Eksces v četrti dimenziji
Marc Augé: Nekraji. Uvod v antropologijo nadmodernosti. Maska (Zbirka Mediakcije), Ljubljana 2011, 164 str., 15 €
06. 07. 2012
Medtem ko se svet zaradi navidezne dostopnosti in potovalnih hitrosti krči, postaja zemljevid nekrajev vse bolj gost in večdimenzionalen preplet avtocest, podzemnih postaj, letališč, nakupovalnih verig in medmrežja. »Resnični« kraji z odtisom identitete in zgodovine se umikajo nekam na obrobje tranzitnih območij, vmes pa se na nekrajih zgoščata čas in presežek informacij v obliki oglasnih sporočil, interaktivnih tabel in navodil, namenjenih povprečnemu posamezniku, ki ga prav nekraji ustvarjajo.
Če bi v Nekrajih Marca Augéja iskali domorodca, bi upodobitev idealnega predstavnika našli v protagonistu Reitmanovega filma V zraku (2009), ki kot strokovnjak za odpuščanje na klic vsakodnevno roma med letališči in verigami skorajda identičnih hotelskih sob. Nima doma ali družine in ne pripada nobenemu delovnemu kolektivu, zato večino svojega časa preživi »zunaj ozemlja« in v stik z »resničnim svetom« vstopa samo posredno, preko elektronskih naprav, katerih uporaba je bila v času izida Nekrajev na začetku devetdesetih še v povojih. Posameznikova edina oprijemljiva identiteta na nekrajih je tesno povezana s kreditnimi karticami, saj mu prav te odpirajo vrata v privid raja za individualiste, samotarje in anonimneže, ki ne pripadajo nobenemu prostoru in času, se pa z veliko hitrostjo gibljejo med mnogimi.
Vendar sta izolacija in distanca do realnega sveta samo navidezni: posameznik se prav na nekrajih ves čas giblje skozi samo srčiko nadmodernosti, ki jo pri Augéju opredeljujejo eksces časa, prostora in ega. Ritualizirano vedenje čakajočega na letalo ali metro morda uide pogledu mimoidočega, a ga gotovo reflektira izurjeno zrklo antropologa.
»Nekraji so res samo uvod v tipanje nadmodernosti, optimistične sodobnice postmoderne. Augé vanje ne vključuje trdnega teoretskega aparata, natančne ne-krajevne sistematizacije ali metodoloških napotkov za njihovo mapiranje.«
Odzivnost svojega očesa je Marc Augé namreč začel uriti na antropoloških krajih, kakršni praktično ne obstajajo več. Po študiju klasične literature se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pridružil »klasičnim« antropologom, ki so iskali in našli svoja »prvobitna« ljudstva. Opravljal je obsežne terenske raziskave na Slonokoščeni obali, ko koncept »antropologije doma« praktično sploh še ni obstajal, saj je bil v notranjem nasprotju s samo vedo, foteljski antropolog pa karikirana akademska figura. Z vrnitvijo domov je bilo treba prej »eksotičnega« drugega, pripetega na zemljevid domače vasi in njenih tradicij, na novo vzpostaviti kot individuum v okviru zahodnega sveta, hkrati pa definirati kraj, v katerem obstaja in se vanj vpisuje – obrat k opazovanju tega na videz domačega Drugega tako vzpostavlja osnovno vodilo Nekrajev.
Prepad med kraji in nekraji je s perspektive nekdanjega raziskovalca poganstva gotovo širok vsaj kot zračna razdalja med Abidjanom in Marseillom: če želijo biti antropološki kraji podstat organske skupnosti, zgoščeni »nosilci identitete, razmerij in zgodovine«, sestavljeni iz rojstnih hiš, svetišč in trgov, kjer se tvorijo organska razmerja, v katerih je vsak posameznik vedno reprezentativen predstavnik svoje kulture, so nekraji na prvi pogled razosebljena, kulturno osiromašena področja pretoka individuumov in informacij, precej nezanimiva za podrobnejše raziskovanje. Vendar Augé ne spregleda, da sodobni posameznik vse več časa preživi »zunaj ozemlja«, zato vso pozornost usmeri prav v nekraje in nove identitete, ki se v njih vzpostavljajo po načelu »nihče ni nedolžen, dokler tega ne dokaže«: pa naj gre za vstop v notranjo cono letališča ali registracijo v spletno knjigarno.
