Carlos Taibo: Zakaj odrast? Esej o preddverju kolapsa
Kar nas ne ubije, nas zdebeli
08. 10. 2015
Carlos Taibo je pisec, urednik, zagovornik antiglobalizma, odrastí, neposredne demokracije in anarhije. Zaposlen je kot profesor političnih ved na Avtonomni univerzi v Madridu in je avtor številnih knjig o Sovjetski zvezi in sodobni Rusiji, o odrasti in anarhizmu, o razpadu Jugoslavije ter vojni na Kosovu.
Kaj je odrast?
Odrast (šp. decrecimiento, ang. degrowth) ni znanstveni termin, prav tako ne teorija, ampak gre prej za nekakšno perspektivo, ki bi jo moral sprejeti bogati sever. Gre za idejo družbe, ki temelji na samoupravljanju, avtonomiji, neposredni demokraciji, solidarnosti in medsebojni pomoči. Odrast je, če si sposodimo misel Sergea Latoucheja, nekakšna terapija zmernosti, da bi zagotovili dobrobit sebi in svojim zanamcem.
Odrastí ne smemo zamenjevati z negativno rastjo, ki je, kot pove ime, še vedno rast. V središču odrasti je prav kritika gospodarske rasti (GR), pa naj bo ta negativna ali pozitivna, katere škoda po letu 1970 krepko presega koristi. GR ne krepi notranje povezanosti družbe, ne ustvarja nujno delovnih mest, kot se to vse povprek trdi, ampak jih, nasprotno, ukinja. GR uničuje okolje, izčrpava zemljo, izkorišča revnejši jug ter promovira suženjski življenjski slog z idejo, da bomo bolj srečni, če bomo več delali, več zaslužili in več potrošili.
Drugi objekt kritike je BDP, ta mačistični kriterij, ki je, tako Taibo, pravzaprav drugo ime za krajo in razprodajo lastne prihodnosti: gre za jemanje posojil v naravi, vedoč, da jih ne bomo mogli vrniti. Te kredite zdaj plačujejo predvsem revne države juga, ki se soočajo s sušo, poplavami in drugimi naravnimi katastrofami. BDP ima rad škodljive dejavnosti, saj mu omogočajo rast (okoljske katastrofe, bančne špekulacije, zažiganje odpadkov, krčenje gozdov za gojenje industrijskih rastlin), ignorira pa dejavnosti, ki temeljijo na solidarnosti, vzajemni pomoči in avtonomiji (gospodinjska opravila, skrb za otroke in starejše, domače pridelovanje ekološke zelenjave, javno zdravstvo). Poleg tega BDP uničuje demokracijo, saj promovira tehnokrate in »eksperte«. Če ste ženska in, še bolje, mlada mamica, potem ste to lahko občutili na lastni koži: ko se pripravljate na porod, enega največjih dogodkov v vašem življenju, vas prepričujejo, da se morate v porodni sobi prepustiti osebju, ki bo poskrbelo »za vse«, ko želite izraziti mnenje o nekaterih prehrambnih navadah v vrtcu ali šoli, kamor hodi vaš otrok, vas odpravijo z izjavo, da za to skrbijo njihovi strokovnjaki nutricisti, in ko otroka, ki je bil en dan doma zaradi bruhanja, spet pripeljete v vrtec, vas vprašajo, ali je pediater potrdil, da se vaš otrok dobro počuti. Skratka, za nas in naše družine skrbijo »eksperti«, s čimer nas je sistem oropal temeljnih življenjskih vlog, mi pa smo v to privolili: kako ne bi, ko pa imamo tako več časa, da služimo denar in ga potem zapravljamo, med drugim tudi za storitve najrazličnejših »ekspertov«. In tako prispevamo k rasti BDP.
Logika produktivnosti in tekmovalnosti, naraščajoča industrializacija in tehnologizacija družbe so pripeljale do (okoljskih) katastrof: veča se okoljski odtis, saj pospešeno prekoračujemo zmogljivosti zemlje in njenih zalog. Španija, Taibojeva domovina, bi rabila več kot tri površine svoje države, če bi želela živeti tako, kot živi, ne da bi ob tem uničevala planet. Taibo opozarja tudi na ogroženost kmetijske in prehrambne avtonomije: biološka raznolikost se dramatično manjša na račun monokultur, jemo rastline in živali, ki so bolne, in posledično smo bolni tudi mi. »Agrikultura ne obstaja več, obstaja proizvodnja rastlinskih patologij,« pravi Taibojev kolega C. Bourguignon.
K čemu nas nagovarjajo »odrastniki«?
Predvsem k zmanjšanju proizvodnje in potrošnje: k omejitvi avtomobilske, letalske, vojaške in oglaševalske industrije ter gradbeništva. Kar se tiče porabe energije, se moramo vrniti vsaj v leto 1970 (in nikakor ne v 2007, kar si danes želi večina). Na očitek, da to pomeni večjo brezposelnost, Taibo odgovarja, da ta problem lahko rešimo s prerazporeditvijo dela, krajšanjem delovnega časa, predvsem pa z zaposlovanjem na področju ekologije: zmanjševanje izpustov CO2 pomeni ogromno delovnih mest, enako je z obnovljivimi viri energije in ekološkim kmetijstvom.
