Iz mimobežja v smrtnotežje in nazaj
Foto: Voranc Vogel
Niko Grafenauer: Diham, da ne zaide zrak. Zbrane in nove pesmi. Uredil in spremno besedo napisal Aleš Šteger. Študentska založba, Ljubljana 2010, 569 str., 48 €
15. 12. 2010
Čeprav Niko Grafenauer morda ni neposredni avtor sintagme »mišljenje in pesništvo« (z njo se je kot s svojo legitimacijo dolgo ponašala Nova revija ), je prav on tisti slovenski pesnik, ki mu najbolje pristoji; pravzaprav bi jo brez njega in njegove poezije uporabljali neverodostojno.
Ne gre za preprosto in zunanjo komplementarnost, po kateri je Grafenauer pesnik in hkrati premišljevalec o (ne samo lastni) poeziji (njegovih filozofsko-literarnih esejev se je nabralo za sedem knjig) – takšnih bolj ali manj srečnih dvojcev, v katerih nastopajo poetike in avtopoetike, je v svetu modernistične poezije veliko –, temveč za to, da je v njegovi poeziji oboje v resnici težko ločljivo; njegova pesem (ali kar cela zbirka) je neposredni nasledek (določenega filozofskega) mišljenja, v tej pesmi pa je zmeraj tudi misel, ki se je v množini vseh njegovih pesmi, torej v opusu, ki zdaj šteje osem pesniških knjig, udomila kot mišljenje.
V eseju Nebo pod nogami (2001), v tej knjigi je objavljen kot zadnji od štirih izbranih, je v uvodnem odstavku ena od orientacijskih točk, s katere se je smiselno napotiti v Grafenauerjevo poezijo. Tam beremo, kar sicer iz njegove poezije vemo ali vsaj slutimo, tu pa je pojasnilo iz prve roke: »Čas in trajanje sta ne le v moji poeziji, ampak tudi v moji poetološki esejistiki že od nekdaj zelo pomembni eksistencialni določili tu-biti /.../. Gre za tisto izkušenjsko sestavino življenja, ki ostaja nedorečena in slutenjska v primerjavi z akcidentalnim izkustvom, ki pripada dnevni resničnosti, v kateri se godimo kot individualne postave, ki vsaka zase in druga ob drugi štejemo svoj čas.«
Grafenauer torej razlikuje dve izkušenjski ravnini življenja, ki imata vsaka svojo logiko časa: ena je nedorečena in slutenjska, odtegnjena običajni vsakdanjosti, druga pa je akcidentalna, se pravi prigodna, nebistvena, slučajna in glede na prvo zagotovo prozaična. In če tej pripada dnevna resničnost, potem je za ono drugo rezervirana noč, ki je tukaj drugo ime za nedorečeno in slutenjsko razsežnost življenja, s tem pa najbrž tudi za odprto, v brezčasnost smrti transcendirajočo tu-bitnost. (Grafenauer za razlago natanko takšnega bivanjskega položaja rad uporablja znano Celanovo misel: »Kdor hodi po glavi /.../, ta ima nebo kot brezno pod sabo.«) V pesnikovi dnevni resničnost teče čas različnim individuom enako, v nočni resničnosti, ko hodi pesnik po glavi in mu je svet obrnjen v brezno neba, torej v človeško smrtnost, pa je čas kot neskončno trajanje enkratne in posamezne tu-bitnosti. To je čas, ko se dogaja transcendirajoče bivanje poezije.
»Bitnozgodovinska teža Grafenauerjeve poezije – če ji sledimo znotraj heideggerjanskega besednjaka, s katerim se opisuje – je zagotovo v besedilih, zbranih v Diham, da ne zaide zrak.«
Tu je še naslednji odstavek, zaradi katerega se zdi, da je namen Grafenauerjeve poezije – in smisel njenega lebdenja, ki ima nebo kot brezno pod sabo – jasnejši: »Zame je zato triada ‘jaz, čas in zgodovina’ povezana z ontološkim vprašanjem o resnici biti in načinu biti, o ‘trpni’ biti in ‘nestrpni’ eksistenci, o mimobežnem in smrtnotežnem obstajanju. Vprašanje je odprto, odgovori nanj pa se palimpsestno prekrivajo. In prav za te odgovore gre, če skušam refleksivno tematizirati sebe, čas in zgodovino.« Res je vprašanje odprto, nanj pravzaprav odgovarja Grafenauerjeva poezija, toda eno je jasno: ta poezija hoče biti zapisana ne mimobežnemu, ampak smrtnotežnemu obstajanju. Pri čemer smrtnotežje ne pomeni smrti, ki je za človeka nekaj mučno težkega, ampak označuje njeno središčno, bitno lego v človeški eksistenci.
