4 antične drame
Dramatiki, ki jih je kanonizirala že antika
02. 08. 2012
Konec leta 2010 je Celjska Mohorjeva družba izdala slovenska prevoda dveh antičnih dram: grške tragedije (Sofoklovega Ojdipa v Kolonu) in rimske komedije (Plavtovega Kljukca). Obe izdaji sta poleg slovenskega besedila vsebovali tudi vzporedno postavljeni izvirnik, sprotne opombe, spremno študijo prevajalcev, bibliografijo in časovno preglednico političnih in kulturnih dogajanj v času, ko sta deli nastajali. Takšno zasnovo je ohranila založba tudi pri štirih antičnih dramah, ki jih je izdala lani: to so, v kronološkem zaporedju, Evripidova Hekaba, Aristofanove Ose, Terencijeva Brata in Ojdip Seneke mlajšega.
Izbor dram je premišljeno uravnotežen. Tragedu Evripidu in komediografu Aristofanu, Atencema iz zlate dobe atenske pólis (5. stol. pr. Kr.), stojita nasproti latinsko pišoča traged Seneka, nam bolje poznan kot filozof in učitelj cesarja Nerona, in komediograf Terencij (slednji je bil sicer po rodu iz Afrike, Seneka pa je izviral iz italske rodbine v Španiji). Osrednji pomen Evripida, Aristofana in Terencija je prepoznala že antika in jih vključila v svoj literarni kanon, za zgodovino evropske dramatike pa je zelo pomemben tudi Seneka: poleg literarnozgodovinske vrednosti, ki jo imajo njegove (in njemu pripisane) tragedije kot edine ohranjene predstavnice svoje zvrsti v latinskem jeziku, je imel velik vpliv na poznejše evropske dramatike, med njimi na Shakespeara.
»Osrednji pomen Evripida, Aristofana in Terencija je prepoznala že antika in jih vključila v svoj literarni kanon, za zgodovino evropske dramatike pa je zelo pomemben tudi Seneka, ki je imel velik vpliv na poznejše evropske dramatike.«
Najstarejše od četverice predstavljenih del, Evripidova (ok. 480–ok. 406 pr. Kr.) Hekaba (izvirno Hekábe), je po besedah literarnega teoretika Georgea Steinerja ena od redkih »absolutnih tragedij« – umetnina, ki temelji na prepričanju, da čaka ljudi zgolj nezasluženo in nerazumljivo trpljenje. Motivno sega v mitološki »trojanski cikel«, torej v skupino pripovedi o vojni med Grki in Trojanci zaradi lepe Helene in o njenih posledicah. Naslovna junakinja je trojanska kraljica, ki je v vojni izgubila soproga in večino otrok ter po zmagi Grkov postala vojna ujetnica. Dogajanje je postavljeno v čas tik po uničenju Troje, ko se Grki z vojnim plenom, torej tudi z ujetimi Trojankami, pripravljajo na vrnitev v domovino. V začetku se prikaže duh Polidorja, edinega od Hekabinih sinov, za katerega mati verjame, da še živi, ker so ga poslali na varno h gostinskemu prijatelju, kralju Trakije Polimestorju – toda kot izvemo zdaj, ga je Polimestor zahrbtno umoril, da bi se polastil njegovega zlata. V teku drame Hekaba odkrije, kaj se je zgodilo, za povrh pa izgubi še enega otroka: najmlajšo hčer Polikseno, ki jo Grki ubijejo kot spravno žrtev na Ahilovem grobu. Hekaba sprevidi, da ji nihče ne bo pomagal do pravice, zato jo vzame v roke sama in se drastično maščuje vsaj Polimestorju: skupaj z njegovima otrokoma ga zvabi med trojanske ujetnice, ki otroka pred njegovimi očmi zabodejo, njega samega pa nato oslepijo. Ko se grški poveljnik Agamemnon postavi na Hekabino stran, Polimestor za sklepni akord napove beden konec tako njej kot Agamemnonu – kot so vedeli poznavalci trojanskega cikla, povsem v skladu z mitičnim izročilom.