Treba je predvsem ponovno premisliti pojem dela, v katerem so mnogi, z Marxom na čelu, videli glavni vir bogatenja družbe. Ne smemo privoliti v idejo, da je delo, ki je bilo vse do 18. stoletja razumljeno kot kazen za grehe, edini način družbene identifikacije posameznika. Krajši delovnik in manj trošenja pomeni več časa za ponovno vzpostavitev lokalnega življenja, za krepitev medčloveških vezi ter za kreativno, nemerkantilizirano preživljanje prostega časa. Ne rabimo politike varčevanja, ampak zmernosti. Ta pa, piše Taibo v svojem Slovarju novogovora, ne pomeni rezov na področju šolstva in zdravstva, ampak jo je treba razumeti kot samoomejevanje pri hrani in pijači, porabi energije, potovanjih (turizem je sodobna kuga!) ter nakupih na splošno.
Glavni motor razširjanja potrošniške in tekmovalne miselnosti je danes javna šola: mladi ljudje so pripravljeni sprejeti hierarhijo in avtoriteto, politično so pasivni in nekritični. Spreminjanje izobraževalnega sistema pa ne pomeni uvajanja novih predmetov, recimo ekologije. Projekt mora biti ambicioznejši: pod vprašaj mora postaviti današnjo etiko, politiko, tehnologijo in ekonomijo. Problem pri izobraževanju pa je ta, da četudi bi spremembe začeli uvajati zdaj (česar ne počnemo), bi bilo na sadove treba dolgo čakati.
Kaj pa v odrasti kljub vsemu mora rasti? Pravica do čiste pitne vode in do zdrave, lokalne hrane, zaposlitve na področju varstva otrok, bolnih in starejših, število socialnih stanovanj in zelenih površin v mestih, dejavnosti v zvezi z ohranjanjem naravnega okolja in bogastev, avtonomija in neposredna demokracija.
Odrast in politika
Temeljna značilnost sedanjega sistema je kratkoročnost: stranke, ko pridejo na oblast, omehčajo svoj diskurz in podležejo logiki sistema (nedavni primer je grška Siriza), poleg tega pa se bojijo, da bodo na volitvah kaznovane, če bodo zagovarjale odrast – to je, po Taiboju, glavni razlog, da levica sprejema kapitalistična pravila igre. Nič boljšega mnenja avtor nima o sindikatih, za katere je značilna »plačna obsesija«. Sindikati bi morali biti anarhosindikati, kar pomeni, da bi si morali zastavljati predvsem tri vprašanja: Kako delamo? Za koga to delamo? Kakšne dobrine proizvajamo oziroma kakšne usluge nudimo?
Resnični dolg
Glede dolga Taibo pravi, da je treba narediti njegovo temeljito revizijo, a hkrati opozarja, da je resnični dolg bogatega severa trojen: do žensk, do juga, ki ga izkoriščamo, in do zanamcev, ki smo jim v želji po še več kruha in iger že vnaprej odvzeli svobodo in možnost dostojnega življenja. To so tri resnične krize, s katerimi se nihče ne ukvarja.
Zakaj ne? Prvič zato, ker imamo težave z razumevanjem lastne odgovornosti, drugič pa zaradi zgrešene miselnosti, da se družba ves čas »razvija«. Tudi institucionalna levica želi iti nazaj v leto 2007, se pravi, v rekonstrukcijo »države blaginje«, te kapitalistične ureditve, ki izhaja iz socialdemokracije in sektaškega sindikalizma, ki zatira vsakršno samoupravljanje, samoiniciativnost in avtonomijo, ki ni naredila ničesar za resnično emancipacijo žensk, ki noče biti solidarna (z jugom) in ki ignorira ekološke probleme. Kot primer Taibo navaja Islandijo, ki se je po znanem referendumu glede bank vrnila na stare kapitalistične tirnice.
Po vsem povedanem je menda jasno, da odrast, kot jo razume Taibo, nikakor ni kompatibilna s kapitalističnim sistemom. Ob tem je še posebej kritičen do tako imenovanega »zelenega kapitalizma«, ki popolnoma sledi neoliberalistični logiki produktivnosti, učinkovitosti in zasebnega bogatenja. Naravo dojema kot blago ter promovira liberalno ekologijo: geslo »lahko smetiš, le plačati moraš« je norost, ki spominja na logiko odpustkov.
Kolaps
Kaj nas čaka? Kaj oziroma koga rabimo? Zagotovo ne revolucionarjev, saj se bo sistem sesul sam. Prav tako ne rabimo »realistov«, ki imajo raje gotovo, a katastrofalno rešitev (reševanje krize v socialdemokratskem oziroma, kar je danes isto, neoliberalnem duhu), ne pa negotove prihodnosti, povezane s človeško iniciativo. A treba se je zavedati, da kolaps pomeni hude probleme in zelo malo možnosti, da jih rešimo. Rabimo zavestno, zdravo, umirjeno in zmerno odrast, se pravi, zavesten izstop iz kapitalizma. Ustvariti moramo področja avtonomije, gojiti zavest o tem, da so skupne dobrine res skupne in da se ne smejo podrejati privatnim interesom, da zemlja in voda ne moreta biti v privatni lasti, da človeško delo ni nujno vezano na dobiček. Če bo naš življenjski slog zmernejši, manj potrošniški, počasnejši, solidarnejši in povezan z logiko daru, potem plača oziroma plačano delo ne bo imelo več takega pomena in moči, kot ju ima danes.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
