Ob prevodu Zgodb
Dobrodošel v slovenščini, David Foster Wallace
02. 04. 2012
V slovenščini je izšla prva knjižna izdaja ameriškega pisatelja, ki velja za osrednjega prozaista v angleščini zadnjih dveh desetletij. Angleška pisateljica Zadie Smith je o njem dejala: »Tako moderen je, kot da bi živel v vzporednem prostor-času. Da bi ga vrag!«
»Ta roman je postal najbolj intenzivno in tudi dolgotrajno, pa niti za hip dolgočasno umetniško doživetje v mojem življenju.«
Do Davida Fosterja Wallacea (1962‒2008) sem prišel slučajno, ker sem sredi septembra 2008 v napovedi nekrologa meni dotlej neznanega pisatelja v časniku New York Times v istem stavku zagledal imeni Jonathana Franzna in takratnega predsedniškega kandidata republikanske stranke Johna McCaina. McCain je dva tedna prej za svojo podpredsedniško kandidatko izbral Sarah Palin, poosebljenje najbolj konservativnih elementov znotraj stranke. Ni mi šlo v glavo, kako sta se McCain in Palinova znašla skupaj s Franznom, ki sem ga poznal ne le po Popravkih (The Corrections, 2001; slovenski prevod Jureta Potokarja je pri Študentski založbi izšel 2004), temveč tudi po zgodnejšem delu Strong Motion (1992; naslov je pojem iz seizmologije, gre za nekakšen potres), razvojnem romanu, v katerem se Franzen prek glavne junakinje Renée Seitchek (navkljub priimku ni iz Clevelanda, njeni starši živijo v Kaliforniji) zelo ostro opredeli za »pravico do izbire«, že štiri desetletja verjetno najmočnejšo ločnico med ameriškima političnima strankama.
(Izkazalo se je, da se je McCain v nekrologu znašel po pomoti – pač zato, ker je bil v času Wallaceove smrti v središču pozornosti. Tako kot je po pomoti v času te kampanje izšel ponatis Wallaceovega zelo naklonjenega eseja o McCainu, ki je nastal osem let prej v času McCainovega spopada za republikansko predsedniško nominacijo leta 2000 z Georgeom W. Bushem – in je govoril o drugačnem McCainu. Wallace sam pa je umrl prav tako bolj ali manj po pomoti – zaradi zapletov pri uvajanju novih zdravil.) Članek me je tako pritegnil, da sem ga razposlal nekaj najbližjim in nekaj mesecev pozneje za rojstni dan dobil Wallaceovo najpomembnejšo knjigo, roman Infinite Jest (Brezkončna burka, 1996), orjaški zalogaj na dobrih tisoč straneh, h katerim sodi tudi 100 strani opomb na koncu.
Epohalni avtor
Ta roman je postal, pozor, prihajajo izjemno velike besede, najbolj intenzivno in tudi dolgotrajno, pa niti za hip dolgočasno umetniško doživetje v mojem življenju. Bral sem ga več kot eno leto, z nekaj premori. Težko je razumeti, ampak včasih je bilo prebrati tri strani tako velik napor, da sem roman nato odložil. A čeprav je šlo za zelo zbrano branje, za pozornost na vsako besedo, je bilo to počasno prebijanje od vrstice do vrstice predvsem izjemen užitek, niti za hip se mi ni zazdelo, da bi obupal nad romanom: nasprotno, v roke sem ga jemal le takrat, ko sem se mu lahko popolnoma posvetil; za branje pred spanjem ni prišel v poštev. Dosledno sem bral tudi opombe, nepredstavljivo duhovite, eruditske in – moderne. Hkrati pa so bile tako kot glavni tekst izjemno tehten in briljanten dokument svojega časa. Kot za največje umetnine pravi akademik Janko Kos, epohalno delo.
