Strip, ki je povzročil mednarodni incident
Fenomen Zvitorepec
12. 01. 2015
Pisalo se je leto 1952, v Veliki Britaniji je princesa Elizabeta postala angleška kraljica, v Ameriki je general Eisenhower zmagal na predsedniških volitvah, v Argentini je umrla Evita Peron, v Sloveniji pa se je rodil – Zvitorepec.
Rojstvu Zvitorepca, ki ni potekalo brez porodnih krčev (še par let pred tem je bil strip v novem družbenem redu kot produkt dekadentnega kapitalizma namreč nezaželen, kar je takrat pomenilo toliko kot prepovedan, po Titovi »zavrnitvi« Stalina, ko se je Jugoslavija zaradi ruskih sankcij in rožljanja z orožjem odprla proti Zahodu, pa je skozi velika vrata na nezloščen parket socialnega realizma vstopil tudi strip), je botrovalo – naključje. Pri novoustanovljenem tedniku Slovenskega poročevalca, PPP (Poletove podobe in povesti), ki ni bil več namenjen samo suhoparnim družbenopolitičnim dogodkom in socialistični stvarnosti, ampak predvsem zabavi, so namreč za zadnjo, otroško stran naročili Disneyjev strip, ki pa je med potjo obtičal nekje na carini, kar seveda v tistih časih ni bilo nič nenavadnega, zato so hišnemu ilustratorju Mikiju Mustru naročili, naj v slogu basni nariše podoben živalski strip, vendar z avtohtonimi slovenskimi junaki, s katerimi se bodo mladi bralci lahko poistovetili.
Premeteni lisjak v družbi požrešnega volka in bistrega želvaka
Tako je nastala urbana legenda o premetenem lisjaku Zvitorepcu, ki sta se mu v naslednjih epizodah pridružila še požeruški volk Lakotnik in modri želvak Trdonja. Čeprav je bil prvotno strip namenjen otrokom, pa so ga z enakim navdušenjem (ali pa še raje) prebirali njihovi starši, naveličani socialistične stvarnosti in delovnih petletk, kar je s pridom izkoristil tudi Muster, ko je predvsem za moško publiko vnesel v strip tudi precej razgaljene lepotičke. Sicer pa se je bralcem najbolj prikupil prav robustni Lakotnik, ki je čisto po kmečko ljubil ženske, jedačo in pijačo in se skorajda v vsaki epizodi bodisi spogledoval s prsatimi dekleti ali mastil s kranjskimi klobasami, ki jih je obilno zalival z dolenjskim cvičkom, pa naj se je zgodba dogajala v starem Rimu, na Divjem zahodu ali na Luni.
Muster, ki je bil sam tudi scenarist vseh stripov, je namreč po krajših uvodnih zgodbah, ki so se, kot se za basni pač spodobi, dogajale izključno v gozdu in bližnji vasi z lokalnimi protagonisti, lokacijo pustolovščin prenesel tudi v bolj eksotične kraje; tako je leta '54 poslal Zvitorepca v saharsko Afriko, vendar pa je moral zaradi dušebrižniških napadov na strip (kar seveda ni bila samo slovenska ali celo socialistična posebnost, ampak globalen pojav tistega časa), ker da kvari mladino in odvrača ljudi od branja knjig, zgodbo predčasno zaključiti in je nadaljeval z rotmanovsko slikanico Tivolski junaki, ki pa ni mogla nadomestiti dinamike stripa, zato je po poplavi protestnih pisem bralcev z zahtevami za vrnitev priljubljenega junaka po koncu slikanice nadaljeval z Zvitorepčevimi afriškimi pustolovščinami in strip je izhajal nepretrgoma do konca leta '73, ko je izšla zadnja epizoda.
»Trdna zgodba s sočnimi dialogi v zdaj že malce arhaičnem jeziku in zanimiva izbira domišljijskih tem so atributi, zaradi katerih več kot petdeset let stari stripi navkljub računalniškim igricam in internetu še vedno navdušujejo.«
Žanrsko, pa tudi kvalitativno, so Zvitorepčevi stripi izredno raznoliki, Muster se je posvetil širokemu spektru pustolovskih, zgodovinskih in fantazijskih tem, ki jih je obilno začinil s humorjem, med najboljše sodijo zgodovinske štorije, v katerih se vesela trojka s pomočjo časovne ure znajde v srednjem veku (Trubadurji, 1957; Na grmado, 1970; Med Turki, 1972), starem Rimu (Gladiator, 1966) in celo prazgodovini (Kamena doba, 1962; Prazvitorepec, 1967), pa pustolovske, v katerih odkriva svet (Zvitorepec v Afriki, 1954) in domovino (Trije hribolazci, 1955) ter fiktivne otoke (Čudežni otok, 1956; Gusarji, 1958) in seveda nepogrešljive kavbojske zgodbe (Na Divjem zahodu, 1955; Črni kavboj, 1956; Rdeči kanjon, 1969). Mustrove zgodbe odlikuje čvrsta dramaturgija, ki nas z vrsto zapletov in nepričakovanimi obrati ter humornimi vložki do konca drži v napetosti, ki se seveda zaključi s srečnim koncem, neredko začinjenim z duhovito domislico.
Mednarodni stripovski incident
Čeprav se Muster v svojih stripih ni ukvarjal s politiko, pa je enkrat le prišlo manjšega političnega incidenta, namreč v času Sputnika in vesoljske tekme med velesilama je narisal epizodo Na Luno (1959), v kateri trojica prijateljev na poti proti Zemljinemu satelitu naleti na sovjetsko vesoljsko patruljo, kjer jih zaslišujejo ruski medvedi. Sovjetska ambasada v Beogradu je uradno protestirala proti prikazovanju Rusov kot medvedov, Muster pa je neugodno situacijo briljantno rešil v naslednjem nadaljevanju, v katerem je poslal Zvitorepca k Američanom, ki jih je upodobil kot opice. Rusi so bili s tem zadovoljni, Američani pa tako in tako niso brali stripa, zato je bil ta mednarodni stripovski incident v času hladne vojne uspešno rešen.
