Fragmenti predsokratikov
Spomenik klasični kulturi
Foto: Reuters
16. 04. 2013
Dvojezična izdaja fragmentov iz del starogrških filozofov od nekako 6. stol. pr. Kr. dalje, ki so živeli pred Sokratom (ali tudi sočasno z njim), in pričevanj, ki so jih o teh mislecih zapustili sekundarni antični zapisi, je gotovo mogočen projekt, v kakršnega bi se upala spustiti redko katera domača založba.
Izdaja Študentske založbe temelji na znamenitem korpusu Die Fragmente der Vorsokratiker, ki ga je pripravil in izdal nemški klasični filolog Hermann Diels že leta 1903; sledile so nove izdaje z dodatki in popravki, od katerih je zadnji dve, peto iz let 1934–37 in šesto iz leta 1952, na kateri je osnovana slovenska, pripravil Dielsov učenec Walther Kranz. S prevedenim izborom iz Diels-Kranzove pete izdaje, naslovljenim Predsokratiki, smo se Slovenci prvič srečali leta 1946 po zaslugi uglednega filologa in prevajalca Antona Sovreta. Zdaj se lahko pohvalimo, da smo to monumentalno zbirko prevedli v celoti in jo kot drugi na svetu (za Italijani) izdali v dvojezični izdaji, s tem da smo kot dodatek vključili še pomembne poznejše najdbe, npr. strasbourške fragmente iz Empedokla. Sodelovalo je deset prevajalcev iz grščine in mestoma latinščine, med katerimi je eden, Gorazd Kocijančič, prevzel tudi obsežno uredniško delo. Toda kdo pravzaprav so predsokratiki in v čem je njihov pomen dandanes?
»Da smo v »mali« Sloveniji, kot se rado poudarja, dočakali tako velikopotezno delo, mora učinkovati spodbudno.«
Pri oznaki »predsokratiki« (uveljavila se je šele z Dielsom) ne gre samo za časovni kriterij, kot opozori Kocijančič v poglobljeni, doživeto napisani spremni besedi, saj v to skupino uvrščamo tudi sodobnike Sokrata in celo Platona; njihov bistveni skupni imenovalec je prej ta, da so razmišljali na ne-sokratski način. V znanstveni literaturi so pogosto opisani kot predhodniki dveh vrst razmišljanja, ki dandanes veljata za zelo različni in celo nasprotni: znanosti in filozofije. To po svoje drži, vendar moramo upoštevati nekatere bistvene razlike. Prvič, v času predsokratikov še ni obstajal pojem znanosti, ki bi bila oddeljena od umetnosti in bi se tudi sama delila v razmejene in strogo začrtane vede, naravoslovne in družboslovne. Res je, da so se npr. jonski »fiziki« – naravoslovci – posvečali predvsem naravi sveta (počelu in ureditvi vesolja ter prvinam, iz katerih je sestavljeno), medtem ko je pri sofistih in Sokratu težišče prešlo na človeka, na moralna in religiozna vprašanja in na delovanje v skupnosti. Vendar razmišljanja niso bila strogo omejena zgolj na eno ali drugo področje, niti niso odrekala vrednosti drugemu področju, kot se rado dogaja danes. Grški filozofi so k svetu praviloma pristopali celovito, kot polihistorji; isti posameznik se je lahko posvečal najrazličnejšim vedam (če uporabim nekoliko anahronističen izraz), obenem pa še politiki, medicini, glasbi, inženirstvu idr. Po-sokratske filozofske šole, npr. stoa in epikurejstvo, ki so se razmahnile v helenizmu (od druge pol. 4. stol. pr. Kr.), so v svoj sistem razmišljanja zajele tako »fiziko« – naravoslovna vprašanja – kot »etiko«, to je vsebine, ki bi jih danes uvrstili v družboslovje in humanistiko: v sociologijo, psihologijo, teologijo, politologijo.
Še pomembnejša razlika od današnje znanosti je bila, da so v antični Grčiji vsebine, ki bi po naših merilih veljale za bolj ali manj »znanstvene«, združevali z duhovnimi in religioznimi. Lep primer je predsokratik Empedokles iz 5. stol. pr. Kr., ki je slovel kot državnik, zdravnik in filozof, a tudi kot mistik in čudodelnik. Iz ohranjenih fragmentov njegove filozofske pesnitve O naravi so sklepali, da je imel v njej dokaj »znanstven« pristop, poznejše papirusne najdbe (zgoraj omenjeni strasbourški fragmenti), že zajete tako v slovenskem prevodu Fragmentov kot v slovenski monografski predstavitvi Empedokla iz rok Jana Ciglenečkega, pa so postavile njegovo misel v novo luč, saj razkrivajo močne religiozne in magijske prvine.
Tretjič, sklepi, do katerih so prihajali predsokratski in še poznejši filozofi, niso temeljili na merjenjih in poskusih, kakršne omogoča sodobna tehnologija. Njihove teze o makrokozmosu in mikrokozmosu – o počelu sveta, naravi vesolja in nebesnih teles, po drugi strani pa o atomih, najdrobnejših gradnikih vesoljstva – so bile plod razmišljanja in ne empiričnih raziskav. Posledično so izjemno pestre: o soncu ali luni npr. pri nekaterih mislecih najdemo predstavo, da sta večna, pri drugih pa, da vsako jutro oz. vsak mesec nastaneta znova. Še več, sekundarni viri prinašajo nasprotujoča si poročila tudi o trditvah enega in istega filozofa ali mu izrecno pripisujejo notranja nesoglasja. Marsikdaj so grške naravoslovne predstave, kot vemo danes, napačne; o Zemlji, denimo, najdemo teorije, da je ploščata ali podobna valjastemu stebru. Po drugi strani pa smo priče osupljivim uvidom. Morda je najboljši primer Demokritova teorija o atomih, vendar se najdejo tudi spoznanja na makrokozmični ravni: po pričevanjih antičnih piscev je eden od pitagorejcev, bodisi Filolaj bodisi Hiketas, že v 5. stol. pr. Kr. prvi zatrdil, da se zemlja vrti okoli nekega ognja v središču sveta, t. i. »ognjišča vesolja«, helenistični filozof Aristarh s Samosa pa je dve stoletji pozneje prvi postavil tezo, da kroži okoli sonca.
