Ena na ena plus opazovalci
Marin Blažević (urednik): NE, Via Negativa 2002–2008. Maska, Ljubljana 2010, 215 str., 19 €
10. 07. 2011
Nedavno objavljena knjiga o slovenskem postdramskem gledališkem projektu Via Negativa ponuja vpogled v prvih sedem let njegovega delovanja. Projekt je pred desetletjem ustanovil Bojan Jablanovec z namenom, da bi presegel utesnjenost tradicionalnega gledališča. V tem času je Via Negativa prerasla slovenske okvire in postala uspešen mednaroden projekt. V knjigi je prikaz dela Vie Negative kolikor mogoče sistematičen in celovit. Uvod je prispeval urednik knjige Marin Blažević, sledi mu zapis programskega izhodišča Vie Negative, opisi in fotografije sedmih performansov (Izhodiščna točka: jeza, Še, Incasso, Bi ne bi, Viva Verdi, Ne kot jaz, Štiri smrti in Out) ter kritiški zapisi o njih. V nadaljevanju so natisnjeni pogovori z nekaterimi ključnimi akterji Vie Negative (Katarine Stegnar, Marka Mandića, Gregorja Zorca in Bojana Jablanovca), publikacijo pa zaokrožajo eseji Blaža Lukana, Floriana Malzacherja, Nataše Govedić, Une Bauer, Annalise Sacchi in Bojane Kunst o Vii Negativi.
»Via Negativa je ustvarjalni projekt, ki sam v sebi že vsebuje princip samoraziskovanja.«
Dejstvo, da so v prvem delu knjige predstavljeni vsi performansi iz serije Sedem smrtnih grehov, je za bralca koristno in predvsem praktično (pogrešamo morda le devede z izbranimi prizori iz prerformansov). Tako pa je bralec prepuščen svoji lastni iznajdljivosti. Vsekakor pa lahko pozitivno ocenimo poskus nekaterih ključnih akterjev Vie Negative, da v obliki razgovora spregovorijo o projektu in tako za trenutek presežejo metodološki princip psevdogledalca.
B. Jablanovec v knjigi o Vii Negativi pravi, da je: »Performans je naša metoda dela. S performansom testiramo dogovorno gledališko razmerje, tema naših performansov je gledališče samo.« Dogovorno gledališko razmerje je v prvi vrsti družbena konvencija o razmerju med aktivnim igralcem na odru in pasivnim gledalcem v parterju. Via Negativa v takšno razmerje noče privoliti. Od gledalca zahteva emancipacijo oziroma, kot pravi B. Lukan v svojem eseju, njegov »izbris«, kar pa nikakor ni enostavno. Niti za gledalca niti za performerja. Hitro se namreč lahko zgodi, da namesto »izbrisa« gledalca dosežemo zgolj to, da gledalec želi ali pa je celo pripravljen zamenjati svojo vlogo s performerjevo. Zdi se, kot da je gledalec tisti, ki omahuje na poti k lastni emancipaciji, performer pa edini, ki mu lahko pri tem pomaga. Gledalcu je potrebno povedati, da je vedno in brezpogojno dobrodošel, kajti, kot trdi F. Malzacher, »ignorirati svoje gledalce v gledališču je (…) enako absurdno, kakor če pri večerji, ki smo jo sami skuhali, ne bi upoštevali svojih gostov«. Oziroma, kot je zapisala U. Bauer, je gledalca potrebo popeljati od iskrenosti in entuziazma, preko kritike in ironije, do politične zrelosti in družbene odgovornosti.
