Bolj ko je vse dovoljeno, večja je diktatura nadjaza
Christopher Lasch: Kultura narcisizma. Ameriško življenje v času zmanjšanih pričakovanj. Prevod Marjana Karer, spremna beseda Mirjana Nastran Ule. Mladinska knjiga, Ljubljana 2012, 347 str., 29,95 €
20. 11. 2012
Ko je leta 1979 prvič izšla Lascheva Kultura narcisizma, je bil to velik dogodek. Knjiga je malo nepričakovano postala velika uspešnica, kmalu je bila prevedena v množico jezikov in postala predmet splošne diskusije v osemdesetih – tedaj je pri nas nanjo opozoril in jo v knjigi Jezik, ideologija in Slovenci (1987) analiziral Slavoj Žižek. Slovenski prevod dobivamo trideset let prepozno, vendar je za to knjigo vselej pravi čas, saj se z veliko intelektualno ambicijo loteva široke diagnoze našega časa.
Pred štiridesetimi leti je študentska Tribuna v nadaljevanjih izdajala knjigo Jerryja Rubina Do it! (in bila zaradi tega deležna kar nekaj političnih težav), veliko kultno uspešnico tistega časa, ki je slikovito in učinkovito strnjevala radikalno politiko šestdesetih. Jerry Rubin je bil ikona protestov proti vietnamski vojni, študentskih gibanj, organizator pohoda na Pentagon, eden od obtožencev v slovitem procesu proti čikaški sedmerici itn. In kaj se je z Rubinom zgodilo poslej? V sedemdesetih je v petih letih »neposredno izkusil trening est (Erhard Standard Training samorealizacije), gestalt terapijo, bioenergetiko, rolfing, masažo, jogging, zdravo hrano, taj či, terapevtski postopek Esalen, hipnozo, sodobni ples, meditacijo, metodo nadzora misli po Joséju Silvi, gibanje Arica, akupunkturo, seksualno terapijo, reichovsko terapijo in More House – samopostrežni tečaj iz Nove zavesti«. Potem se je prelevil v uspešnega poslovneža, postal eden zgodnjih velikih investitorjev v Apple, se ukvarjal z oglaševanjem itn.
Rubina navajam, ker z njim začenja tudi Lasch in ker tako rekoč karikaturno uteleša določen sindrom, neko usodo, ki obeležuje zadnji konec 20. stoletja. (Kot takega ga, mimogrede, obravnava tudi sloviti dokumentarec The Century of the Self, ki ga je leta 2002 za BBC posnel Adam Curtis in ki je v marsičem zavezan Laschu.) Od političnega radikalizma (podnaslov Do it! je bil »Scenariji za revolucijo«) do novega narcisizma, obsedenosti s seboj, s samopodobo, z razvijanjem osebnih potencialov, s hitro zadovoljitvijo želja, s potrošniško samorealizacijo, vse to krepko podprto s terapevtskimi tehnikami, ki so neobhodne za pot k sreči in za soočanje s čedalje večjo izpraznjenostjo in tesnobo. In od tod do biznisa (in, pomenljivo, Appla, poslejšnje ikone novega narcisizma). »Glavni zavezniki v boju za umirjenost pa ne postanejo duhovniki … ali zgledi uspeha, kakršni so bili kapitani industrije, temveč terapevti. Nanje se (novi narcis) obrača v upanju, da bo z njihovo pomočjo dosegel današnji ekvivalent odrešitve, tj. 'duševno zdravje'. … Terapija je antireligija, vendar ne zato, ker se drži racionalnih razlag oziroma znanstvenih metod zdravljenja, … temveč zato, ker sodobna družba 'nima prihodnosti' in potemtakem ne posveča pozornosti ničemur, kar sega onkraj njenih neposrednih potreb.« Citat mimogrede ponuja tudi določeno zaporedje ali napredovanje skozi tri epohe: najprej duhovnik in širše klasični začetni zagon kapitalizma pod emblemom protestantske etike; nato industrialec in z njim povezan »človek organizacije« (kot ga je opisoval Whyte v klasičnem delu iz leta 1956); nazadnje novodobni narcis, ves zavzet s selfom, samopodobo in samorealizacijo, nič več podvržen strogim ponotranjenim načelom protestantske etike niti podrejen rigidnosti in korporativnemu kolektivizmu organizacije, osvobojen predsodkov, zastarelih družbenih norm in avtoritet. Družbena pravila in norme mu nastopajo prej kot vnanje ovire, ki se jim je treba prilagoditi, s soljudmi ne more vzpostaviti pravega stika in se do njih obnaša instrumentalno, četudi je nenehno odvisen od videza in vtisa, ki ga bo zapustil v njihovih očeh. Kar Lasch opisuje kot kulturo narcisizma, je družbeno nujni psihološki in kulturni protipol novi etapi v razvoju kapitalizma, družbena forma ustroja njegove psihične ekonomije.