Zanimivo je, da se včasih izkažejo za pravilne tudi vidiki grškega naravoslovja, ki jih je novodobna znanost zavračala, dokler ni razvoj tehnologije omogočil empirično preveritev. Tak primer – sicer ne iz predsokratske misli, ampak iz Epikurjevega nauka (4./3. stol. pr. Kr.) – je teorija o odklonu atomov, ki je dolgo veljala za čudaško. Epikur je namreč prevzel antično predstavo o minimalnih delcih, ki med seboj trkajo, se sprijemajo v skupke in tako s svojim združevanjem in razdruževanjem sestavljajo svetove, vendar ji je dodal še eno podrobnost: njegovi atomi se gibljejo skozi praznino v navpičnem padcu in z enako hitrostjo, tako da se nikoli ne bi mogli srečati in združiti v kaj večjega, če bi sledili zgolj svojemu začrtanemu gibanju. Nastanek pojavov in svetov omogoča šele okoliščina, da kak atom občasno zavije s svoje poti in pri tem trči v druge. S tem povzroči nove trke in sprimke, tako pa tudi nepredviden razvoj sveta in pojavov v njem. Epikurjevo sklepanje, da prihaja do nepredvidljivih odklonov delcev, se je v resnici izkazalo za pravilno in uskladljivo z dognanji sodobne fizike, vendar je znanost to lahko potrdila šele razmeroma pred kratkim.
Fragmente predsokratikov je v različnih deležih poslovenila deseterica prevajalcev: če jih naštejemo po abecednem redu, so bili to poleg urednika Kocijančiča še Dašo Benko, Živa Borak (tudi avtorica kazala citiranih del in soavtorica imenskega in krajevnega kazala), Jan Ciglenečki, Ignacija J. Fridl, Martin Horvat, David Movrin, Boris Vezjak, Sonja Weiss in Franci Zore. Kljub temu se prevodi berejo presenetljivo enovito, tudi filozofsko izrazje je, kot pojasni Kocijančič, dokaj poenoteno. Za prevodoslovce pa namignimo, da ob podrobnem pregledu vendarle lahko zaznamo različne prevajalske strategije. Tako npr. dodane besedice, ki jih v izvirniku ni, a so v slovenščini z jezikovnega gledišča nujno potrebne, nekateri prevajalci praviloma dajejo v oklepaj, medtem ko drugi take dodatke razumejo kot integralni del slovenjenja in jih zato ne označujejo posebej. Druga individualna značilnost je, da pri nekaterih prevajalcih (Kocijančiču, Zoretu) pogosto naletimo na skovanke po zgledu grških, medtem ko drugi morebitna mesta te vrste preoblikujejo v manj zaznamovano slovensko skladnjo.
Poseben prevajalski problem so verzi; marsikateri navedek je bil namreč izvirno zložen v verzih, ki so laže zapomnljivi od proze in so zato zaznamovali najzgodnejšo, ustno fazo grške književnosti, medtem ko se je proza razmahnila šele v 6. stol. pr. Kr., torej po uveljavitvi pisanja. Zaradi čim večje vsebinske in besedne zvestobe izvirniku ti – z redkimi izjemami – niso strogo formalno prepesnjeni. Vizualna delitev na vrstice sicer ostaja, da lahko bralec najde vzporedno mesto v izvirnem besedilu, a vsebina je ponekod prelita v prozo, ponekod pa v formo, ki se spogleduje z izvirnim metrumom, vendar ga po potrebi prekrši. Estetsko so morda celo bolj uspeli tisti odlomki, ki se a priori odrečejo izvirni formi in ohranjajo kvečjemu določeno ritmičnost; pri takih, ki so skoraj – ne pa povsem – metrični, namreč občasna kršitev forme lahko izzveni kot spodrsljaj.
Dvojezična – in to kakovostna – izdaja Fragmentov predsokratikov je mogočen projekt, v kakršnega bi se upala spustiti redko katera založba. Po obsegu in zahtevnosti gradiva ter številčnosti ekipe ga na področju slovenske antike morda prekaša edino še izdaja Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja v šestih zvezkih (založba Kres). Da smo v »mali« Sloveniji, kot se rado poudarja, dočakali tako velikopotezno delo, mora učinkovati spodbudno: po eni strani je pospešena prevodna dejavnost res posledica vse manjšega znanja klasičnih jezikov (svoj čas so strokovnjakom zadostovali izvirniki), toda po drugi strani je dokaz, da so spomeniki klasične kulture v očeh slovenske strokovne javnosti še vedno predragoceni, da bi v svoji hčerinski kulturi zaradi jezikovne ločnice zatonili v pozabo.
**************
Fragmenti predsokratikov
Uredil in spremno besedo napisal Gorazd Kocijančič
Prevod Dašo Benko [et al.]
Ljubljana, Študentska založba
615 str., 1085 str., 590 str.
**************
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