Roman v grobem pripoveduje dve glavni zgodbi, ki se prek stranske tretje prepleteta: v predmestju Bostona sta v neposredni bližini prehodna hiša za ozdravljene odvisnike in teniška akademija. Stanovalci prve so najrazličnejši obupanci in poraženci, ki se poskušajo pobrati in si nekako predvsem povrniti samospoštovanje, stanovalci druge pa najstniki in najstnice, ki sanjajo o zmagah na turnirjih za grand slam, o milijonih dolarjev in svetovni slavi. Če res dober pisatelj poveže takšne like, si lahko predstavljate, da je rezultat eksploziven, za povrh pa ga začini z dogajanjem v bližnji prihodnosti, v kateri francosko govoreči kanadski teroristi ogrožajo ZDA, napasti pa jo nameravajo s tako smešnim filmom (na video kaseti), da ogled povzroči popolno odvisnost in padec v katatonično stanje bolščanja v televizijski ekran. Paleta junakov in dogajanja je tako široka, da bi za kolikor toliko korekten povzetek porabili vsaj dve celi strani Pogledov. (Če bi na tem mestu nadaljeval, da to, žal, ni mogoče, saj morajo Pogledi po sklepu uprave z dne 31. januarja 2012 do preklica tega sklepa izhajati na zmanjšani paginaciji štiriindvajsetih strani, k temu pa še dodal, da ima uredništvo zaradi tega čedalje večje težave s prostorom in odločitvami o izboru vsebin in avtorjev ter da se zelo dobro in boleče zaveda, kako s tem vsakih štirinajst dni prikrajša predvsem svoje bralce, uprave pa prav nič, potem bi bilo to scela v Wallaceovem stilu; prav tako v njegovem stilu pa bi bil pristavek, da je v dobi brezplačne Wikipedije to vendarle manjši problem kot v kakšnih drugih časih, tako preteklih kot prihodnjih, verjetno.)
Še nekaj pompoznosti: ob branju Brezkončne burke se mi je prvič v življenju zazdelo, da sem sodobnik genija največjega formata: sam Wallace je za označevanje »reda velikosti« rad uporabljal besedico »grade« v povezavi s primerjalnim členom, torej si zanj brez zadržkov upam napisati, da gre za »Shakespeare-« ali recimo »Mozart-grade« umetnika. Wallace je prav tak virtuoz, ima enako občutljiv stetoskop za vpogled v človeško duševnost in enkraten smisel za podrobnosti. V zgodbi Mister Squishy iz leta 2000 (knjižno je izšla štiri leta zatem v zbirki Oblivion – Pozaba) nepopisno natančno opisuje testiranje novega čokoladnega posladka v newyorški oglaševalski agenciji in v pripovedi preplete tako korporacijsko borbo za tržni delež kot pretresljivo osamljenost in nesrečno zaljubljenost voditelja testiranja, pa še dogajanje na ulici, kjer se pred vhodom zbira vedno večja množica in opazuje plezanje človeka na nebotičnik; vse do konca ni jasno, ali ne gre za samomor.
Wallaceove povedi so pogosto izjemno dolge, odstavki segajo čez več strani – ampak vedno so brezhibno logični, dosledni, polni informacij, nikoli ne gre le za stilistične finese. Seveda je to ravno zato tako dobra literatura, ker se njene vsebine ne da povedati z drugimi besedami – jezik pa z neskončnim meandriranjem in sledenjem negotovi sodobni zavesti beleži svet, v katerem podobe nenehno izrivajo druga drugo iz zavesti, ta pa si jih vsakič znova poskuša razložiti in jih zlagati v smiselno celoto.
Šport, filozofija in depresija
Wallacea so formirali trije temeljni zunajliterarni viri: kot mladostnik je dokaj resno igral tenis, zaradi česar ga je vse življenje zanimal šport (in zvezdništvo kot njegova posledica ter anomalija), intelektualno ga je najbolj zaznamoval študij filozofije (bolj anglosaške tradicije), osebnostno pa depresija, ki ga je mučila od zgodnjih dvajsetih in zaradi katere je ves ta čas živel in delal le s pomočjo močnih zdravil. Tudi njegov samomor je bil posledica zapletov zaradi stranskih učinkov zdravil in neuspelega iskanja nove oblike zadrževanja uničujočih učinkov bolezni. Tako depresija kot samomor sta nastopala tudi v njegovem delu: tudi v slovenskem izboru je zgodba Depresivna oseba (sicer ženskega spola), v omenjeni zbirki Oblivion pa je zgodba Good Old Neon, ki opisuje zadnje ure samomorilca.
