Kako poslušati in (se) igrati hkrati
Primož Čučnik: Mikado. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 123 str., 23 €
20. 11. 2012
Čučnikova nova zbirka prisluškuje kozmosu, kjer se odigrava kot pesem vse, kar se zgodi: igri sveta, ki je s šumi in hrupi odprta na vse strani in brezkončna kot prostor. V razpeti mreži zvokov/glasov odkrivamo brezosebnost subjektivnega ter brezmejnost majhnega, preprostega in naključnega. Pesništvo prestopa v življenje in življenje v pesništvo. Tankočutno prisostvovanje jeziku/svetu je podlaga ustvarjalnemu (so)delovanju. Širjenje vrat zaznave, kot ga zmore le večni začetnik, je umetnost neidentitetnega mišljenja. Igra percepcije je inovacija. Prav zato je ta igra tako pomembna, tako resna. Hkrati pa zabavna in v užitek – če ne bi bila takšna, ne bi bila igra.
Motiv dečka, ki ga najdemo v zbirki, ne preseneča, glede na to, da gre Čučniku prav za potrebo po svežem zaznavanju (otroških ušes). Sluh je, v nasprotju z zahodno kulturno tradicijo, ki privilegira vid, v zbirki postavljen na prvo mesto. Vid naj bi omogočal subjektu nadzor nad videnim in je tisto čutilo, ki naj bi človeka povzdignilo nad ostale živali (po Freudu je postal vid človekovo osrednje čutilo po tem, ko se je ta prelevil v dvonožno žival). Čučnikovo fascinacijo s slišnim in slušnim kažeta že naslova dveh njegovih prejšnjih zbirk: Ritem v rokah (z verzom, ki nam odmeva v glavi pri branju Mikada: »v tvoji nabiti glavi / odmevajo preslišani glasovi«) in Akordi.
»Mikado v opusu Primoža Čučnika izstopa po konceptualno-strukturni domišljenosti ter deluje kot dozorela (po)trditev in dovršitev njegove poetike.«
Čučnik želi spregovoriti o »presežnih in neskončnih stvareh«, ki niso nič drugega kot »vsakdanje in preproste reči«, »ki jih ni težko spregledati«. Opaziti in predstaviti jih poskuša s postopki, ki stavijo na sodelovanje različnih čutil, denimo z drznimi tipografskimi igrami ter z rimo in asonanco. Ta poetika narekuje posebno etično držo: paziti je treba, »da s premikom ne prekineš igre« – da se življenje nadaljuje, brez nasilnih potez/posegov, in »da s premikom ničesar ne poškoduješ«. Nasproti običajni kapitalistični gonji po zmagovalnih stopničkah je postavljena senzibilnost ustvarjalnega kolektivizma: »Ne gre za tekmovanje, tekmovalnost je izključena. (V igri je drugače kot na trgu.)« Ustvarjalen način življenja, ki zavestno goji pozornost in priznava kot enakovredne soigralce vse elemente igre, v katero smo vključeni, torej spodkopava kapitalistični način pometanja s soigralci kot s šahovskimi figuricami. Predvsem Čučnik predpostavlja, da moramo, če želimo (kot glasbeniki) dobro igrati (so-igrati), najprej znati dobro poslušati (druge). Poslušanje je vedno na prvem mestu. Z drugimi besedami, nenasilna in sprejemajoča drža je tista, ki omogoča resnično ustvarjalnost.
Čučnik pojasnjuje in utemeljuje svoje pesniške postopke (pravila igre) – predvsem v uvodni »Predigri« in zaključnem »Eseju o ušesu« – ter jih hkrati v vsakem verzu ponazarja. Tako opazujemo, kako se delo gradi v edinstven zbor citatov: kako se samonanašalne in medbesedilne pesniške domislice med sabo pogovarjajo ter zlivajo v komentar na slovensko literaturo in izjavo o lastni pesniški intenci. Zbirka je do dna prevetrena s postmoderno izkušnjo in pri tem čudovito zračna in presojna, predvsem pa duhovita.
Mikado v opusu Primoža Čučnika izstopa po konceptualno-strukturni domišljenosti ter deluje kot dozorela (po)trditev in dovršitev njegove poetike. Če bi tej lahko očitali, da je za spoznanje abstraktno hladna, bi morali dodati, da se skrivajo v »Knjigi za Filipa« in »Portretih (kuhinjsko ozadje)« artikulacije ljubezni, ki se nas v času, ko bi vsak preprost ‘ljubim te’ zvenel izžeto in oguljeno, v resnici lahko še najbolj dotaknejo.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
