To je težko, temno branje
Herta Müller: Danes se raje ne bi srečala. Prevedla Mojca Kranjc. Študentska založba (Zbirka Beletrina), Ljubljana 2010, 193 str., 24 €
13. 06. 2011
Na lanskem obisku v Ljubljani je Herta Müller nekoliko potožila nad veliko pozornostjo, ki je je po prejetju Nobelove nagrade deležna. Nagrado so dobile knjige, je rekla, in knjige bi morale javnosti zadostovati. Morda je nekaj ironije v tem, da je tako sramežljiva ravno pisateljica, ki v svojih delih vedno znova zajema prav iz svoje osebne (pre)izkušnje. V nasprotju z na primer Milanom Kundero Müllerjeva po emigraciji na Zahod ni začela raziskovati novih tem, ampak se z zgodbami, v katerih se usoda glavnih likov dostikrat ohlapno drži pisateljičine lastne, vrača k preganjanju pod Ceausescujevim režimom – k ponižanosti, eksilu, osamljenosti in, včasih, izgubi razuma.
»Protagonistka romana ima mnogo skupnega s svojo ustvarjalko. Obe zaradi političnih razlogov odpustijo iz pisarniške službe v tovarni, obe se soočita z režimskim nadzorom, obe izvirata iz družin, ki sta po nastopu režima brutalno trpeli.«
Tudi protagonistka romana Danes se raje ne bi srečala ima mnogo skupnega s svojo ustvarjalko. Obe zaradi političnih razlogov odpustijo iz pisarniške službe v tovarni, obe se soočita z režimskim nadzorom, obe izvirata iz kmečkih družin, ki sta po nastopu režima brutalno trpeli. Müllerjeva si je preganjanje prislužila, ko je zavrnila vohunjenje in kolaboracijo; brezimna pripovedovalka je kriva bolj preprostega greha: v moške hlače, proizvedene za izvoz v Italijo, všije listke z besedami »Ti aspetto«, skupaj s svojim imenom in naslovom. Roman se odvije kot tok zavesti na junakinjini vožnji s tramvajem na še eno v dolgi vrsti zaslišanj – v žanru torej, ki ga Müllerjeva obvlada s čutom za precizno slikanje psihološkega vzdušja in za spretno, retrospektivno razvijanje zgodbe skozi vrsto navidezno nepovezanih asociacij in spominskih prebliskov.
Življenje v Ceausescujevi Romuniji, kot ga roman prikazuje, skoraj ni vredno imena. Vsakdan obvladujejo nezaupanje, strah, vohunstvo, alkoholizem, predvsem pa male surovosti navadnih ljudi. Posebej bije v oči patriarhalen, strahopetno svinjski mačizem, ki ga pripovedovalka občuti tako pri tastu, »parfumskem komunistu«, kot pri sodelavcih in zasliševalcih (podoben mačizem je prikazan v romunskem filmu 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva). Junakinjino dojemanje seksualnega je pogosto prav tako cinično, neprizadeto. Svoja lastna občutja – jezo, ljubezen, nevoščljivost – opisuje od zunaj, kot nekdo, ki se mora ločiti od lastne subjektivnosti, da lahko vzdrži travmo svoje situacije. Kratke trenutke sreče, ki jih doživi z drugim možem Paulom, pripovedovalka vedno imenuje »narobe sreča« ali »neumna sreča« – neumna, ker je obsojena na propad. Politični teror se tako ne kaže le neposredno, v režimskem nasilju, pač pa tudi v zadušljivi moči, v počasnem stiskanju človeškega razuma in čustvenosti, dokler ta ne postaneta otopela, privedena na rob.
To je težko, temno branje. Preštel sem točno tri mesta, kjer sem se zasmejal, pa še to bolj na pol skremžil, na pol zajel sapo. Pisateljičino slikanje totalitarnega sistema – v primerjavi s pisavami Kundere, Bohumila Hrabala ali Venedikta Jerofejeva – ne najde utehe niti v človeškem liku niti v humorju. Tisto, kar pri njej transcendira topologijo terorja, je poezija. Kajti Müllerjeva je predvsem pesnica, po svoji izjemni sposobnosti, da iz okrutnega in surovega splete umetniško presežnost, primerljiva s Paulom Celanom. Njeni stavki so kratki, varljivo preprosti, opisno objektivni. Vsake toliko pa te zadenejo z ekspresivno močjo, ki osupne. »Moje srce je tako otrdelo, da bi jo ubila, če bi ga vrgla vanjo«, zapiše; ali pa »mraz je žgal ko likalnik«. Ko skuša ustreljena ženska prebegniti čez mejo, leži »pod pasjimi gobci rdeča ko gredica poljskega maka«. Tako kot iz brutalnosti, ji uspe ustvariti poezijo tudi iz banalnosti, iz vsakdanjih predmetov – kvadrata svetlobe, ki pada v stanovanje, dveh sliv na nalepki Paulove slivovke – in iz vsakdanje, včasih vulgarne govorice, ki zaznamuje življenje njenih jeznih in deprimiranih likov. Tu gre tudi posebej pohvaliti prevod, ki zajame oba pola pisateljičine estetike.
Čeprav branje težko opišem kot »v užitek«, sta v romanu vendarle prisotni neka slogovna vzvišenost, ki bralca žene naprej, in neka brezkompromisna temačnost, ki pretrese. Prepriča tudi smisel za literarno arhitekturo; vožnja s tramvajem na zaslišanje stopnjuje napetost, medtem ko junakinjin tok zavesti počasi odstira kompleksno ozadje tega cilja. Pisateljici gre morda očitati le, da se loteva vedno podobne, dostikrat bolj ali manj svoje zgodbe. Roman ima mnogo skupnega z, prav tako v slovenščino prevedenim, romanom Živalsko srce (izkušnja nemške manjšine je tokrat prestavljena na stranski lik). A to je pač posledica tega, da je Müllerjeva izrazito subjektivna, osebnoizpovedna umetnica, ki se vedno znova in, treba je priznati, neustrašno zazira v raztreščeno psiho, kot jo je lahko izoblikovala le totalitarna družba. Mimogrede, če se ji v tem pogledu kateri od sodobnih vzhodnoevropskih pisateljev približa ali jo celo preseže, je to po moji izkušnji Fatos Kongoli, pri nas še nepreveden, posebej v Franciji pa cenjen albanski pisatelj. Njegova knjiga I Humburi (Izgubljen) popisuje še en nor režim s prav tako izvirno, a morda za odtenek manj klavstrofobično liriko.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
