Kontrapunktično branje
Matjaž Lunaček: Telovadci nad prepadom. Kratki eseji. Cankarjeva založba (Zbirka Čas misli), Ljubljana 2014, 274 str., 27,96 €
17. 11. 2014
Ne spominjam se, da bi v zadnjih letih, odkar sledim slovenski esejistični produkciji, brala kaj tako neposrednega in zaznamovanega s težnjo po resnicoljubnosti, kot so to Telovadci nad prepadom. Matjaž Lunaček si za izrekanje svojih brezkompromisnih sodb o Sloveniji in svetu na splošno izbere kratko formo eseja. Ta naj bi znala zaobseči bistveno in se v velikem loku izogniti dolgoveznosti. »Občudujem zgoščenost Kafkovih besedil, ki so prave iluminacije. Ne zdita se mi toliko pomembna celovitost in zgradba nekega dela /…/, temveč to, kdo je celoto ali fragment zapisal,« se v uvodu opredeli Lunaček. S to knjigo torej kot bralci ničesar ne tvegamo in hkrati tvegamo vse: splošno izobraženi svobodnjak Lunaček, ki je študiral medicino in primerjalno književnost, pozneje pa se je poklicno posvetil psihoterapiji, svoje uvide konstelira brez fige v žepu; jasno, zgoščeno, neposredno, včasih celo drzno, pri čemer pazi, da ni predrzen. Predrznež, kot pravi, slabo oceni svoje zmožnosti, zaradi česar se mu podvig pogosto ponesreči, medtem ko se drznež zavihti nad praznino, jo pogleda ter pristane na trdni podlagi.
Zdi se, da skrbno izbrana forma, znotraj katere sicer eksperimentira z aluzivnimi preskoki in hkrati zgoščuje misli, Lunačku dopušča, da se v Telovadcih posveča predvsem vsebini zapisanega. Na trenutke in ker zna Lunaček z izbranim besediščem sublimno formulirati določeno misel, mestoma pa ima tudi uvide v skrivnostni, neubesedljivi svet, nam postane žal, da ni do konca izrabil svojih literarnih kapacitet; vsak esej bi z nekaj razčlembami in drobnimi poudarki zlahka pretvoril v kratko zgodbo ali črtico, morda celo pesem, ki bi seveda po šivih pokala od miselnih konstelacij. Matjaž Lunaček je izjemno samozavesten pisec, vendar očitno ne dovolj samozavesten, da bi pariral literarnim genijem, kot so Arthur Rimbaud (čigar izjave in ravnanja, interpretirana po Lunačkovo, so rdeča nit te knjige), Ivan Mrak, von Kleist in številni drugi, ki si jih postavlja za zgled. Fascinira ga njihovo zrenje v prepad, hoja po robu, medtem ko samega sebe, kljub visoki normi, ki si jo postavlja, opredeljuje kot opazovalca. Nima se za nikakršnega genija, čeprav si pri utemeljevanju svojih misli pomaga na primer z vangoghovskimi horizonti, kot temu sam pravi. Ti veliki misleci so zanj svetilniki, brez katerih bi »razredčeni svet ušel po kanalizaciji v nič«.
Mogoče je tudi, da Lunaček iz esejističnih voda, ki jim prida svojevrsten pečat v obliki hitrih miselnih zasukov in izrazito osebnih, mestoma že dnevniških uvodov, ne zaplava v na primer kratkoprozne vode tudi zato, ker do slovenskih literatov, razen redkih izjem, goji ambivalenten odnos. Ali sledi sodobni literarni produkciji je težko razbrati, na vsak način se mu zdi, da so slovenski literati nezadovoljni s svojim statusom in nadvse zadovoljni sami s sabo. »Kje si, Prešeren, kje si, Jurčič, kje Cankar, Murn, Kosovel? Ljudje, ki so se hranili z lastno krvjo, da so ostali živi, ki so crkavali na neusmiljenem Dunaju in v nič bolj neusmiljeni Ljubljani,« zapiše v eseju z naslovom Literati. Kljub tej ostri obsodbi o preštevilnih literatih birokratih, ki bi zlahka prišla tudi iz ust kakšnega kulturnega ministra ali ministrice, se Lunaček hitro potegne nazaj; predlaga, naj se ukvarjamo z umetniki ali potencialnimi umetniki, ki se zaradi teže pogosto zlomijo ali zatavajo. Tovrstno provociranje in umikanje se zdi nekoliko prenaglo, toda zaradi številnih tem, ki jih avtor Telovadcev odpre, pridemo tudi do kontekstualizacije takšnega stanja v umetniških vrstah.
