Duh inkvizicije Petra Kovačiča Peršina
Duh Kreka, duh Kocbeka, duh Grmiča
Foto: Joco Žnidaršič
27. 08. 2012
Pred dobrima mesecema je na knjižni trg prišla pomembna knjiga Duh inkvizicije. Že njen provokativni naslov in njen avtor, dolgoletni urednik Revije 2000, sta obljubljala zanimivo in poučno branje. In res: pred nami se na nekaj več kot tristotih straneh razpre mozaik predstav in pogledov miselne usmeritve, ki je na Slovenskem vse 20. stoletje igrala pomembno, čeprav ne enoznačno vlogo. Morda tudi v njeni dvoumnosti tiči razlog, da je težko otipljiva, zaradi česar je devet v omenjeni reviji že objavljenih esejev toliko bolj dragocenih.
»Kovačič Peršin enako kot Kocbek spregleda, da je do socialnih sprememb in do sekularizacije ravno tako prišlo v s slovenskim primerljivih okoljih, ki so jim bile »blagodati« revolucije prihranjene.«
Težave ima človek že, ko se nameni v knjigi zastopano in predstavljeno smer poimenovati. Nobeno poimenovanje se nekako ne zdi v vsem ustrezno. Petra Kovačiča Peršina bi sicer glede na vse, kar je napisal v zadnjih desetletjih in predvsem po letu 1990, pa tudi glede na uvodno besedo in stališča, izražena v tekstih, zlahka označili za katoliškega disidenta. A kako poimenovati širši tok, v katerega se uvršča? Ponujata se zlasti oznaki katoliška levica in krščanski socializem, vendar se mi zdita nezadostni. Še najraje bi se odločil za poimenovanje po ključnem predstavniku usmeritve in govoril o kocbekovstvu, čeprav segajo zametki Peršinovi bližnje misli še dlje v preteklost od pesnika in filozofa iz Sv. Jurija ob Ščavnici.
Kakorkoli, bistveno zanimivejše od »pravega« imena so konture tega za razumevanje slovenskega 20. stoletja ključnega toka, kakor jih razbiramo iz Duha inkvizicije. Toliko bolj, ker se tako znotraj katoliške skupnosti pri nas kot zunaj nje marsikdo dela, kot da tega toka sploh ni, ali zmanjšuje njegov pomen in (tako pozitivni kot negativni) prispevek k oblikovanju današnje slovenske družbe. Peršin po drugi strani predstavi precej jasno sliko, ki jo izrisuje skozi vse tri tematske sklope knjige, pri čemer prvega posveti dvema načelnima vprašanjema (mestu utopije in nasilja v religioznih izročilih, zlasti v krščanstvu), medtem ko se drugi in tretji nekako prepletata, saj gre v obeh za spoj refleksije o zgodovinskih silnicah in o sedanjosti, ki sicer bolj prevladuje v zadnjem sklopu.
Morda je kratki pretres Peršinove misli dobro začeti z njegovim pogledom na zgodovino Slovencev in slovenskega prostora in vloge krščanstva v njej, čeravno se avtor tega izrecno dotakne šele v zadnjem sklopu. Toda razumevanje zgodovinskega razvoja zelo zaznamuje tudi njegove premisleke o sedanjosti. Najprej je treba povedati, da se avtor za svoje presoje zgodovinskih tokov naslanja na sorazmerno skromen izbor dostopne literature, ki največkrat ne presega ravni učbeniških prikazov, kar bržkone botruje nekaterim poenostavljanjem in vidnim primanjkljajem v besedilih. Tudi osnovno videnje zgodovine našega prostora je temu primerno arhaično. Kovačič Peršin, ki se očitno najbolj (in preveč) naslanja na zgodovinarja Vlada Habjana, tako ne upošteva sodobnih dognanj zgodovinske znanosti in v vseh glavnih točkah preslikava sceno, kot se je izoblikovala že v drugi polovici 19. stoletja. Ni mu težko najti Slovencev že v 8. stoletju in ni mu težko nemško-slovenskih konfliktov, ki so stvar 19. in 20. stoletja, projicirati v procese pokristjanjevanja, kar so starejši slovenski zgodovinarji vse do druge polovice 20. stoletja resda radi počeli. Potem ni presenetljivo, da do pičice posname Prešernovo shemo iz Krsta pri Savici in vidi neločljivo povezavo med sprejemom krščanstva in izgubo slovenske svobode (tudi za to se je lahko navdihoval pri starejšem zgodovinopisju). Nadalje je spričo doslej povedanega značilen odklonilni odnos do Salzburga kot centra pokristjanjevanja, kar Peršina napelje, da po Habjanovih stopinjah privede »oglejski mit«, v bistvu tudi izum poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, tako rekoč do absurdnih razsežnosti, ko ga zveže s še enim priljubljenim mitom iz zadnjega stoletja, mitom o »slovenski« dinastiji Celjskih grofov.
