Knjige v primežu številk
Pisatelj včasih potarna nad okoliščino, da kritiki pri nas v roke ne jemljemo mladinskega čtiva, temveč se lotevamo le »resne« literature. Žal tudi tale kritiški zapis ne bo najboljša kompenzacija za omenjeno zapostavljanje; spet se bo dotikal knjige za odrasle, Preroka na tankem ledu, ki je izšel v ugledni zbirki Bralna znamenja.
Prerok ima podnaslov, ki me je pritegnil k branju: Eseji, pisma, mnenja o avtorjih in knjigi na Slovenskem. Notri so zbrani že objavljeni mnenjski članki, časopisne polemike, zapis o pisateljskih gostovanjih v tujini in precej (na)govorov, s katerimi je avtor nastopal kot predsednik, direktor ali mladinski ustvarjalec na srečanju mladinskih pisateljev Oko besede, pa še kaj. Ob koncu je še nekaj avtorjevih pisem nekdanjim ministrom glede JAK ter kaka nepomembna zabeležka o klepetu z G. Golobičem o izgradnji NUK II. V knjigi pa bi komaj našli kak pravi esej.
Preden nadaljujem, naj se opravičim, ker avtorja ne bom imenovala. Uglednemu, izkušenejšemu gospodu, ki piše, kot sam pravi, sijajna dela in je na bolehnem področju slovenske knjige eden glavnih zdravniških izvedencev, se ne bi rada zamerila. S tem sledim njegovemu zgledu: včasih kritizira ljudi, ki jih iz obzirnosti ne navaja z imenom; kadar pa koga le poimenuje, se poleg gotovo znajde kak laskavi pridevnik ali prislov. Pravila vljudnosti avtorju zbujajo prijetna občutja, in poskušal se jih bo držati tudi ta zapis.
V prvem razdelku beremo avtorjeva mnenja o mladinski literaturi, v drugem o avtorskih stvareh, v tretjem o založniških zgodbah in v zadnjem o JAK; seveda se vse teme med seboj tudi prepletajo. V prvi polovici knjige bralce spremlja za avtorja značilni humor. Tako je njegova naperjenost proti »oblastnikom« in »poklicnim reševalcem sveta« začinjena s pripombami, da so njihove pomanjkljivosti nazadnje razumljive, saj očitno niso brali njegovih knjig. V teh bi lahko izvedeli, »da je za uspeh v življenju treba delati, da je treba biti dober, pošten in strpen, spoštljiv do soljudi in narave, da lepo vedenje ni odveč in da razumno spodoben jezik ne škodi«. Na takih mestih bralko presune slutnja, da je pred njo človek, ki verjame v knjigo in njeno moč.
In kakšna je moč knjige pred nami? Deluje na razum in na čustva, vzbuja pa nekaj ugovorov, prikimavanje in smeh. Na splošno je zanimivo in poučno branje, a ne čisto brez hib. Marsikaj pove o slovenski knjigi, vendar nič o njeni vsebini. Pretežno se suče okoli številk: od honorarjev, avtorskih pravic, zaslužkov založb, davka na knjigo in knjižničnega nadomestila do državnih »podpor« pisateljem, pri katerih opozarja, da država pisateljem s podporo pravzaprav prikriva dejstvo, da jim krade. Avtor se zavzema za to, da se denarja za knjigo ne bi preveč drobilo, da bi moralo manjše število vrhunskih in kakovostnih piscev prejemati višje honorarje. V tej zamisli ima široko podporo strokovne javnosti (tudi mojo), in o prizadevanju za zmanjševanje naslovov, podprtih v javno dobro, bi z veseljem prebrala kaj več.
V knjigi je še nekaj tehtnih misli našega avtorja, ki ne le razpolaga z veliko podatki, ampak kot ekonomist premore tudi matematično žilico. Zahtevo po več denarja za ustvarjalce in za solidno življenje najboljših med njimi utemeljuje tako, da današnje avtorske honorarje primerja s tistimi izpred štiridesetih let. V skoraj vsakem zapisu postreže tudi s kako zavist ali togoto zbujajočo primerjavo: »Komur je do mirnega spanca, zneskov, ki jih v Sloveniji skupaj prejme približno tisoč avtorjev, nikakor ne sme primerjati z eno mesečno plačo člana uprave kakšne firme v državni lasti.« Ali: »Če primerjamo pet povprečnih mesarjev, pet povprečnih državnih birokratov in pet naših najboljših pisateljev, se slednji zanesljivo ukvarjajo z najslabše plačanim delom.« Morda. Toda poraja se misel, da pisateljevanje nekako ni dejavnost, ki bi se je človek loteval z mislijo na zaslužek. Res je škoda, da se mora kak dober pisatelj boriti za svoj obstanek; škoda je pa tudi, da se nekateri pisatelji borijo za svoje udobje in se pri tem odpovejo dostojanstvu. Dejstvo, da nepisateljem in nebralcem, ki so večinski del populacije s političnim vrhom vred, pisatelji niso tako pomembni, kot se ti zdijo sami sebi, pa naj so v zgodovini odigrali še tako državotvorno vlogo, bodo pisatelji prej ali slej morali upoštevati. Šele v takem kontekstu bo mogoče stvarneje utemeljevati pomen dobre literature za družbo.
