Kako sije vonj po umirajoči roži?
Ivo Svetina: Sfingin hlev. Založba Goga, Novo mesto, 2010. 71 str., 17,19 €
28. 02. 2011
Poezijo Iva Svetine – če smo prav šteli, obsega s to zadnjo šestnajst izvirnih knjig – morda najbolje ponazarja princip pahljače. Sestavlja jo kakšnih ducat pramenov, vsak navrže drugačno duhovno avanturo, razprostirajo se od evropske renesančne izkušnje do orientalskih in azijskih kulturno-religioznih tradicij.
»Svetinova poezija se je torej vrnila na izhodišče, toda vrnila se ni kot zaveznica lepote. «
V nekaterih zbirkah se te tradicije (arabska, tibetanska, budistična, starogrška) prikrivajo, večinoma pa Svetinove nove knjige pomenijo odriv v nove duhovne pokrajine, ki za slovensko poezijo niso običajne. A ti odrivi imajo, tako kot pahljača držalo, skupno magnetno polje, in to je pri Svetini estetizacija sveta, natančneje: gre za estetizirano senzualizacijo sveta. Vsak malo boljši pesnik ima seveda prepoznaven slog, pri Svetini pa je ta slog tako močan označevalec, da prerašča v njegov glavni poetološki imidž.
Njegova poezija je izrazito subjektivistična; ko pluje po odmaknjenih kulturnih svetovih (in to potovanje se je začelo z zbirko Botticelli, 1975), se razodeva kot napredovanje pesnikove »duše«, kot njeno spoznavanje lepote. Pravzaprav pretežni del Svetinovega opusa sestavljajo poročila o lepoti, ki je, kot rečeno, dojeta predvsem senzualno. Lepoto, seveda »dekadentno« in malo tudi subverzivno, je mladi Svetina videl celo v revoluciji (Plovi na jagodi Pupa Magnolija do zlatih vladnih palač, 1971; Vaša partijska ljubezen, očetje! Herojska smrt življenja, 1976), v svetu očetov revolucionarjev, predvsem pa seveda v specifični svobodi, ki so jo sinovi uživali z veliko žlico. Njegova zgodnja poezija se je torej slovenske realnosti dotikala skozi izrazito estetsko filtracijo, nato je, kot rečeno, odpotovala drugam, najprej v erotizem (Joni, 1976) – zdaj, po skoraj štirih desetletjih, pa se je k njej vrnila. Ne k sedanji realnosti, ampak k tisti izpred štirih, petih desetletij, ki je v tej knjigi označena na mnogo načinov, eden izmed njih je tale: Taka je bila zgodovina našega rodu: ko jaz začel / sem pesniti, oče bil je izbrisan iz zlatega seznama / Osvoboditeljev, ker poznal je skrivnosti, / s katerimi hranila se je Ideja ... (pesem 48.)
Svetinova poezija se je torej vrnila na izhodišče, toda vrnila se ni kot zaveznica lepote. O tem dovolj nazorno priča naslov: Sfingin hlev. Vrnila se je kot evokacija spomina, kot obujanje osebne zgodovine, kot pospravljanje po hiši očetovi. Tudi zdaj pesnika konkretnost socialnozgodovinskih situacij ne zanima prav veliko, zanima pa ga dvoje: osebni spominski material, ki je zažarel izpod pepela let, in določeno vrednostno stališče, sodba o času, ki mu je kot otrok in zlasti mladenič pripadal.
Najprej o prvem, o oživljeni preteklosti. Čas odraščanja, se pravi šestdeseta in sedemdeseta leta, je poglavitna zgodovinska posoda te poezije. O njej pravi v 26. pesmi tole: slovesno naraščanje vode brez izvira brez izliva, / je prispodoba dobe, v kateri smo odraščali, / z rdečico zastav na licih, s samozavestjo, / saj otroci zmagovalcev smo bili! / In pištole očetov počivale so v predalih omar, / narejenih iz orehovine. Centralni figuri odraščanja sta seveda oče in mati, oba postavljena v svetlobo otožnega spominjanja ter hkrati podvržena nuji sprotnega reflektiranja. Na začetku 39. pesmi preberemo o očetu: zdaj obupujem nad časom, ki nisem ga hotel deliti / s teboj, nikdar gospodar, še manj poglavar plemena, / družine, moje drobne osebe, prestrašene, / kot da vedel bi za tvoja junaštva, četudi Homer / bi si zakril slepe oči pred mrtvimi, ki padli / so v Rogu in ne pred Trojo, kjer zlati ščiti slavili / so bogove ... Podoba matere je, močneje kot očetova, raztopljena v simbolnih pomenih, ki evocirajo duhovno in moralno avtoriteto, tudi imperativ tradicije. Kar zadeva konkretno spominsko gradivo, so tu še prijateljske (najbolj splošno prepoznavna je zagotovo Svitova smrt, pesem 32.) in druge relacije (na primer psica v pesmi 11.: Igla zarije se v žilo in morfij se utopi v krvi: / videnje poslednje sodbe razlilo se je / po stanovanju na Dvořakovi konec decembra 1966), seveda tudi zgodbe iz osebne (predvsem erotične) zgodovine.