»Videti je, da se Lasch zavzema za vnovično uveljavitev avtoritet in standardov, ki so veljali nekoč, a brez njihove avtoritarne podstati, skratka, za avtoriteto brez avtoritarnosti, ki bi lahko začrtala mejo tej pogubni novi kulturi.«
Velika Lascheva tema je ob tem splošna permisivnost, ki je hrbtna plat tega novega narcisizma, in na drugi strani zaton avtoritet, ki so svojčas tvorile hrbtenico družine, izobraževanja in delovnega procesa. Če je videti, da je novi narcis osvobojen tradicionalnih oklepov in tako na poti k sebi, svojemu pravemu jazu, pristni identiteti, pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Prav nasprotno, nadzor je postal zdaj večji, kot je bil kadarkoli v bolj tradicionalnih ureditvah. »Videz permisivnosti je le krinka za nepopustljiv sistem nadzora, ki je toliko učinkovitejši, kolikor se izogiba neposrednim konfrontacijam med avtoritetami in ljudmi, ki jim skušajo vsiliti svojo voljo.« Kolikor več permisivnosti, opuščanja discipline in zavezujočih pravil, toliko več nesvobode, vseprisotnih avtoritet različnih skrbnikov in strokovnjakov, ki poskušajo le priskočiti na pomoč. »Če otrok noče jesti tistega, kar bi po mnenju staršev moral jesti, se ti obrnejo na medicinsko avtoriteto. Če je neubogljiv, pokličejo psihiatra, ki bo otroku pomagal pri njegovem 'problemu'. … Tudi v šoli se otrok podobno čuti obdanega z avtoritetami, ki želijo zgolj pomagati.« Bolj ko je vse otroku prijazno, bolj ko mu vsi pomagajo, večji je njegov problem. Splošna terapevtizacija družbe je simptom te nove kulture, ki je obenem infantilna in skrbniška.
Freudova raba pojma narc(is)izem je bila strateška. Videti je bilo, da je jaz po eni strani plen nezavednega, nagonskih stremljenj onega, po drugi strani pa nanj pritiskajo družbene norme nadjaza, tako da bi bilo treba okrepiti jaz in njegovo avtonomijo v opreki teh nasprotujočih si sil. Narcisizem pa je natanko patologija samega jaza, način, kako je sam jaz objekt nezavednih nagonskih investicij, daleč od tega, da bi bil suvereni nosilec avtonomne volje. Vzpon kulture narcisizma je tako obenem vzpon tistih sil, ki zdaj toliko bolj kruto in neposredno doživljajo svoj razmah. V njih je na delu spoj novih razsežnosti nadjaza in sil onega. Kot natančno formulira Lasch: »Slabljenje institucionalizirane avtoritete v navidezno permisivni družbi pa pri posamezniku navzlic temu ne vodi v 'slabljenje nadjaza', temveč spodbuja razvoj strogega, kaznovalnega nadjaza, ki ob pomanjkanju avtoritativnih družbenih prepovedi črpa večji del svoje duševne energije iz destruktivnih in agresivnih vzgibov znotraj onega.« Bolj ko je vse dovoljeno, bolj ko se predajamo solipsizmu, večja je diktatura nadjaza. Od tod sindrom novega paternalizma: »Večina gorja, o katerem teče beseda v tej knjigi, izhaja iz novega paternalizma, ki je zrasel iz ruševin starega paternalizma kraljev, duhovnikov, avtoritarnih očetov …« Kapitalizem je razdrl stare avtoritete, za katerimi ni treba žalovati, in na njihovo mesto postavil individualizem homo economicus, a v svojem poslejšnjem razvoju je ta prešel v »narcisistično kulturo današnjega časa, ki je plenilski individualizem ameriškega Adama prevedla v terapevtski žargon. Ta namesto individualizma poveličuje solipsizem, zatopljenost vase pa upravičuje kot 'pristnost' in 'osveščenost'.« Namesto starega paternalizma figure očeta je nastopil novi 'paternalizem brez očetov', ki se mu je veliko težje postaviti po robu. Tu se Lascheva kritika vladajočih ideologij obenem stika z neprizanesljivo kritiko levega radikalizma (cf. Jerry Rubin z začetka), ki je v mnogih segmentih nasedal istemu vzorcu in ga krepil, prizadevajoč si za še več permisivnosti in še manj avtoritete.
