Družinska orientacija
Pisal sem zelo spontano, imel sem samo splošen načrt, da bom v knjigi obujal tiste spomine, ki zadevajo zasebne odnose z ljudmi, družinske in prijateljske, zato še ne bom posegal v javno dogajanje, zlasti v kulturno in politično,« je v nekem intervjuju povedal Janko Kos, eden izmed očetov slovenske literarne zgodovine, dolgoletni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in bržkone najbolj plodovit slovenski komparativist. Izjava se mi zdi simptomatična predvsem z (relativno preprostim) ozirom na to, da so Umetniki in meščani gotovo ena izmed najbolj jasno razvidno političnih (mestoma pa tudi ideoloških) knjig, kar jih premore trenutna slovenska literarna produkcija. Ali Janko Kos tega ne prepoznava?
Družina, ideologija itn.
Kos izhaja iz družine; lahko bi – morda – celo zapisala, da izhaja iz družine kot osnovne družbene celice. Voilà: ideologija. Družina kajpak pomeni mamo, očeta in otroke, pri čemer so vloge jasno razdeljene: mati živi za otroke, je ponižna, pogosto je ona tista, ki je bolj katoliška, oče je glava družine, sinovi imajo večjo težo in pomen kot hčerke itn. Družina je Kosu izhodišče za spominjanje in vselej izhaja iz nje. Določa mesto družine v družbi: klasificira jih glede na to, od kje izhajajo (s podeželja, iz predmestja, iz mesta), glede na družbeni status (kmečke, delavske, umetniške, meščanske), glede na versko (katoliki, ateisti) in politično opredeljenost (liberalna, komunistična, protikomunistična – včasih tudi: partizani vs. domobranci) ter skozi svetovni nazor (katoliški, svobodomiselni).
Zlasti na začetku se osredotoča predvsem na to, da predstavi celotno družino in njeno usodo, le redko govori zgolj o posameznikih, pa tudi te vselej opremi s temi ključnimi podatki. Družina je torej organizem in zdi se, da je matrica, ki ta organizem določa, vselej enaka. Kadar se zgodi kakšen odklon (nezakonski otroci, ločitev zakonskega para ipd.), Kos jasno nakaže, da gre za anomalijo. Pomen, ki ga Kos pripisuje družini kot družbeni enoti, se zdi nekako jasen in razumljiv, ker Kos tudi sam pri sebi precej razčlenjuje svoje družinsko ozadje; očetu in materi posveti pomembni poglavji, v katerih opiše nujni porekli, otroštvi, mladostna leta; posebej poudarja, da je bil oče svobodomiseln, mati pa izrazito katoliška, kar je – tako Kos – nanj samega pomembno vplivalo. Jasnejši se zdi vsekakor materin vpliv (mati je tudi tista, ki jo zanima literatura); skozi pripoved o mladostnih prijateljstvih, letih šolanja itd. jasno prihaja na plan Kosov odnos do družbe in sveta, ki je izrazito katoliški; očetov (bojda) svobodomiseln duh prihaja na plan predvsem v Kosovi strpnosti, zadržanosti ali celo vzdržnosti – četudi pogosto poudari, da s tem ali onim sodobnikom ni vzpostavil osebnega prijateljskega odnosa, je razvidno, da je sprejemal in poslovno sodeloval tudi s tistimi, ki so bili politično in svetovnonazorsko drugače orientirani kot on sam. Kljub temu pa je nemogoče spregledati določeno mero zadržanosti, mestoma tudi nestrpnosti do partizanov, ki se napaja predvsem pri obsodbi povojnih pobojev.
Osebe večinsko opredeli glede na to, ali so bile med vojno pri partizanih oz. domobrancih ali pa v vojno niso bile aktivno vpete. Tudi tu je pomembno, kakšna je (bila) orientacija neke družine. Večkrat poudarja partizansko nasilje, nemško ali domobransko redko, ko opisuje čas po vojni nikakor ne skriva odpora, ki ga je čutil do komunistične oblasti. Skratka: knjiga vsekakor je politična in tudi povsem jasno razkriva Kosove svetovne nazore, pa tudi politično naravnanost. Je to minus Umetnikov in meščanov? Nikakor ne.
Natančen mozaik nekega obdobja
Kosova avtobiografska proza z jasno opredelitvijo do nekaterih tem pridobi delikatnost, ki jo je Kos sam izpostavil kot element, ki lahko (pravilno odmerjen) avtobiografskemu pisanju le koristi, ampak hkrati v resnici ni ta opredelitev nič drugega kot piščev zorni kot; v nasprotju s fikcijsko literaturo, ki mora paziti, da vselej ostaja pomensko odprta, je pri avtobiografiji osebno mnenje ali stališče scela legitimirano, manj utemeljevanja je potrebnega – dobra avtobiografija prinaša jasno zaznaven duh časa, ki ga je mogoče presojati in spoznavati povsem ločeno od avtorskega glasu. In vsekakor Kosova knjiga počne prav to: prinaša edinstveno izkušnjo medvojnega časa in prvih povojnih let.
Kos prek svojih osebnih poznanstev in prijateljstev, ki jim pripisuje zgoraj naštete (in pojasnjene) kategorije, ustvarja natančen mozaik nekega obdobja, ki zajema ravno prava leta, da se lahko v delu odlično izrišejo nekateri simptomi slovenske družbe – četudi to ni bil avtorjev namen.