Terencij: Brata
Svet, ki ga opisuje Evripid, je torej skozinskoz brezupen, razvalina, tako fizična (opustošena Troja v ozadju) kot moralna. Temeljne vrednote, med kakršne je v antiki sodilo gostinsko prijateljstvo, so poteptane; nastopajoči liki – z izjemo na smrt obsojene Poliksene – nimajo praktično nobenih pozitivnih lastnosti, grški junaki iz železnega mitološkega repertoarja, na primer Odisej, se kažejo v dosti slabši luči kot pri Homerju. Celó Hekaba, ki je vseskozi deležna bralčevih simpatij, hočeš nočeš utrpi z maščevanjem, do katerega jo pripravijo zločini nad njo in njenimi, tudi nekakšno razčlovečenje. Prevajalec in pisec spremnih besedil David Movrin je govorico tragedije, ki jo zaznamuje plemenita preprostost, tankočutno poslovenil v blankverzu, prekinjenem z metrično raznovrstnejšimi zborskimi in monodičnimi vložki. Da je besedilo močno in učinkovito še danes, pa je dokazala bralna uprizoritev Hekabe jeseni 2011 v okviru cikla Replike iz antike v ljubljanski Mali drami.
Nič kaj spodbudnejši ni človekov položaj v svetu, ki ga slika filozof Lucij Anej Seneka (3 pr. Kr.–65) v Ojdipu (Oedipus). Kot pojasnjuje prevajalec in pisec spremne besede Brane Senegačnik, je bila v Senekovem času kot kanonična različica Ojdipovega mita – ali vsaj tistega trenutka v njegovem življenju, ko spozna, da je nevede izpolnil prerokbo, pred katero je bežal vse življenje, namreč ubil očeta in se poročil z materjo – že ustoličena Sofoklova grška drama Kralj Ojdip. Zato se avtor, ki je znova segel po tem motivu, po Sofoklu ni poskušal zgledovati in ga preseči na njegovem lastnem terenu, temveč je prevzel le splošno zgodbo in zgradbo, sicer pa razvil in poudaril druge momente. Prav zaradi teh momentov, ki jim Seneka daje prednost v svojih dramah nasploh, se raziskovalci nagibajo k mnenju, da njegova dela niti niso bila namenjena uprizoritvi, ampak recitaciji: eden od njih je, da očitno predpostavljajo prikaze nasilja na odru (česar v »pravoverni« antični tragediji ni zaslediti), drugi – in za oceno dela pomembnejši – pa, da ne dajejo občutka pravega dogajanja z dramskim lokom in napetostjo, temveč izstopajo po retoričnih bravurah. Te so dolgi in (v Ojdipovem primeru) srhljivi opisi, v katerih avtor pritiska na vse registre, ali tudi zborski vložki, ki nimajo nobene razvidne navezave na temo; primer je prva pesem zbora, hvalnica vinskemu bogu Bakhu, ki obsega čez sto verzov. Seneka tako vključi mnogo nadrobnejši opis kuge, ki pesti Tebe kot božja kazen zaradi Ojdipovih (nehotenih) grehov; prav tako vnese obsežne opise vedeževanj (prerokovanja iz drobovja žrtvovanih živali in nekromantije), s katerimi iščejo vzrok za božjo jezo videc Tejrezias s hčerjo Manto in Ojdipov svak Kreont. Opisi grozot – tudi nadnaravnih – in lik naslovnega junaka, ki je pri Seneki notranje zlomljen že na samem začetku, ustvarijo vzdušje nočne more in brezupnosti; lahko bi rekli, da Seneka ne poskuša konkurirati Sofoklovemu mojstrstvu v dramatiki kot taki, ampak razvije variacijo na njegovo temo, v kateri mu gre predvsem za slikanje sugestivnih prizorov in ustvarjanje morečega vzdušja z besedno spretnostjo. Ti močni točki Senekovega dela, oblikovne in besedne odlike, je prevajalec poustvaril z velikim posluhom, za kar je dobil priznanje tudi v širšem slovenskem prostoru: za svoj prevod Ojdipa je letos prejel Sovretovo nagrado, najuglednejše slovensko priznanje za prevajalske dosežke.