To pa ne pomeni, da je vsa njegova poezija kar monolitno takšna – smrtnotežna. Tu sta vsaj dva vidika, ki vnašata nujno diferenciranost, eden je razvojno-napredujoči, drugi je žanrski; Grafenauer namreč ni samo pesnik za odrasle, za večino Slovencev je predvsem pesnik za otroke in mladino (tovrstna literatura z radijskimi igrami šteje bistveno več enot kot poezija za odrasle, kar enaindvajset). Ta del ustvarjanja ostaja, drugače biti ne more, znotraj mimobežnega pisanja, kar seveda ne pomeni, da je njegova poezija za otroke hitro minljiva. Nasprotno, velik del tega pisanja že sodi v kanon slovenske mladinske literature (zagotovo Pedenjped, Nebotičniki, sedite in Skrivnosti).
A bitnozgodovinska teža Grafenauerjeve poezije – če ji sledimo znotraj heideggerjanskega besednjaka, s katerim se opisuje – je zagotovo v besedilih, zbranih v Diham, da ne zaide zrak. Vsak avtorski opus ima razvoj. Grafenauerjev, ki ga je ta knjiga zalotila na robu petih desetletij, se giblje v koordinatah, ki jih določata dve ključni besedi njegove avtopoetike (ki je tudi noetika; ne gre samo za poetiko kot način pesnikovanja, ampak tudi za spoznavanje svetotvornosti poezije), obe smo že spoznali: mimobežje in smrtnotežje. Ko je, zelo zgodaj, pesniku je bilo komaj dvaindvajset let, izšla njegova prva zbirka Večer pred praznikom (1962), poezija v njej za ta razcep, ki v bistvu izreka razliko med mimetičnim in nemimetičnim pesništvom, še ni vedela. Vedela pa je že – ker je vanjo pač vpisana iniciacija resničnega pesnika –, da je poezija prostor izrekanja temè; tiste temè, ki bo kmalu postala predpogoj za (nočno) lebdenje v brezdanjost.
Drugače je s Stisko jezika, zbirko, ki je izšla le malo let pozneje (1965). Poleg eksistencialne tesnobe, ki vdira z vseh strani, tudi z ljubezenske (in skoraj zagotovo tudi iz tedaj dominantnih razpoloženjskih ekvivalentov pri Edvardu Kocbeku, Danetu Zajcu in Gregorju Strniši), je v zbirko vpisano spoznanje, da zeva med pojavi in besedami nepremostljiva razpoka, ki jo z »običajnim« jezikom in zlasti s takšno (tradicionalno) zavestjo o pesništvu ni mogoče preseči. V pesmi Molk najdemo verze: Sam si / v temi, kjer se začenja / zavest o stvareh. V zbirki, v kateri se v obsesivnem krogu ranjenosti vrtinčita sneg in prah, pojavlja se bestiarij kač (Naglo se dvigne urna kačja glava / in se ti ziblje pred očmi), kuščarjev in sov, najpogostejša prostora pa sta noč in prazna hiša – se izkaže stiska jezika za pot, po kateri se pride iz mimobežja v smrtnotežje.