Namreč, najprej se srečamo s predvojnim časom, spoznamo meščanske družine, s katerimi so Kosovi prijateljevali; gre za meščane in malomeščane (Kos pojem uporablja skrajno sociološko), o delavcih molči, o kmetih spregovori redko, izpostavi predvsem materialne in premoženjske razlike. Spoznavamo lahko ljubljansko meščanstvo, večinoma liberalno, a esencialno katoliško (vsaj z današnjega vidika). Ko nastopi vojna, se večina meščanov ne opredeli, med partizane se vpišejo redki, niso pa niti (vsaj ne v splošnem) opredeljeni domobranci. Kos (čeprav se nikjer jasno ne opredeli za partizane ali domobrance) poudarja partizansko nasilje; ujetnikom denimo ponudijo tri možnosti: pristop v bojne vrste, delo v delovnem taborišču ali vrnitev domov, v Ljubljano. Tiste, ki se odločijo za zadnjo možnost, postrelijo. Po vojni je Kos opredeljen proti komunistični diktaturi, kar postaja z leti tudi drža številnih drugih intelektualcev.
Kar je posebej zanimivo v tej situaciji, je obrat: tisti, ki so pred vojno in med vojno konservativni in se ne bojujejo proti tiraniji diktatorskega sistema, so nenadoma »oporečniki«, ki nasprotujejo diktaturi, ki je zamenjala prejšnjo. Simptomatično je, da na vsej sceni, ki jo Kos izredno podrobno popiše, ne najdemo človeka, ki bi bil vselej proti. Vedno gre za boj, ki poteka na ozadju dveh ideologij. Ni bistveno leto, dogodek (dogodki), bistveno je tisto, kar je skrito in v ozadju; bistven je pravzaprav razredni boj, ki vselej vzpostavlja novo elito. Mar je res bistveno, ali gre za staro meščanstvo, ki se je učilo klasične latinščine in z ignoranco in brezbrižnostjo, s katoliškim skrivanjem in zanikanjem, če hočete, reagiralo na dogodke iz okolice, ali za elito revolucionarjev, ki si je prisvojila marsikaj, kar nikoli ni bilo njeno in uvedla drugačno obliko ignorance (cenzuro)? Skrajno problematično je, da ni mogoče v obdobju pred-med-po vojni najti niti ene ideološko neopredeljene javne osebe, ki bi delovala zunaj večkrat omenjanih kategorij katolištva, liberalizma, partizanstva, domobranstva, komunizma.
Prav z vpeljevanjem in opredeljevanjem oseb glede na naštete kategorije Kos jasno pokaže, da se za delitvami na »leve« in »desne« skrivajo predvsem prazni označevalci: drugače rečeno; enkrat zmagajo kavboji, drugič Indijanci, ampak napredek umanjka zato, ker upor ni permanenten, vezan na revolt proti represiji, temveč je uperjen predvsem proti ideologiji, ki je v ozadju politične elite, proti kateri se upor vrši.
Prav s temi vprašanji – tudi če niso bila vpisana namerno in zavestno, a so neobhodno jasna in v nebo vpijoča ob branju – se avtobiografija Janka Kosa zapisuje v korpus sodobnih literarnih tekstov, ki pomembno osvetljujejo nekatera (žal) še vedno živa družbena vprašanja.
Bratje v literaturi
Vseeno pa Umetnikov in meščanov ne gre brati zgolj skozi prizmo vprašanja druge svetovne vojne in političnih opredelitev. Četudi Kos opisuje čas, v katerem je govor o političnem pač nujen, je v avtobiografiji vseeno precej navezav na literaturo, na sklepanje prijateljstev, Kosovo šolanje ipd., kar tekst vsekakor razgiba. Seveda mi je bilo kot komparativistki najljubše (za moj okus prekratko) poglavje o Kosovem bratrancu, Danetu Zajcu (kjer je ponovno v ospredju zgodba iz časa vojne). Posebno me je denimo navdušil podatek, da je bil Kos prvi, ki je bil povabljen k »strokovnemu« branju Zajčevih pesmi, pa je povabilo zavrnil. Odlično se bere tudi poglavje, v katerem Kos med drugim popisuje svoj odnos do Kermaunerja in Zlobca – tu pridejo nekoliko v ospredje tudi intelektualna gibanja, pobude in – seveda – revije, objave, pisanje …
Predvsem revije imajo v delu zelo močno vlogo (čeravno spet politično); Besede, Revija 57, Perspektive … – kdo je urednikoval, kdaj, zakaj? In kako loviti ravnovesje med akademsko (strokovno) neodvisnostjo ter političnimi težnjami, ki so bile vselej jasne in zelo prisotne? Morda je prav to – delovanje v akademskih sferah, urednikovanje, povezava kulturnega in političnega – tisto, o čemer bo več povedala druga Kosova knjiga, ki bo izšla prihodnje leto.
Vsekakor lahko zapišem, da gre v primeru Umetnikov in meščanov za izrazito uspešno popisovanje osebne zgodovine, ki prav skozi odmerjene načine predstavljanja oseb, ki se v delu pojavljajo, in izbiro podatkov, ki so upovedani, tvori neko zgodovino pred-, med- in povojne Slovenije, ki je bolj živa in premore ogromno uvida; morda več kot uradna zgodovina, za katero se zdi, da odgovorov na nekatera vprašanja ne zmore privesti do ljudi – ali pa ljudi do teh odgovorov.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015