Lucij Anej Seneka: Ojdip
Grške Aristofanove (ok. 445–ok. 385 pr. Kr.) Ose (Sphêkes) in latinska Terencijeva (ok. 195–159 pr. Kr.) Brata (Adelphoe) nazorno osvetljujejo razvoj od t. i. »stare« grške komedije v »novo«, čeprav Terencij ni grški, temveč latinski avtor. Podobno kot njegov starejši stanovski kolega Plavt je namreč ustvarjal v podzvrsti rimske komedije, znani kot fabula palliata – pisana je bila v latinščini, vendar prirejena ali povzeta po grških vzorih.
Stara atiška komedija je imela nabor konvencij, tako strukturnih kot vsebinskih, ki so še posebno razvidne v Osah. Ena njenih najpomembnejših vsebinskih značilnosti je, da brez dlake na jeziku smeši aktualne osebnosti in dogodke v Atenah; v Osah (in še v več Aristofanovih delih) je glavna tarča zloglasni demagoški politik Kleon, glavna lika pa »Prokleon« in »Antikleon«. Pogosti viri komike v stari komediji so straniščni humor, namigovanje na spolnost, parodiranje tragiškega sloga in izobilje besednih iger; pomembno vlogo ima zbor, po katerem se komad pogosto celo imenuje. Tako je tudi pri Osah. Te razdražljive in zbadajoče žuželke so pravzaprav zbor revnih atenskih starcev, ki so razsojali kot porotniki na atenskih sodiščih in za to dobivali honorar; kot pokaže Aristofan, je tak sodni sistem šepal na več nivojih, saj so se porotniki v utvari, kako pomembno nalogo opravljajo, zlahka pustili voditi demagogom Kleonovega kova. Eden od Aristofanovih dveh junakov, stari Prokleon, je s porotniško službo in občutkom moči, ki mu ga daje, popolnoma zasvojen; sinu Antikleonu naposled uspe, da ga te zasvojenosti ozdravi, toda s tem težav še ni konec, saj oče sklene, da bo odslej užival življenje z veliko žlico, in se spusti v celo vrsto izgredov.
Aristofan: Ose
Aristofanovo besedilo, ki še danes deluje silno zabavno in nabito z energijo, je sveže in idiomatično poslovenila Andreja N. Inkret. Delo ni bilo lahko. Prva težava je že v Aristofanovem tesnem navezovanju na sočasno atensko politiko, zaradi katerega sodobni bralec mestoma dobi podoben občutek kot pri prebiranju kolumne kakega lokalnega glasila – brez pojasnila njene komike in poante ne razume, še več, niti tega ne opazi, da se v danem odlomku sploh skriva kakšen globlji pomen. Ta mesta v Osah razlagajo obsežne opombe. Drugič pa je morala prevajalka poiskati slovenske ustreznice za množico Aristofanovih skovank (imena kot »Pobeglikonja«, glagol »posiciliti«, ki se nanaša na krajo sira in nažiranje z njim) in besednih iger, katerih izvirnike je pojasnjevala v sprotnih opombah. Kot preprost primer lahko omenimo poigravanje z imenom Aristofanovega starejšega sodobnika, trageda Karkina (grško »Rak«), in njegovih sinov: oče je poslovenjen kot »Rakovec«, eden od sinov je »Rakovčič« in najmlajši je opisan kot »škampek«. Precej besednih iger pa je zahtevalo veliko večjo samostojnost in iznajdljivost, na primer podobni zven besed Dêmos (ime resnične osebe) in kemós (vrhnji del žare-skrinjice, v katero so porotniki oddajali glasove); v slovenščini je prevajalka izkoristila podobni zven imena »Tizba« in besede »tožba«. To pot se Inkretova ni odločila za prozni prevod dialoških odlomkov kot pri dveh drugih Aristofanovih igrah, Praznovalkah tezmoforij in Žabah (2003), ampak za nekoliko razrahljano različico blankverza, ki ga – tako kot v izvirniku – razbijajo pestrejše partije.