Vendar pot ni ravna in ne brez etap. Kako temeljite so bile priprave na odpravo, kaže dejstvo, da so pesmi za novo zbirko nastajale deset let. In ko so izšle (Štukature, 1975), so trasirale resnično novo pot. Če gledamo nanjo s stališča sočasne slovenske poezije, v kateri so se uhojene modernistične poetike v sredini sedemdesetih let kar prehitevale, križale in počasi tudi že zaraščale, so bili ti do hladne skrajnosti natančno izrezljani soneti predvsem zgled jezikovne perfekcije, ki lahko – v nasprotju s provokativnimi, subverzivnimi in zlasti jezikovno erozivnimi modernističnimi praksami – delujejo tudi pomensko harmonizirajoče in zvočno všečno; torej kot svetli modernizem, okrasek na praznem nebesnem svodu. Če pa jih motrimo kot Grafenauerjevo postajo na poti v smrtnotežje, za kar nam tukaj predvsem gre, pa je treba ugotoviti, da je pesnik s Štukaturami pretrgal gravitacijsko vez z zgodovinsko in intimistično semantiko, zamenjal mimetični princip z breztemeljno produkcijskim (zato toliko govora o niču) in si ustvaril tudi novo sintaktično označevanje (znotraj pesmi ni več velikih začetnic), s katerim je še bolj poudaril eno pesemsko enoto kot samostojni jezikovni produkt.
Štukature so osamosvojitev jezika, tehnopoetska operacija, ki je omogočila pospravljeno delovišče, na katerem so bile izdelane tri naslednje pesniške knjige, Palimpsesti (1984), Izbrisi (1989) in Odtisi (1999), ki predstavljajo smrtnotežno jedro Grafenauerjeve poezije. Tu ne moremo mimo zanimivega pojava, ki ga je seveda moral zaznati tudi urednik zbranih pesmi. Sočasno s Palimpsesti je očitno nastajala zbirka Skrivnosti (izšla 1983), ki si je za svojega prvega naslovnika morda res izbrala mladega bralca, a je po umetelnosti dikcije, s katero se loteva osnovnih pojmov človekovega zasebnega in družbenega sveta (sreča, misel, svoboda, zemlja ...), takšna, da zagotovo prej osvoji odraslega bralca; zato je urednik storil prav, da jo je uvrstil med poezijo za odrasle. Posebej pa je ta zbirka zanimiva zato, ker je s svojim duhovne pojave definirajočim jezikom zgled visoke mimetične poezije – in to »na sredini« pesnikovega smrtnotežnega pesnikovanja. Grafenauer torej mimobežnega principa ni povsem zapustil, pač pa ga je funkcionaliziral glede na tip in namen sporočila; ter hkrati učvrstil svoje mojstrstvo na dveh različnih poetoloških ravneh. Podoben primer mimobežja kot Skrivnosti je tudi zbirka epigramov z naslovom Dramilo v petdesetih epigramih Nika Grafenauerja (1992), ki pa je v tej knjigi (prav tako logično) ni; tu prihaja do duhovito zbadajoče besede njegov politični angažma (ki je v tistem in sedanjem času rad pri besedi tudi mimo epigramatike in ne zmeraj v povezavi s privzdignjeno duhovitostjo).
A brez dvoma je pesnikov poglavitni ustvarjalni napor zadnjih dveh desetletij minulega stoletja veljal nedorečeni in slutenjski dimenziji pesnikovanja. Palimpsesti, ta na fragmente sploščena labirintizacija jezika (ali, z besedami pesnika samega: metežno pobliskavanje pomenov), so bili ob izidu prebrani kot postmodernistična izjava, danes je morda jasno, da gre prej za zadnje večje dejanje slovenskega pesniškega modernizma, za svečeniški tekst, impregniran z mračnim filozofskim jezikom, znotraj Grafenauerjeve pesniške zgodbe pa za jezikovno radikalizacijo produkcijskega principa Štukatur. Vsekakor je tukaj smrtnotežje kot najvišja oblika pesniškega prizadevanja navzoče le kot težko, zbito skladanje popolnoma abstraktnih pomenov, v katerih se morda prepoznavajo samo sence iz simbolistične poetike.
Zato pa so Izbrisi in Odtisi razprli pesniški prostor, v katerem se dogaja obsesivni ples jaza, časa in zgodovine; njihovo navzočnost čutimo, čeprav je ne »vidimo«. Heraklitsko mračna in zastrta govorica preveva obe knjigi, a zlasti prvo. V desetih elegijah Izbrisov je citatnost (pravzaprav zgodovinska dejstvenost, kakor v najbolj markantni med njimi, Crngrob) kot postmodernistična strategija morda del »projekta«, a poglavitno je, da teža zgodovine preseva na plan kljub eliptičnim nanosom »esteticistične ali ornamentalne poezije« (kot pravi pesnik sam v enem od svojih avtorefleksivnih zapisov). Ker smo sredi »dogajanja«, ki ga je poimenoval nedorečenost in slutenjskost, je razumljivo, da smo postavljeni pred težje recepcijske preizkušnje kot v prejšnjih dveh knjigah, v katerih je šlo predvsem za temeljito izdelavo tehnopoetskih orodij. Morda bodo prihodnja branja prinesla nova razodetja, morda tudi argument, zaradi katerega je bilo treba to smrtnotežno tematiko z njimi tako popolno zakleniti.
