ki z ironijo, metafikcijo in podobnimi postopki umetniške obdelave ne opozarja na zgodovinsko razdaljo in neskladje med horizontom avtorja in kronotopom njegove snovi, težko postane hvalevredna lastnost pripovedi, ki si prizadeva prikazati pristne utrinke srednjega veka. Bralec je torej prepuščen naivnemu realizmu, ki sicer slikovito oriše slovansko vas in življenje na dvoru (izvzemši neokusen prikaz turnirja v Rogatcu, ki meji na kič), a to kljub vsemu počne neprepričljivo.
Toda sodba, ki zaznava vsepričujočo nezadostnost postopkov literarizacije, mora vendarle vzeti v precep še neki bolj temeljni vzrok za takšno branje. Kar je odnesla reka nikakor ni roman, ampak zgodba ali še bolje – zgodovinska povest. Spada torej v tisto literarno zvrst, ki je v sodobni slovenski literarni produkciji v celoti izgubila status občega mesta. Kljub vtisu, da je povest postala zastareli označevalec, ki za odjemalce in ustvarjalce književnosti sploh ni več ustrezen, je z literarnoteoretičnega vidika še najprimernejši za obravnavano delo. S tem želim hkrati opozoriti na problem avtorjeve intence oziroma na preprosto dejstvo, da namen Virkove srednjeveške zgodbe nikakor ni ustvariti slovenske različice Ecovega Baudolina ali Imena rože. Zaradi manka romanesknih prvin je smotrno uporabiti popolnoma druge vatle, ko si delo prizadevamo primerno »izmeriti«. Če Virkovo zgodbo uzremo skozi prizmo zgodovinske povesti, lahko kaj hitro ugotovimo, da se vpisuje med eminentne predstavnike svoje zvrsti, npr. v družbo Jurčičeve povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar in zbirko Ivana Zorca Beli menihi. Še več, z obvladovanjem jezika in poetično močjo, ki sta bralstvu poznani iz Virkovih bolj ambicioznih literarnih projektov, močno prekaša omenjena dela iz zaprašenih kotov slovenske literarne zgodovine. Zdi se, da bo Virkova srednjeveška zgodba glede na predstavljene zvrstne in slogovno-vsebinske značilnosti veliko bliže mlajši populaciji kot pa zvestim bralcem sodobnega slovenskega romana.
Kar je odnesla reka je kljub svoji kratkosti zavezana počasnemu tempu, zato ima bralec na voljo premalo relevantnih intrig, žanrskih izostritev in napetih akcijskih momentov, kot jih sicer lahko okusi v tretjem in spretno izdelanem zadnjem poglavju. Kvalitetni nastavki torej ostajajo in morda si v prihodnje lahko obetamo nov, suverenejši poskus literarnega oživljanja srednjeveškega sveta, ki bi zmogel bolj prepričljivo ubesediti neizogibno tujost njegovih specifičnih historičnih silnic.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