Aristofanska stara komedija s specifično atensko politično tematiko in kritiko je zatonila, ko so Atene v peloponeški vojni leta 404 pr. Kr. utrpele poraz in izgubile svoj vodilni položaj. Skoraj stoletje pozneje se je izluščila »nova« komedija, ki je cvetela v poznem 4. in zgodnjem 3. stoletju pr. Kr. (vmesna faza, »srednja« komedija, nam je slabše poznana). V ospredje je stopila stvarnost vsakdanjega, civilnega življenja. Namesto prejšnjih grotesknih igralskih kostumov in mask so prišla v rabo običajna atenska oblačila in bolj realistične maske, v vsebini pa so namesto političnih komentarjev prevladale stereotipne, melodramatične, vendar razmeroma realistično prikazane zgodbe iz zasebnega življenja premožnih družin, postavljene v Atene ali na okoliško podeželje. Pomembni so postali značajski orisi s posrečenim upodabljanjem govorice in vedenja tiste dobe; liki so sicer vzeti s palete konvencionalnih tipov (sitni in stiskaški oče, zaljubljeni mladenič, pretkani suženj, dekle iz dobre družine, kurtizana), vendar imajo tudi življenjske, bolj individualne poteze. Po svojevrstni ironiji pa naš najizčrpnejši vir za grško novo komedijo niso grška dela sama (saj so zelo fragmentarno ohranjena), ampak njihove latinske predelave, kot npr. Terencijeva Brata.
Gledališče Epidaurus na Peloponezu
Komedija Brata, pretežno osnovana na izgubljeni igri najznamenitejšega grškega predstavnika nove komedije Menandra, poseže po temi, ki jo je še dobro poldrugo tisočletje pozneje s pridom uporabil, denimo, Molière v svoji Šoli za može: dva brata povsem različnih značajev prevzameta skrb za dva otroka in ju vzgajata vsak po svojih načelih: eden »moderno« permisivno, drugi starokopitno in zatiralsko. Konservativni brat je prepričan, da bo permisivnežev gojenec moralno propadel, vendar ga na koncu čaka neprijetno presenečenje, saj se izkaže, da se liberalneje obravnavani mladenič (pri Molièru mladenka) pravzaprav bolj približa želenemu idealu kot zatirani. To je v grobem tudi zgodba Terencijevih Bratov, le da Terencij tu doda nepričakovan končni preobrat. Če sta pri Molièru razplet in končna morala zgodbe predvidljiva – permisivni brat zmaga, konservativni je poražen –, se namreč Terencijev konservativec Demea odloči, da bo ponagajal bratu Mikionu z njegovim lastnim orožjem: pod krinko, češ da mu gre le za čim večjo srečo svojih bližnjih, ga primora v nezaželeno poroko, v osvoboditev dveh sužnjev in v občutno izgubo premoženja. Tako ostaja Terencijevo (in Menandrovo) stališče do drž, ki ju zastopata brata, odprto; lahko sta pravzaprav oba zamišljena kot pretirani in zato problematični skrajnosti. Problematiko značajskih orisov in sklepnih prizorov je v spremni besedi do potankosti razdelal Marko Marinčič, ki je komedijo prevedel. Čeprav ga sicer poznamo kot veščega stihotvorca, se je to pot odločil za prevod v prozi, ki teče naravno in izčiščeno – podobno kot latinski izvirnik in verjetno tudi kot posredni grški izvirnik, saj sta bili za Menandrov slog značilni ravno jezikovna čistost in neprisiljena predstavitev.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