Skladno s tem je njegovo videnje novoveške slovenske zgodovine prežeto z izrazitim protihabsburškim refleksom, kar verjetno ni brez zveze z razkolom v Slovenski ljudski stranki ob koncu prve svetovne vojne, kjer je Kovačič Peršin, tako kot celoten njegov tok, seveda na Krekovi (in Koroščevi) strani, pa tudi ne brez zveze z naklonjenostjo jugoslovanski ideji in državnim tvorbam, kar je še ena skupna značilnost Kocbekovih somišljenikov. Z izrazitim protirimskim sentimentom, kar zadeva razmere znotraj Katoliške cerkve, se na drugi strani lepo sklada pripisovanje privzdignjenega mesta v slovenski preteklosti reformaciji in klišejski pogled na protireformacijo, čeprav je treba reči, da vidi v baroku enega pomembnih členov v razvoju slovenske kulture.
Janez Evangelist Krek
Ta bežni pregled pojmovanja slovenske preteklosti pri Peršinu in pri miselni smeri, ki ji pripada, je bil nujen za boljše razumevanje srčike njegovega pisanja. Kot pravzaprav nakazuje že naslov, je Duh inkvizicije najprej obračun s tokom v slovenski katoliški misli, ki se zdi avtorju prevladujoč, namreč s katoliškim integrizmom. Že po naslovu (Peršin samo besedno zvezo pripisuje enemu svojih nekdanjih somišljenikov in sedanjemu visokemu cerkvenemu dostojanstveniku) je jasno, da je njegova sodba neprizanesljiva in brezprizivna. Gotovo mu je treba pritrditi, ko v neljubljenem toku, ki ga sam razume kot prizadevanje za vpliv cerkvene institucije nad vsemi ravnimi družbenega življenja, vidi enega motorjev za slovenski prostor značilnega domačijstva. Kot protiutež Peršin, prepričan, da je izraziti integrizem zgolj krinka za pomanjkanje vere, stavi na osebno vero, na od Kocbeka znano »deklerikalizirano krščanstvo« in na pozitivno vrednotenje sekularizacije.
Toda sočasno zagreši po mojem mnenju enako napako, kot jo je v 20. stoletju zagrešila večina zagovornikov njegove miselne smeri, vključno s Kocbekom samim. V strahu pred integrističnimi predstavami večine katoliške hierarhije po eni strani bistveno preceni njihov domet, po drugi strani pa poišče zatočišče pri podobno posesivnem kolektivizmu, ki kljub svojemu liberalnejšemu videzu ravno tako ali še bolj ne pušča prostora za razmah vloge posameznika.
Peršin zagotovo pretirava, ko vidi v katoliškem integrizmu tako rekoč edino negativno silo v slovenskem narodnem razvoju vsaj od marčne revolucije naprej. Čeprav je enačenje slovenstva s katolištvom imelo v veliko primerih negativne posledice, je teza, da je Katoliška cerkev z njim kar zavrla nacionalno emancipacijo Slovencev, najmanj sporna. Pride pa Peršinu prav, ko se mora soočiti z zase najtršim zgodovinskim orehom. Razložiti mora namreč kapitulacijo krščanskih socialistov, skupine, katere dediščini se čuti zavezanega, pred komunisti tik pred in med drugo svetovno vojno. Po eni strani izključno krivdo zanjo v večini besedil naprti dominantnim »katoliškim integristom« v predvojni katoliški skupnosti, ki naj bi bili gluhi za njihova opozorila na nevzdržni socialni položaj mnogih Slovencev, medtem ko so jih sočasno utesnjevali s svojim klerikalizmom. Toda ker niti taka enostranska razlaga ne more rešiti velikega učitelja Kocbeka kot političnega misleca, stori Kovačič Peršin še naslednji, za marsikoga presenetljivi korak. Rehabilitira med drugo svetovno vojno izvedeno komunistično revolucijo, od katere se niti Kocbeku ni uspelo zadovoljivo distancirati. Po njegovem mnenju je bila slednja nujna in je Slovencem prinesla nacionalno emancipacijo in socialno osvoboditev. Ali kot na enem od številnih podobnih mest ugotavlja Peršin: »Samodejna zgodovinska naloga slovenske revolucije, kakor je mogoče presojati danes iz zgodovinske distance, je bila, kot rečeno, v nacionalni emancipaciji in socialni osvoboditvi ter v modernizaciji slovenske družbe, k bistvu katere spada tudi sekularizacija. Njeni ideološko revolucionarni cilji so bili pač netivo. Civilizacijski cilji pa zgodovinska nuja.«
Bralec seveda v navedenih besedah čuti jasen odmev Kocbekovega bajanja o revoluciji kot zgodovinsko nujnem in celo v Božji odrešenjski načrt vpetem dogajanju, na podlagi česar je opravičeval tudi revolucionarni teror, najbolj neslavno ob atentatu na Lamberta Ehrlicha. Peršin enako kot Kocbek spregleda, da je do socialnih sprememb in do sekularizacije ravno tako prišlo v s slovenskim primerljivih okoljih, ki so jim bile »blagodati« revolucije prihranjene, poleg tega je bila tam deklerikalizacija cerkvenega življenja bistveno temeljitejša, saj je petdesetletna komunistična oblast pri nas uničila večino laiških organizacij, medtem ko je hierarhiji prizanesla.
