Človek 20. stoletja
Albert Camus: Proti neredu sveta: kritični spisi. Prevedla Suzana Koncut in Jaša Zlobec, spremna beseda Tanja Lesničar Pučko. Mladinska knjiga, Zbirka Kondor. Ljubljana 2010, 214 str., 24,94 €
15. 12. 2010
Ko je Albert Camus kot deček odraščal v francoski Alžiriji, je moral nekoč pomagati babici pri pripravi kokoši za večerjo. Prinesel je kuro v kuhinjo, nato pa zgroženo opazoval, kako je stara žena ukrotila otepajočo se žival, ji prerezala vrat in prestregla brizgajočo kri v posodo. Če gre soditi po opisu dogodka v nedokončanem avtobiografskem romanu Prvi človek, je v tem prizoru Camus prvikrat začutil odpor do smrti in nasilja. Ta odpor je postal stalnica v njegovem razmišljanju in zavzema osrednje mesto tudi v tem izboru krajših spisov.
»V redko katerem mislecu se je duh 20. stoletja začrtal tako silovito. «
Večino izbora sestavljajo uvodniki, ki jih je Camus napisal med drugo vojno in v letih takoj po njej za revijo Combat, kjer je bil urednik. Kljub mladosti (rodil se je leta 1913) je Camus predvsem po zaslugi romana Tujec tedaj že pomembno oblikoval francosko javno mnenje. Njegova razmišljanja o najbolj perečih temah tistega časa se izkažejo za trezna, neideološka in humanistična. V prvih dnevih po osvoboditvi Pariza, na primer, ko bi pričakovali evforijo, poziva k objektivnosti v novinarstvu in zavrača »ponavljanje patriotskih klišejev«. Odmerjeno in kritično razmišlja o medvojnem ravnanju Katoliške cerkve, zablodah marksizma in položaju umetnika. Jasno se zavzema za mednarodni pacifizem in označi atomsko bombo za »zadnjo stopnjo divjaštva tehnične civilizacije«.
Čeprav Camus ves čas izkazuje pokončno držo, pa je treba priznati, da ni vedno najjasnejši pisec. V njegovi zanosni prozi včasih najdemo slogovne bisere, a drugič nas pripelje do nejasnosti in truističnih zaključkov, na primer, da naj bo novinar kritičen in naj ne laže. V teh tekstih tako ne gre iskati filozofskega jedra Camusevih pogledov (za to se raje obrnimo na eseja Mit o Sizifu in Uporni človek), ampak jih gre brati bolj kot dokumente o mislečevem značaju in času. V tem pogledu pa je treba izpostaviti predvsem dva teksta.
Prvi je spis Razmišljanje o giljotini, Camusev ugovor smrtni kazni, napisan leta 1957. Camus se tu izkaže tako z obvladovanjem bralčevih čustev (»Dajte, pokažite napravo, pustite ljudem, da se dotaknejo lesa in železa, slišijo šum glave, ki pade«) kot tudi z lucidno argumentacijo znotraj ateističnega konteksta. Brez upanja na kasnejšo, božjo razsodbo in pomilostitev je kazen toliko hujša, saj človeka dokončno oropa upanja na poboljšanje. Ateistična solidarnost je »solidarnost nasproti smrti«. Drugi je serija člankov Pisma nemškemu prijatelju, objavljena delno še med vojno, v ilegali. Camus tu vzpostavlja idejno razliko med uporniki in nacisti. Ta ni prepričanje v kak višji smisel: »nebo, ki je bilo brezbrižno do vaših okrutnih zmag, bo ravno tako brezbrižno do vašega pravičnega poraza«. Razlika je to, da nacist ob tej gluhosti neba izbere cinizem, pokoplje vero v človeka kot vzvišenega, moralnega bitja, upornik pa vztraja pri tem prepričanju, pa čeprav je nacistična morija skoraj dokazala, da človek te ideje ni vreden. »In vam navkljub,« piše Camus nasprotniku, »bom za vas ohranil ime človek.«
Camus je tako pisec globoko humanističnega prepričanja – to je tudi sporočilo njegove dostikrat narobe razumljene »filozofije absurda«. Kljub krizi vrednot, koncu religije in pošastnosti druge vojne Camus vztrajno, slepo verjame v človeštvo in njegove vrednote, predvsem v svetost in neodtujljivost posameznega življenja. Popolna groza, torej, ob propadu človeškega projekta, a hkrati tudi najbolj nepopustljivo vztrajanje pri njem. V redko katerem mislecu se je duh 20. stoletja začrtal tako silovito.
(Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
