Intrigantno
David Benjamin: Sedem. Študentska založba, Ljubljana 2011, 313 str., 16 €
02. 07. 2011
Izid romana Sedem Davida Benjamina je dobra novica za vse slovenske ljubitelje žanra, kot ga pišejo na primer Dan Brown, Dean Koontz, Stuart Woods, Barbara Michaels in drugi. Zdaj bo treba najti le še resničnega pisca, skritega za psevdonimom.
»Izid romana Sedem Davida Benjamina je dobra novica za vse slovenske ljubitelje žanra, kot ga pišejo na primer Dan Brown, Dean Koontz, Stuart Woods, Barbara Michaels in drugi. Zdaj bo treba najti le še resničnega pisca, skritega za psevdonimom.«
Roman Sedem je namreč zelo spretno napisan čistokrvni triler, in sicer tipa tako imenovanega suspense novel s temo zarote. Malce naivni, sicer pa razgledani poliglotski arheolog Peter v prometni nesreči izgubi ljubljeno ženo in zapade v globoko depresijo. Pomoč poišče pri terapevtki Barbari, ki mu skuša pomagati s tehniko regresije. Prav to pa oba presenetljivo povleče v vrtinec zarote, ki ima svoje korenine v zgodovinski Provansi, pri samem Nostradamusu, nekakšen vrhunec v nacizmu (ta del romana je še posebej dobro napisan), razplet pa v sedanjosti.
V prvih poglavjih še čutimo roko začetnika, nato pa se pisatelj kot na mah otrese nerodnosti in bralca vse do konca drži v šahu. Tudi kadar se za trenutek zazdi, da mu je spodrsnilo, se pozneje izkaže, da je to le ena od pasti, ki nam jih je nastavil, in da je vse, prav vse pod natančnim nadzorom. Poželjivo sledimo zapletenim in včasih sumljivim (a take so, kot se izkaže, zavestno) matematičnim manipulacijam ter interpretativnim vragolijam pri poskusu dešifriranja skrivnostnega kodiranega sporočila, z junaki se selimo po dobršnem delu Evrope in občasno potujemo v preteklost (vendar ni pri tem nobene znanstvene fantastike!), nasedamo avtorjevim zvijačam in smo potem priča presenetljivim obratom, vse do konca, ki je nepričakovan, vendar natanko tak, kot mora biti. Prav konec, v katerem se vse niti brez preostanka združijo v eno, naredi najmočnejši vtis. In bralec se res, kakor mu sugerira blurb (pripis na zavihku), sprašuje, za kaj pravzaprav gre: zgolj za napet triler, za (malce njuejdževsko obarvani) filozofski roman ali za »domiselno potegavščino«?
Prej ali slej pa se bo gotovo tudi vprašal: kdo je avtor tega romana? Težko je verjeti, da bi se tako inteligentno napisano delo kar »po naključju« zapisalo nekemu začetniku. Morda bi v romanu res videli preveč, če bi ga (na primer ob spretno izpeljani temi dešifriranja) razglasili za demonstracijo – ali pa mogoče celo parodijo – hermenevtične in dekonstrukcijske filozofije ali kabalistične mistike. Vendar pa se globlji pomenski poudarki avtorju (avtorici?) sigurno niso »pripetili« po naključju. Zadošča že, da se po branju vrnemo pred začetek romana, k izrekom, zapisanim v motu, in se prepričamo, da je vse skrbno načrtovano. Vsepovezujoči konec je le demonstracija holistične filozofije, napovedane v motu. In izrek Barbare Kratochwil, ki zaključuje moto, spet ni drugega kot pojasnilo, kako je treba razumeti roman kot celoto. Vprašanje je le, ali je vse to mišljeno resno, ali pa se gospod Benjamin, skrit pod psevdonimom, vsemu skupaj smehlja. In to je razlog, da romana Sedem ne bodo z užitkom brali le feni Dana Browna, ampak tudi tisti, ki so jim blizu intrigantna poigravanja kakega Umberta Eca.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
