Erotični (avto)portreti
Marko Kos: Slike v zrcalu. Miš, Dob pri Domžalah 2011, 467 str., 33,95 €
19. 05. 2012
Naslov knjižnega prvenca Marka Kosa, Slike v zrcalu, namiguje na pisanje, ki vsebuje avtobiografske prvine. Opišemo ga lahko kot razvojni roman, ki se tematsko osredotoča predvsem na transformativno moč telesno-duhovne izkušnje ljubezni. Ljubezenske izpovedi, s katerimi je na gosto polepljen, so poročila o samoiskanjih, ki kažejo, da lahko še tako kratkotrajna udeleženost nekega posameznika v našem življenju seže v naše globine in nas prisili v osebnostno zorenje. Zdi se, da daje silovito erotično zlitje z drugim človekom pripovednim osebam (predvsem ženskam) energijo, ki je potrebna, da prisluhnejo svojim individualnim potrebam in začnejo živeti bolj polno.
Protagonista Duleta najbolj določa prav njegova priljubljenost pri ženskah. Pripoved se zadržuje predvsem pri njegovi mladosti, in sicer v tistem njenem delu, ki poteka v Gradcu, kjer se med dolgimi poletji pri stricu erotično prebuja ter preobraža v moškega. Lepotice, ki tako rade zahajajo v njegov objem, so praviloma že poročene. Dule, ki je nekakšen šarmanten genij, izhaja iz proletarske umetniške družine, kljub svojemu prefinjenemu umetniškemu okusu pa postane inženir, ponosen na svojo samozadostnost. Gradec, kjer se giblje med podjetnimi meščani in aristokrati, prinaša vtis kapitalističnega Zahoda in avstrijskega narodnega značaja, ki naj bi ustrezal razbrzdanemu vulkanu pod fasado urejenosti. Na drugi strani sta Jugoslavija s komunizmom, na katerega Avstrijci gledajo s sočutjem, in za Slovence bojda značilna individualistična trma. V Gradcu živi Dule lagodno in se brez pomislekov predaja enemu strastnemu razmerju za drugim, Ljubljana pa je prostor, kjer se mora potrjevati in kjer se lahko ustali ob soprogi. Če opisovanje ene ljubezenske epizode za drugo zveni nekoliko prazno in poljubno, pa se poanta razkrije v zaključku romana. Ko že postarani protagonist sreča prijateljico iz otroštva, ki ga ni nikoli nehala ljubiti, mu žena brez besed dovoli, da preživi noč z žensko, ki že vse življenje hrepeni po njem.
»Slike v zrcalu si morda ne zastavljajo visokih literarnih ambicij, vsekakor pa podajajo neke vrste življenjsko modrost in nekakšen model za to, kako živeti.«
Roman pritegne predvsem kot začinjeno lahkotno branje. Očitali bi mu lahko nekoliko grob, suhoparen in faktičen jezik, premajhno zgoščenost ter površinsko oznako likov. Poudarek je na obsežnih dialogih, ki delujejo kot monologi in v katerih osebe nenavadno iskreno in brutalno analizirajo druge in same sebe. Govor vseh ženskih likov zveni isto, predvsem odločno in ognjevito, kot je tudi vse besedilo grajeno iz kratkih, odsekanih stavkov.
S preskakovanjem in ponavljanjem nalomljena časovna kontinuiteta ustreza diskurzivni in narativni naravi človeškega spomina. Zrenje samega sebe v sproti nastajajočih in zabrisanih slikah spomina se tako razodeva kot konstrukt. Časovni presledki nas vodijo in vračajo od ene ljubimke k drugi, medtem ko se ostalo izgublja, ker ni pomembno. Pripovedne osebe se namreč strinjajo, da so posli brez ljubezni prazni. Zdi se, da je prav to srž in nauk besedila, ki postavlja erotično razsežnost življenja v središče zanimanja: v ljubezni ne smemo skopariti, obsojati in biti svetohlinski, pač pa raje velikodušni. Vsak košček ljubezni najde pot, naleti na odziv, se potisočeri ter nekoga navda s srečo. Slike v zrcalu si morda ne zastavljajo visokih literarnih ambicij, vsekakor pa podajajo neke vrste življenjsko modrost in nekakšen model za to, kako živeti: pogumno, odprto za spremembe, brez obžalovanja ter s prevzemanjem odgovornosti zase in za okolje.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