Via Negativa gledalca nagovarja dobesedno. Bodisi tako, da z gledalcem naveže neposreden fizičen stik, bodisi s posrednim kognitivnim in emocionalnim stikom. V nasprotju s tradicionalnim gledališčem je gledalec na njihovih predstavah viden, slišen, taktilen, vonjan in okušan. Med gledalcem in performerjem se vzpostavi vzajemnost percepcije. Tematsko se Via Negativa prvih sedem let loteva obravnave sedmih smrtnih grehov, ki modernemu človeku predstavljajo eno od skupnih civilizacijskih etičnih platform. Čeprav si je Jablanovec ime za svoj projekt sposodil pri Grotowskem, pa ga je k temu navedla tudi negativna teologija sedmih smrtnih grehov, ki Vii Negativi omogoča, da v gledališču deluje v skladu z ugotovitvijo A. Sacchi, »da je danes potrebna radikalna prevetritev odnosa (…), ki je v gledalcu zmožen vzbuditi reakcijo, dobesedno rečeno njegovo emocijo«. Zaradi vsega tega imajo performansi Vie Negative podobo performerjeve javne intimne spovedi.
B. Kunst v svojem eseju uporablja izraz »radikalna potrošnja«, čeprav pri njegovi opredelitvi morda ni najbolj natančna. Je pa iz konteksta jasno razvidno, na kaj meri. Vse gledališke telesne tehnike, ki jih performerji Vie Negative uporabljajo, sicer ne sodijo med marginalne, vendar lahko rečemo, da pri gledalcu učinek vseeno ne izostane. Vse to pa zaradi spretnega lovljenja ravnotežja med igro in performansom, med fikcijo in realnostjo. Performativno telo, tako igralca kakor tudi gledalca, igra pri tem pomembno vlogo. Nanj se dobesedno »lepijo« različne oblike nesnažnih in grozečih obscenosti (golo telo, uriniranje, pljuvanje, masturbiranje in podobno), iz njega nenazadnje tudi izvirajo, a v kontekstu performansov Vie Negative to pravzaprav sploh niso – njihov namen je pri gledalcu vzbuditi občutek sramu, ki naj bi ga uspešno premagal na poti k lastni emancipaciji.
Ob branju knjige o Vii Negativi se bralcu sicer utrne vrsta pomislekov, a jih pisci besedil praviloma zlahka razblinijo. To, da imajo člani Vie Negative o svojem občinstvu določene predstave, nikakor ne more biti problematično. Četudi se v svojih predstavah o naravi občinstva morda kdaj zmotijo, slednje ne predstavlja problema. Drugače pa je s predstavami, ki jih imajo o občinstvu Vie Negative in občinstvu na splošno pisci v knjigi objavljenih esejev. Sami pogosto nastopajo v vlogi gledalcev in nobenega dvoma ni, da to pozitivno vpliva na njihove predstave o učinkih, ki jih imajo performansi Vie Negative na gledalce. A vseeno bi v knjigi pričakovali kakšno študijo, ki bi obravnavala gledalce tudi kot socialno kategorijo. Morda nam ugotovitev N. Govedič, da pri Vii Negativi pogreša »zapuščena, z monotonijo giba iznakažena telesa delavcev (…) obremenjenih z nekakšnim dejanskim zraščanjem z družbeno mašinerijo, ki ji služijo,« zato ugaja.
Nenazadnje pa gre opozoriti tudi na diskrepanco med gledališko produkcijo in njenim raziskovanjem. Da družboslovne in humanistične vede s svojim metodološkim in teoretskim aparatom vedno nebogljeno »capljajo« za družbenimi in kulturnimi fenomeni, je jasno, kajti gledališče je hitrejše (Sacchi). Da je morda to eden od razlogov, zakaj se je v postmoderni umetnosti pojavilo spogledovanje z znanostjo, kar sicer praviloma vodi le do psevdoznanstvenih projektov oziroma estetiziranih znanstvenih zamisli, lahko zgolj ugibamo. Da pa se vzpostavi umetniški in kulturni projekt, ki sam v sebi že vsebuje princip samoraziskovanja, kar Via Negativa vsekakor je, čeprav je metodologija takšnega raziskovanja dokaj preprosta, pa je vsekakor vredno pozornosti.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