V elegiji Izbris je eden od fragmentov, na primer, tale: visoki vodostaj res- / ničnosti, v čakanju, / v napovedovanju, v krogih, / ki se razhajajo, in krogih bitja / centrirana ena usoda. s sencami let / k smrti potemnjujoč drug / drugega, vse bližji – najbrž razložljivo približan kot eksistencialni položaj, v katerem je človek osredotočeno odprt za smrt. Toda tisto, kar prinaša naslednji sklop verzov, sodi nemara že v sfero zaumnosti: vodilni žarek / upanja, vdet med trepalnice, ki se izteza / z bleskom brezciljnosti, fotonska solza / v očesu, meta- / statična. // iz kapilarnih koncev misli izlit / v lobanjo avgurski citat. / kakšen selitveni napor, / odpivnan v zrenje!
Skoraj ni čudno, da je Boris A. Novak, ki je pisal spremno besedo za Odtise, olajšano vzkliknil: »[T]o je poezija ranljive in ekstatične odprtosti Drugemu /.../ Človeški svet se odpira samo v razmerju med jaz in ti. Grafenauerjeva pesniška in človeška veličina je v tem, da je bil zmožen storiti ta korak.« Novakove besede že merijo na določeno odjugo labirintskega principa, še večjo pa prinaša naslednja knjiga, Nočitve (2005), v kateri so galerijo depersonalizirane poezije že močno razredčili liki in pojavi iz mimetično predstavljenega in predstavljivega sveta; zlasti izrazito je izoblikovan »lik« ljubezni. In, kolikor je mogoče sklepati iz sedmerih pesmi še neobjavljenega korpusa Odmiki, velja to tudi za novo (nastajajočo?) Grafenauerjevo poezijo, ki se je iz smrtnotežnega in nočnega potovanja vrnila v svetlobo zaustavljenega mimobežja. Njena zgodba vsekakor ni zaključena.
»Projekt« pohoda iz mimobežja v smrtnotežje pomeni najbrž za pesnikovo osebno skušnjo veliko »metafizično« avanturo, v kateri je poezija prevzela vlogo odrešenjskega transcendiranja v enost besede in pojava, posledično pa enost poezije in ontološkega tu-biti, za slovensko poezijo pa je to predvsem ekstremna avantura jezika, ki je ostal brez »telesa«; brez empirične in brez senzualne razsežnosti. Prvenstva v ekstremiziranju slovenskega pesniškega modernizma zagotovo nima Šalamun, ki ga je prvi napel preko roba, na katerem beseda še prepoznava pojav, ampak Grafenauer, ki je s čezrobno gnanostjo ta modernizem dokončal. Za večino slovenskih recepcijskih zmogljivosti pa to najbrž pomeni, da gre za opus, ki ga bo treba šele temeljito – in z nove distance – prebrati. Za zdaj je jasno, da je v njem zakopano tako visoko pesništvo kot globoko premišljevanje o njem, manj pa je jasno, kako močno in na široko je ta težka ruda ožarčila slovensko poezijo zadnjih desetletij.
Na koncu – a kje je tu pravzaprav konec? – še nekaj prekratkih besed o delu, ki ga je opravil Aleš Šteger kot pisec spremnega besedila (Najgloblje v zraku). Svojo nalogo je, tudi sam pesnik, subtilno ponotranjil, gibal se je po notranji strani Grafenauerjevega jezika in sveta, odkrival je epifanična mesta in jih prevajal v nekatere sintetične ugotovitve. Te bi veljale tudi, če bi ob tem brez dvoma kompliciranem opusu poleg liričnega kompendija ponudil tudi kontekstualizacijo, kakršna pač pritiče zbranemu delu.
Pogledi, december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