Avtor se zavzema tudi za poplačilo avtorskih pravic pri fotokopiranju, saj je Slovenija »edina država v Evropski uniji, ki nima urejenega plačevanja avtorskih pravic pri fotokopiranju avtorskih del«. Tudi po tej poti, razlaga, si država prilašča sredstva, ki pripadajo ustvarjalcem, in jih poklanja šolarjem. Pojasnjuje še, kako si vsi ljudje brezplačno izposojajo knjige, ki bi jih sicer morda kupili, in tako opeharijo avtorje. Najbolj izposojani avtorji sicer prejmejo knjižnično nadomestilo, a to bi moralo biti višje in brez zgornje meje. Menda je »celoten denar, ki je vsako leto na voljo za knjižnično nadomestilo in tako razdeljen med slovenske pisatelje v obliki štipendij ali neposrednih poplačil, približno enak znesku, ki si ga (še posebno v zadnjem času) ob uspešni bilanci razdeli nekajčlanska uprava kakšnega malo večjega podjetja (pogosto tudi v državni lasti)«. Povprečno izplačilo nadomestila na avtorja je v letu 2011 znašalo »416,03 evra, kar je nekoliko manj, kot znaša subvencija na kravo v Evropski uniji«. Pikrih številčnih primerjav, ki so smešne ali pa za zjokat, avtorju ne zmanjka.
Nekatera besedila se posvečajo vprašanju davka na knjigo, ki bi ga morali ukiniti. O tem najdemo tudi ta zapis: »Oprostitev od davka bi za avtorja lahko pomenila spodbudo, da ustvarja več in tako 'izdela' več 'surovine' za kulturno industrijo, ki je obdavčena.« Ta argument ni prepričljiv in se tudi ne sklada z neko drugo avtorjevo zamislijo, da bi najboljši pisatelji morali dobivati mesečno rento v višini 2000 evrov bruto prav zato, da jim ne bi bilo treba izdajati preveč preslabih knjig. Podatek, ki ga avtor nekje navaja celo s ponosom, meni zbuja tesnobo: po številu izvirnih in prevedenih naslovov na prebivalca smo med prvimi na svetu.
Avtor vseskozi poudarja, da je treba povečati izvoz slovenskih ustvarjalcev in zmanjšati uvoz tujih. Moti ga, da imamo pri nas otroški Pikin festival, ne pa festivala Mačka Murija Kajetana Koviča, ki ga tudi na Švedskem nimajo. Kar zadeva njegove druge želje in zahteve, pa naj le omenim, da ne bi imel nič proti, če bi mu zaradi nesebičnih zaslug za narod dodelili državno vzdrževalnino.
Včasih se zdi, da avtor s številkami ravna skrbno, a zmeraj tako, da lahko dokaže svoj prav, zato brez slabe vesti zanemari kako »stransko« okoliščino in se spušča v računske špekulacije, koliko bi, če bi, ko bi … Tudi sicer njegov način argumentiranja – v nasprotju s plemenito vsebino prizadevanja za knjigo – ni vselej posrečen. Je primerjava z mesarjem in birokratom sploh lahko v korist knjigi? Človek, ki se loti pisanja, največkrat noče rezati mesa. Ali naj ga zato, še preden dokaže svoje sposobnosti, vzdržujejo davkoplačevalci – birokrati in mesarice? Pravim literarnim mojstrovinam pa, po drugi strani, ni mogoče izračunati denarne vrednosti in jih tudi z zlatom ne bi mogli poplačati. Pisatelji so ujeti v nekakšen paradoks: želijo si izenačitve poklicnega statusa z drugimi, obenem pa neomajno verjamejo v to, da je pisateljsko delo z drugim delom neprimerljivo, ker je nekaj več.
