Ritem, ki potegne
Zoran Benčič: Psi brezčasja. Modrijan, Ljubljana 2011 (Knjižna zbirka Bralec), 240 str., 21,90 €
05. 10. 2011
Rok Osterberg, ki so mu pred kratkim umorili mlajšega brata, skoraj v istem času pa mu je za rakom umrla tudi mama, se iz tujine vrne domov, da bi raziskal bratovo smrt. Tava od beznice do beznice, od (bivših in aktualnih) narkomanov ali malih kriminalcev, nekdanjih prijateljev, do pravih mafijcev, vmes ga dokaj na hitro zanese v posteljo lepotice, nekajkrat ga pretepejo (a kljub temu izraža brezbrižno superiornost), celo v komo pade, a se iz nje čez čas zbudi in nadaljuje iskanje. Tu gresta njegova in bralčeva pot, ki sta bili doslej bolj ali manj neločljivi (bralec ves čas kuka čez ramo prvoosebnega pripovedovalca), vsaksebi, ne le zato, ker je romana konec, temveč ker je bralec v času Rokove kome že izvedel, kdo in zakaj je umoril brata.
»Če Pse brezčasja v mislih otrebimo bolh prisiljenosti in včasih pretirane patetike, je pred nami vendarle nadvse spretno zasnovan in z odličnim občutkom za ritem ter za celoto izpeljan kriminalni roman, trenutno gotovo eden boljših na slovenski sceni.«
Z vidika makroekonomije zgodbe je roman zasnovan z neverjetno dobrim občutkom za celoto. Sestavljajo ga trije deli, prvega in tretjega spremljamo skozi oči Roka, drugega skozi oči povzpetniškega policista, ki je odkril –ne pa tudi razkril –morilca. Jezik je večinoma prav dober, atmosfera pa, recimo, atmosfera neobljudenega meglenega večera v zakotnem pristaniškem mestu. V mnogočem spominja na ameriške hard-boiled kriminalne romane Chandlerja ali Hammeta, še bolj mogoče na filmske uprizoritve ameriških detektivk z avtsajderskim, rahlo nostalgičnim in zagonetnim glavnim junakom (v vlogi Roka si na primer brez težav zamišljamo Humphreyja Bogarta). Tudi sicer pripoved s hitro menjavo kadrov in njihovo včasih skoraj preveč nelinearno montažo (gotovo ni naključje, da se kot ena redkih referenc mimogrede nekje pojavi Eisenstein) deluje precej filmsko.
Imena v romanu so sicer slovenska, imaginarno mesto, in nenazadnje tudi glavni momenti kriminalnega zapleta, pa po vseh znamenjih sodeč ne. A ta »neslovenskost« ni moteča. Vse kaže, da Slovenija še vedno ni idealni dogajalni prostor za trde žanre. Karlovškovi trilerji ter Demšarjeve ali Gluvićeve kriminalke se sicer dogajajo v Sloveniji, ne pa Benjaminov triler Sedem, Benčičevemu romanu po atmosferi zelo podobne kriminalke Aarona Kronskega, Umor v teritorialnih vodah Maje Novak in tržaški kriminalni romani Sergeja Verča, če omenim le tiste najvidnejše.
Benčiču se včasih zatakne kvečjemu na »mikroekonomski « ravni. Med inovativne fraze se včasih vrine kakšen jezikovni manierizem ali zgrešena, čeprav morda na videz povsem korektna konstrukcija (npr. »Precej neokusen prizor jih je bilo gledati, kako so se borile …«), kar je verjetno treba pripisati avtorjevemu včasih že pretiranemu trudu za potujeno literarno izražanje in hkrati zbujanje ležernosti. Preveč vneto uvaja nove in nove literarne like, same propadle bivše kolege, ki pa potem ne odigrajo prav nobene vloge in jih celo sam avtor kdaj pomeša med seboj. Tudi zločin je razmeroma slabo motiviran. Najbolj moteč pa utegne biti drugi del romana, ki ga spremljamo skozi oči kriminalista Polaka in je strukturno gledano povsem na mestu, a je napisan precej slabo, preveč na silo.
Toda ne pozabimo, da gre za prvenec, ki mu drobnih spodrsljajev ne kaže šteti preveč v zlo. Če Pse brezčasja v mislih otrebimo bolh prisiljenosti in včasih pretirane patetike, je pred nami vendarle nadvse spretno zasnovan in z odličnim občutkom za ritem ter za celoto izpeljan kriminalni roman, trenutno gotovo eden boljših na slovenski sceni.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