Čeprav se Augé po prijetno zgodbarskem prologu neambiciozno vpraša, »ali obstajajo vidiki sodobnega družbenega življenja, ki so relevantni za antropološko raziskovanje«, mu ne gre verjeti, da nanizanih vidikov ni predhodno terensko raziskoval, med drugim kot etnolog v metroju. Žal pa se vseskozi preveč natančno drži podnaslova svoje knjige – Nekraji so res samo uvod v tipanje nadmodernosti, optimistične sodobnice postmoderne, ki ne moči robčkov ob izgubljeni moderni, temveč na njej eskalira. Zaradi njihove uvodne narave vanje ne vključuje trdnega teoretskega aparata, natančne ne-krajevne sistematizacije ali metodoloških napotkov za njihovo mapiranje, prav tako pa se ne sklicuje na predhodne terenske raziskave.
Nekraji so tako predvsem meditacija o fenomenu, osrediščena na nizanje antropologovih opažanj, znotraj katerih postane sistem krajev in nekrajev preplet nove posameznikove vsakdanjosti, kjer sta pomen in identiteta zamenjala izhodiščno mesto. Augé se pokaže predvsem kot pozoren opazovalec in sestavljalec zgodb, ki jih konstruira okoli navidezno obrobnih elementov realnosti in ponuja bralcu v pokušino. Kakor v spremni besedi ugotavlja Matjaž Uršič, je njegov presežek v tem, da prihaja do podobnih zaključkov kot njegovi sodobniki skozi analizo originalnih virov – se pravi lastnih zaznamkov z navidez obrobnega terena.
V inverznem svetu, v katerega vstopa, so nekdanji kraji vse bolj samo še robne podobe, nekakšna otipljiva zgodovina, ki jo podoživljaš ob sprehodu skozi mestno jedro, ob obisku cerkva in tržnic, včasih pa zgolj s srkanjem neskončnega toka oglasnih in novičarskih sporočil. Resnično vsakdanje življenje se namreč dogaja v stanovanjih in hišah replicirajočih se tipskih naselij, dopoldan na avtobusu, popoldan v nakupovalnem centru, med dopustom pa v hotelskih resortih, do katerih resničnost antropoloških krajev nekaj metrov stran praktično nikoli ne seže.
»Individualna produkcija smisla je nujna bolj kot kdajkoli prej,« ugotavlja Augé, ko ekscesu nadmoderne zariše tri dimenzije – časovno, prostorsko in individualno, med katerimi je posameznik zanj, jasno, najbolj občečloveški na nekraju, v samoti. Dve desetletji pozneje lahko sistemu dodamo četrto dimenzijo – eksces povezanosti. Posameznik hodi skozi svet privezan na medmrežje, kjer je v nenehnem stiku s svojo virtualno skupnostjo in oglaševalci. Individualna produkcija smisla, ki se ji ni moglo izmuzniti niti anonimno in samotarsko medmrežje, je ustvarila novo dimenzijo virtualnih vrtičkov in trgov, po katerih se širijo »twit« govorice, še preden se je dogodek v svetu »tam zunaj« sploh uspel zgoditi kot novica. Posameznik, ki ni bil še nikoli tako neanonimen in tako ekstenzivno povezan z drugimi, pa mora neznani (ne)kraj najprej najti na spletu, šele nato se lahko s pomočjo Garmina napoti proti njemu. Seveda izbere najraje prav tistega, ki so ga na Facebooku največkrat priporočali prijatelji.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