Lansko leto je izšel posthumno redaktirani roman Bledi kralj (The Pale King). Bližnji prijatelji so vedeli povedati, kako zelo se je mučil z njim, in ob smrti je sprva kazalo, da je ostal nedokončan. Nekaj mesecev pozneje pa je ob natančnejši predstavitvi zapuščine (večino je odkupil The Ransom Center iz Austina v Teksasu) prišlo na dan, da je pisatelj v urah pred smrtjo na svoji pisalni mizi skrbno pripravil natis vsega, kar je dotlej napisal, zraven pa še zvezke z zapiski. Njegova vdova in urednik sta se odločila, da četudi ni pustil nobenega eksplicitnega navodila, je ta gesta pomenila nekakšno literarno napotilo za izdajo. Žal tega romana še nisem uspel prebrati.
Sem pa prebral kar nekaj esejev: izjemno piše o Kafki in Dostojevskem, uničujoče o Updiku in njegovi generaciji »velikih moških narcisov« (omeni še Mailerja in Rotha; tekst je iz leta 1998, morda je pozneje sodbo o Rothu glede na njegova zadnja dela kaj omilil?), pa tudi o športu in tako rekoč etičnih dimenzijah kulinarike oziroma njeni predpostavki, prehranski industriji – v eseju Consider the Lobster (Pomislite na jastoga) je predstavil podatek, da ameriški ribiči na leto ujamejo približno 40 tisoč ton jastogov; če ima eden okrog kile, je to 40 milijonov živali, ki jih v vrelo vodo večinoma potopijo žive.
In pisal je o letnem srečanju in podelitvi nagrad pornografske industrije v Las Vegasu: gre za grozovito stvaren prikaz tako te brutalne industrije kot »mesta greha«, ki pa v Wallaceovi kirurško natančni, norih dejstev in statistik polni predstavitvi dobita paralelno tragično dimenzijo. Poleg seveda burleskne komičnosti, kajti resnični akterji tega posla (producenti, režiserji, nastopajoči) so v Wallaceovih besedah še mnogo bolj, hm, večplastni kot Burt Reynolds in Mark Wahlberg v filmu Vroče noči (Boogie Nights, 1997). Ni se izognil niti pravnemu vidiku, kajti glavni argument pornografske industrije, zakaj da ima pravico do obstoja, je prvi amandma k ustavi ZDA, ki zagotavlja svobodo govora. Wallace to komentira takole: »Ali so bili snovalci ustave ZDA v svoji daleč najbolj divji domišljiji sposobni predvideti stvari, kot so (film) Analne device VIII ali (plačljiva telefonska linija) 900-666-FUCK, ko so razmišljali o izražanju, ki so ga želeli zaščititi, je očitno kontroverzno vprašanje, a žal onkraj dometa tega članka.«
Tudi v takšnih besedilih se kaže Wallaceova izjemnost: v brezkompromisnem iskanju tém sedanjosti in v njihovem prepletu z nadčasovnim kontekstom, naj si bo družbenim, artističnim (v svoji jezikovni virtuoznosti je primerljiv z največjimi mojstri in popolnoma enkraten med današnjimi pisci) ali najgloblje intimnim. Morda je škoda, da je slovenski izbor zgodb največ (več kot polovico) zajel iz prve zbirke in le slabo desetino iz zadnje. Vseeno je treba posebej izpostaviti veliko prevajalsko delo Jureta Potokarja, zlasti v zgodbah Depresivna oseba in Odrasli svet 1 in 2, ki sta najbolj značilni za Wallaceov zreli slog. A to je le začetek: najti ustreznice Wallaceovemu izjemno sodobnemu jeziku, njegovemu izvirnemu besednemu redu, duhoviti pretvorbi najbolj pogovornega stila v prefinjen dokument časa bi znal biti atraktiven izziv morda celó za prevajalsko katedro na filozofski fakulteti. Najti sredstva za naslednje prevode tako pomembnega avtorja pa naloga kulturne politike, ki si išče pot skozi labirinte subvencioniranja umetnosti.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Leposlovje:
|
komentarjev: 1
02.04.2012 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