Čeprav so zgodbe povsem domišljijske, pa je narisal tudi nekaj družbeno angažiranih stripov, v katerih se ukvarja s perečimi vprašanji tistega časa, ki so presneto aktualni tudi danes, denimo ekološki problemi in skrb za okolje (Skok v prihodnost, 1971) ali avtomobilsko divjanje po cestah (Za volanom, 1970). Najbolj intrigantna pa je zgodba Novogradnja (1963) – v šestdesetih in sedemdesetih letih je bil slovenski nacionalni šport gradnja lastne hiše in vsak, ki je imel vsaj kos zemlje, se je s pomočjo izjemno ugodnih kreditov ukvarjal s to popoldansko rekreacijo, pri kateri so mu nesebično pomagali sosedje, prijatelji in sodelavci (kar jim je pozneje seveda vrnil z delom pri njihovih hišah). Muster v stripu na duhovit in satiričen način prikazuje vse zgode in nezgode tega podviga, od dela na črno do podkupovanja državnih uradnikov in pomanjkanja gradbenega materiala, ki se, jasno, za vse konča srečno, Lakotnik dobi svojo hišo, bralci pa eno najboljših epizod v seriji.
Trdna zgodba z zapletom in razpletom, sočnimi dialogi v zdaj že malce arhaičnem jeziku in zanimiva izbira domišljijskih tem so atributi, zaradi katerih več kot petdeset let stari stripi navkljub računalniškim igricam in internetu še vedno navdušujejo mularijo, pa tudi starejše bralce, ki vedno znova segajo po Zvitorepčevih ponatisih. Po premierni objavi v Tedenski tribuni (kakor se je leto po ustanovitvi preimenoval tednik PPP) je bila večina epizod ponatisnjena v prvi slovenski reviji s stripi, ki se je imenovala seveda po Zvitorepcu (1966–1973), v osemdesetih letih (1981–1988) je Ciril Gale izdal serijo v petinštiridesetih zvezkih, ki jih je spotoma zbral še v osmih knjigah (1986–1990), v letih 2005 in 2006 pa so lahko bralci Dela ob časopisu kupili tudi šestnajst mehko vezanih albumov Zvitorepčevih dogodivščin. Vsi ponatisi pa so imeli veliko pomanjkljivost, namreč, nikoli niso bile objavljene vse epizode, poleg tega pa niso izhajale kronološko. Da tega, da so v Galetovi zbirki izhajali stripi, ki jih sploh ni narisala mojstrova roka, ampak mladi, še neafirmirani anonimni risarji (eden takih je bil, denimo, Davor Glavota iz Osijeka), ki so stare epizode, za katere ni bilo mogoče dobiti originalov, iz porumenelih časopisov prerisovali na paus in iz razkošnih originalov naredili sterilne kopije, sploh ne omenjam.
Na tankem robu med umetnostjo in kičem
S pričujočo enajsto knjigo, zadnjo iz Zbirke Mikija Mustra (2010–2014), v kateri je tudi podroben slikoven pregled vseh izdaj ne samo stripov, pač pa tudi knjig in podlistkov (in precej skop izbor člankov o Mustru), pa smo končno dobili celoten Zvitorepčev opus z vsemi originalnimi epizodami in v kronološkem zaporedju.
Likovno lahko Zvitorepčev opus razdelimo v dve fazi, disneyjevsko (1952–59) in kellyjevsko (1960–1973), po dveh ameriških avtorjih, ki sta najbolj vplivala na Mustrovo risbo. Odlikuje jo dinamična in brezhibna animacija ter filigransko natančna perorisba z uporabo rastra, ki jo proti koncu petdesetih let zamenja z razkošnejšim čopičem, se otrese vseh nepomembnih detajlov in se posveti izključno figuri. Po drugi strani pa je Muster vedno hodil po tankem robu med umetnostjo in kičem, v katerega je nemalokrat prav pošteno zabrodil, zaradi česar so ga tudi akademski kolegi gledali precej postrani, kulturniška srenja pa ga je bolj ali manj ignorirala. To je razvidno predvsem v prenekaterih barvnih naslovnicah, ki jih je narisal v zadnjih letih za dotično zbirko, barvnih stripih (Martin Krpan, 1997), še bolj pa v njegovih knjižnih ilustracijah za otroke (denimo slikanica Deklica, 1998) z lutkastimi glavami in sladkobnimi barvami ali v političnih karikaturah, ki jih je risal za Mag (1995–1999) in Reporter (2008–2010).
Muster je sicer dober portretni karikaturist z zelo dobro karakterizacijo likov, v umetniškem smislu pa zaradi kičaste izvedbe s kričavimi barvami, ki jih še potencira z zadušljivim senčenjem s suhimi barvicami, njegove karikature nimajo večje vrednosti, sploh če jih primerjamo z mojstrskimi risbami Hinka Smrekarja ali lucidnimi karikaturami Tomaža Lavriča. Zaradi tega Muster tudi ni prejel kakšnih eminentnejših nagrad na področju kulture, čeprav bi si jih zaradi ponarodelega Zvitorepca vsekakor zaslužil, sicer pa se sam Muster nikoli ni kaj dosti oziral na uradna priznanja – največja nagrada zanj so bralci, ki vedno znova berejo njegove stripe.
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