Tu se ne morem spuščati v razsvetljujoče meandre Laschevih izpeljav, med katerimi ni mogoče mimo njegove neprizanesljive analize razvoja izobraževanja in »nove nepismenosti«, širjenja intelektualne otopelosti, antiintelektualizma, nižanja standardov in pretvorbe izobraževanja v blago. V poglavju o izobraževanju je mogoče prebrati jasno napoved vsega, kar se je zgodilo poslej.
Brez dvoma je mogoče Laschu očitati določen konservativizem (četudi so njegove formulacije, ki so bile v sedemdesetih »normalne«, danes videti na moč radikalne, npr.: »Politično bankrotirani liberalizem je bankrotiran tudi intelektualno. … Akademska psihologija se pred izzivom, ki ga predstavlja Freud, umika v merjenje banalnosti.«). Videti je, da se Lasch zavzema za vnovično uveljavitev avtoritet in standardov, ki so veljali nekoč, a brez njihove avtoritarne podstati, skratka, za avtoriteto brez avtoritarnosti, ki bi lahko začrtala mejo tej pogubni novi kulturi. Četudi rešitve zvenijo nekoliko naivno, to v ničemer ne omejuje vrednosti njegove analize. Še zlasti v luči nadaljnjega razvoja, ko se je problem še zaostril, se pomnogoteril in se povezal s še veliko bolj fatalnim uveljavljanjem drastičnega neoliberalizma in splošne prekarizacije, kjer je zveza narcisistične kvaziemancipacije in uveljavitve novih oblik izkoriščanja in nadzora postala nazorno očitna.
*******
Al' prav se piše narcisizem al' narcizem?
Termin je izpeljan iz starogrškega mita o Narcisu, prelepem mladeniču, ki je bil do kraja zagledan sam vase, do te mere, da se je zaljubil v svojo lastno podobo na vodni gladini in je umrl od koprnenja po njej. Termin je uveljavil Freud, vendar sam ni bil njegov avtor. Prvi, ki je navezavo na Narcisa uporabil kot klinično kategorijo, je bil Havelock Ellis leta 1898, leto zatem pa je Paul Näcke prvi skoval ta termin, in Freud se je vestno skliceval na ta dva predhodnika. Pravilna izpeljava iz imena Narcis je seveda 'narcisizem', vendar pa se je Freud (leta 1910) zaradi blagozvočnosti odločil za narcizem. »Poimenovali so ga z izrazom narcisizem, meni pa je ljubši izraz narcizem, ki je morda manj pravilen, vendar pa je krajši in lepše zveni.« Če se torej opiramo na pravilno besedotvorno izpeljavo, dobimo narcisizem (tako je tudi v angleščini in francoščini), če pa se naslonimo na avtorsko pravico, ki pritiče utemeljitelju tega termina – in termin v splošni rabi pač dolgujemo Freudovi utemeljitvi in opisu –, potem se odločimo za narcizem. Oba izraza sta pravilna. – Komentatorji so sicer opozorili, da se je Freud prvotno imenoval Sigismund in je zaradi kratkosti in lepšega zvena ime spremenil v Sigmund (leta 1877 pri 21 letih), pri čemer je izpustil prav isti zlog, kot pri narc(is)izmu. Freudov lastni narcizem?
Pogledi, št. 21, 14. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