Prerok je poučno branje, a prav toliko kot o knjigah s finančnega vidika nas pouči tudi o nekaterih plateh avtorja. Ta rad hodi po tankem ledu. Pod ledom tiči nekaj pisateljevega samoljubja. Na predavanju, objavljenem pod naslovom Panični beg od zardevanja, je ob pomanjkanju drugih tem govor v celoti posvetil samemu sebi. Nemara je bil z glasovnimi poudarki in s pojavo, ki gestikulira, bolj zabaven kot natipkani tekst, ki se začne: »Ko se človek nekega jutra ozre po svojem življenju, se mu nenadoma zazdi, da bi bilo morda treba kaj storiti za pospešeno slavljenje lastnega lika in dela.« Tako jutro ni bilo osamljeno, »duhovičenj na lastni račun« se pri avtorju tare na vsakem koraku. Ponekod led pod koraki že glasno poka. Avtor na srečanju mladinskih pisateljev nastopa s temo, o kateri ne ve nič in to tudi priznava; misli, da lahko z lažno skromnostjo in duhovičenjem o tem, kako v javnih govorih govorcu ni treba povedati nič tehtnega, upraviči pleteničenje, ki sledi. A tako le ohranja tradicijo, nad katero sicer zmajuje z glavo. Pri zgodbah o JAK, kjer je bolj osredotočen na svoj predmet, bolj pozitivno naravnan in angažiran, se z ledu premakne na bolj trdna tla. S tem pa se besedila, prej osebna in šaljiva, navzamejo bolj suhega duha poročil.
Za konec še nekaj lepo počesanih misli. Med pisatelji na splošno primanjkuje razumevanja ekonomskih vidikov, v katere so vpeti s svojim delom, zato je branje Preroka zanje dobra naložba, da bi se v prihodnje lahko bolje postavljali za svoje pravice. Številčne primerjave, kombinacije, seštevki in odštevki vsot, ki jih ta ali oni ustvarjalec največkrat ni prejel za svoje delo, pa primerjave s položajem knjige in avtorja v tujini, koristijo razumevanju širše slike. V časih, ko je proračun za kulturo iz leta v leto bolj ogrožen, velja zato knjigo o vztrajnih prizadevanjih nekdanjega direktorja JAK za dobro knjige pozdraviti. Za konec še tole: avtor nekje razočarano ugotavlja, da je realnost danes drugačna kot v Rdeči kapici: danes ne pošlje mama hčerke k bolni babici s košarico dobrot, ampak babica vzdržuje vso družino s svojo pokojnino, zboleti pa si sploh ne drzne. Tako robantenje čez obstoječo realnost, ki se noče ukloniti zgledu iz knjige, je lahko prikupno. V njem je naposled vendarle mogoče najti tudi nekakšen odgovor na to, kaj avtorju – mimo številk – pomeni knjiga.
********************************
Odziv Jožeta Piana:
Recenziji knjige Slavka Pregla Prerok na tankem ledu (Mladinska knjiga) je treba dodati še par dejstev. To delo, ki ga je sofinancirala Javna agencija za knjigo (JAK), namreč dokazuje, da pisanje o netransparentnosti in neenakopravnem obravnavanju prijaviteljev v anonimnem javnem pismu sedanjemu direktorju JAK, Alešu Novaku, iz letošnjega poletja, še kako drži.
Dela ni mogoče uvrstiti v literaturo, kot pravilno ugotavlja recenzentka, ko pravi: »Notri so zbrani že objavljeni mnenjski članki, časopisne polemike, zapis o pisateljskih gostovanjih v tujini in precej (na)govorov […] V knjigi pa bi komaj našli kak pravi esej.« Dela prav tako ni mogoče uvrstiti v humanistiko, saj mu manjka strokovni aparat. Ker delo ne spada ne na področje literature ne na področje humanistike, ga potemtakem ne more odlikovati vrhunskost, ki naj bi bila osnova za subvencioniranje. O izvirnosti že objavljenih besedil oz. domnevi, da »pomembno prispevajo h kakovostni produkciji in njenim vplivom v slovenskem in mednarodnem prostoru« (kot je smoter subvencioniranja izdaje knjig opredeljen v razpisu JAK), pa raje ne bi zgubljal besed.
Subvencija, kot lahko ugibam, je torej rezultat blagovne znamke založbe, knjižne zbirke in avtorja ter dokazuje, kaj vse je mogoče skriti v bleščeč ovoj. Glede na to, da je bil avtor v letih 2008–2013 direktor JAK, pa imamo mogoče opravka s zlorabo položaja oz. dobrega imena, ker je avtor temeljito poznal razpisne pogoje, ki so nastali v času, ko je sam vodil agencijo.
V omenjenem delu večkrat neimenovani
Jože Piano