Ampak tisto, kar daje Svetinovi zadnji zbirki močnejši lesk – in kar opisano spominsko gradivo šele zares oživlja –, je načelna vrednostna drža, izražena v naslovu. Kakor je Sfinga drugo ime za zgodovino/revolucijo (Svetina jo personificira in zato piše z veliko), tako je njeno neugledno prebivališče, v katerega jo pesnik postavi, prispodoba »očitkov«, ki jih ta poezija naslavlja na zgodovino. Sfingin hlev predstavlja torej vso tisto zgodovinsko dogajalnost, ki je ranila otroka in mladeniča ter ni izpolnila določenih idealitetnih pričakovanj – in ki se pesniku tudi danes izkazuje kot izrazita družbena negativiteta. V predzadnji, 49. pesmi, kjer Jaz, Sfingin sin sklene obračun s človeškim rodom, ki verjel je v Revolucijo, je na drastičen način razgrnjena pogubna logika zgodovine, ki zahteva žrtve in ustvarja junake: Stara Sfinga, škrlat odluščil se je z nje, / ríta v smrdljivem hlevu, vrh iztrebkov / sedi in novo uganko plete: kdo bo tisti, / ki bo na vseh štirih pristopil k njej / in si jo vzel kot vsako žensko bitje, / da potešil bi svojo bolno slo? / Sem jaz tisti, ki vstopil bom v hlev, / četudi ime mi ni Avgij, da z lopato, / kaj z lopato!, s kladivom razbijal bo / petrificiran Sfingin drek?!
Pri tej averziji do stare Sfinge pesnik očitno nima pred očmi samo velikih, evidentno slabih zgodovinskih dejstev, ki zadevajo svet v celoti (v pesmi 8. je na primer beseda o Vietnamu), ampak že v 1. pesmi in V zgodnji pomladi, nekaj dni pred Titovim pismom, / meščansko stanovanje na levem bregu reke ... zaznava smrad iz vsake sobe ... zadah sladikast ... in Spod pazduhe, pobrite, sije vonj po umirajoči roži. Smo torej v domačih krajih, v domačih travmah, in sredi preteklosti, ki najbolj nagovarja pesnikovo generacijo.
Ne glede na ta nov (ali na bistveno višji ravni ponovljen) tematski interes ostaja Svetinova poezija znotraj starih poetoloških določil. Že iz navedenih primerov je očitno, da se pesnik pri označevanju sfinginega pomenskega okolja opira na svoj znani mitološki aparat, v tem primeru pač fokusiran na staro grštvo (kar je tudi razumljivo: slovenski svet je evropski svet). Očitno je tudi to, da pritisk senzualnega erotizma v tej poeziji ne poneha; pesem 22., na primer, je celo zgled klasičnega Svetinovega karnizma (kakor je to stvar nekoč poimenoval Taras Kermauner); takšnih erotomanskih bleščic je v Sfinginem hlevu, kamor pravzaprav »ambientalno« ne sodijo, kar nekaj. Pravzaprav je glavni očitek tej knjigi ravno to: da je tematika zgodovinskega spomin(janj)a preveč razredčena s tematskimi vdori, katerih izvor je od osnovne inspiracije preveč oddaljen. Zato so nekatere zgodbe v tem kontekstu premalo prepoznavne ali preveč tujerodne. Drugi očitek je formalno tehnične narave: spremenjen besedni vrstni red, ki naj bi služil načelni poetizaciji besedila, deluje večinoma kot nepotrebna in nasilna intervencija formalističnega tradicionalizma.
A Sfingin hlev (zbirka je osvojila lansko Jenkovo nagrado) je s svojo retrospekcijo, zlasti na ključnih mestih, kjer se najtesneje srečujeta zgodovina in subjektivni spomin, zagotovo dejanje duhovne svežine. Sodobna slovenska poezija namreč ne ve za skoraj nič, kar je zunaj sedanjosti in, po drugi strani, zunaj brezčasnosti. Denis Poniž je v prijateljsko in zasebno naravnani spremni besedi (Dragi Ivo, ...) z naslovom Temna otožnost pesniškega spomina zapisal naslednjo generacijsko misel: »V uporu in novi estetiki smo se znašli in smo tudi ostali sami ... Ko smo bili avantgardna fronta, je nismo občutili, zdaj, ko jo razpenjajo v muzeje, se tiho, a vztrajno in z razlogom bojujemo proti njeni glorifikaciji; tako berem in razumem tudi Sfingin hlev.« Seveda, piš avantgard je zdavnaj potihnil, zdaj gre za vprašanje, kako jih rešiti pred sfingino štalo.
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