Nenavadna apologija revolucije, za katero kar na dveh mestih mobilizira celo nič hudega slutečega Aleša Ušeničnika, je seveda v tesni zvezi z avtorjevim pogledom na trenutno stanje v slovenskem katoliškem občestvu. Zanj kljub podnaslovu svoje knjige najde bolj malo dobrih besed, govorjenje o restavraciji bistveno prevladuje nad govorjenjem o prenovi. Podobno kot mnogi drugi kritiki prvega, domnevno intenzivno potekajočega procesa na Slovenskem se sicer znajde v precejšnji zadregi, ko bi moral opisati njegove konkretne pojavne oblike. Zato je v omenjeni problematiki posvečenem tekstu veliko več govora o restavraciji po letu 1848 kot o sedanjem položaju. Kar nekoliko ironično pa zveni Peršinovo večkrat ponovljeno opozorilo, da se je zaradi njihovega pomena restavracijskih teženj treba lotiti povsem objektivno in nepristransko. V nasprotju s tem je njegovo pisanje o pojavu ena sama kanonada težkih in brezprizivnih besed, kot so revanšizem, rekatolizacija, klerikalizem, ultramontanizem, triumfalizem, ki jih avtor ne poveže zadovoljivo s konkretnim dogajanjem. Zato ima bralec velikokrat občutek, da so zaradi boljšega učinka kar poljubno nametane po tekstu. Brez dvoma pa ustvarijo mogočen vtis.
Vekoslav Grmič
Pomemben razlog za to, da se mu zdi današnja Katoliška cerkev v Sloveniji prostor nesvobode in zatohlosti, je nenazadnje v tem, da sam zlato dobo njenega razcveta vidi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je v vesoljni Cerkvi za časa pontifikata Pavla VI. prišlo do nove »vzhodne politike«, ki jo Peršin v nasprotju z mnogimi (slednji po mojem utemeljeno opozarjajo, da so bili njeni sadovi pičli in da predvsem katoliški laiki od nje niso imeli veliko) kuje v zvezde. Na slovenski katoliški sceni je bil to čas, ko je bil v zenitu mariborski škof Grmič, eden od junakov Peršinove knjige. Seveda si zlahka predstavljam, da je bilo tedanje stanje za »kocbekovsko« usmerjeno srenjo udobno, tudi zato, ker so bili drugače misleči znotraj katoliške skupnosti še naprej obsojeni na molk. Že bežen pogled v kak Mohorjev koledar iz tistega obdobja ustvari precej jasno predstavo, kakšne so bile razmere. Novi časi, ki jih je deloma prinesel že nastop Janeza Pavla II. (Peršin se naravnost osmeši, ko njegovo izvolitev zapiše neposredno na rovaš Zbigniewa Brzezinskega), so omogočili spregovoriti vsem in ne le »srečnežem« iz sedemdesetih let. Škof Grmič je omenjeno dejstvo sprejel podobno težko, kot ga očitno (še danes) težko sprejema Peter Kovačič Peršin.
Vse navedeno povzroči, da bralec z zadržki bere Duha inkvizicije celo tam, kjer opozarja na prave težave in velikokrat predlaga dobre rešitve. Kljub vsebinskim pomislekom je, kot sem zapisal v uvodu, knjiga za vse, ki bi radi razumeli zgodbo slovenske družbe v 20. stoletju, tako rekoč obvezno branje, saj ponuja nekakšen brevir njenega pomembnega, velikokrat spregledanega miselnega toka. Toka, ki mu večina njegovih zagovornikov na čelo postavlja Janeza Evangelista Kreka, a ki sta mu dejansko največji pečat vtisnila Edvard Kocbek in Vekoslav Grmič.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