»Verjetno je mešanica nesentimentalnosti in iluzionizma, današnjega zapika in zagledanosti v preteklost, brutalnosti in elegance tista, ki dela to knjigo tako privlačno, da ne rečem že pretočno, v stalni interakciji z nečim, in končno berljivo.«
Vse, vključno z umetnostjo, je potopljeno v kapitalistično močvaro, zapiše Lunaček. V esejih glede umetniških stvaritev pride do precej podobnega uvida kot Miha Mazzini: v trenutku, ko umetniku hrbet ščiti država, ta ne more zavzeti vrhovodske pozicije. Toda Lunačkove ambicije segajo precej dlje od polja umetniškega – zanima ga vse od afriških puščav, ki jih je obhodil njegov ljubi Rimbaud, do severnih pokrajin, kot je na primer Norveška, kjer nemudoma razbije mit o naprednih severnjakih. Njegovemu kritičnemu in neprizanesljivemu očesu nič ne uide; vsake tematike se loti z neoprijemljive, v resnici pa še kako očitne plati: »Ko sem spremljal predsedniške volitve, nisem opazil, da bi se kdo od vpletenih ukvarjal z zares pomembnimi rečmi; z resničnimi viri zdravja ali pa s tem, zakaj umetnost propada,« zapiše v eseju Kraja. In tudi v nadaljevanju nas na razorožujoče neposreden način sooči s tistim, kar je naša vsakodnevna realnost; ne glede na to, kako naphani smo z iluzijo izbire, so naša življenja preplavljena z nekakovostnimi izdelki in podrejena tržni logiki; nori smo, nam pravi Lunaček, če mislimo, da smo v zadnjih dvajsetih letih kako napredovali.
Glede množične potrošnje in znotraj nje občih mest, ki bi jih apriorno morali zaščititi, torej izobrazbe, zdravstva, umetnosti, je Lunaček brezkompromisen: »Nobenemu se ne zdi čudno, da se zdravja ne sme tržiti. Vsiljivo pobiranje denarja, ki ga izvajajo zavarovalnice, je na meji obscenosti.« Toda Slovenci, ki smo podobno kot Italijani doživeli kataklizmo, v nasprotju z našimi sosedi nimamo močne večstoletne tradicije niti ljudi Pasolinijevega profila, da bi vsaj poskušali ubraniti naše dostojanstvo. Omenja sicer Tarasa Kermaunerja in Ivana Mraka, ki sta imela neverjeten pregled nad družbenimi dogajanji pri nas, ne pa tudi Pasolinijeve moči in poguma. Pa vendarle, Lunačku slovenstvo ne predstavlja mejne vrednosti; pohlep, objestnost, control freakovstvo so univerzalne človeške lastnosti. Lunaček vztraja pri nedomačijski, nelokalni perspektivi in na dogodke, vesti, ki mu pridejo na ušesa, ter različna branja, ki ga na ta ali oni način čustveno pretresejo, gleda ne kot na že predihane danosti, temveč, če uporabim saidovski izraz, uporablja kontrapuktično metodo branja; poplave tako zanj niso nekaj, nad čemer bi se morali pritoževati: gre preprosto za to, da se zna narava včasih »čudovito osvoboditi«.
Lunačkov drugačen pogled na stvari je v veliki meri zasluga psihoanalitične prakse; njegovo ukvarjanje z aplikacijo psihoanalize na literaturo in pedagogiko je edinstveno v tem prostoru, hkrati pa je edinstvenost pogojena z avtorjevo neverjetno razgledanostjo in odprtostjo za druge horizonte. Tovrstna transnacionalna zavest ga navede tudi k zagovarjanju marginaliziranih posameznikov, ter z njihovo pomočjo razkrinkavanju izumetničenosti. Lunačkova posebna pozornost gre otrokom. Otrok, ki odrašča ob narcisističnih starših, pravi avtor, ne ve, kaj je erotično mehak glas; od tod dandanašnji toliko razgaljenih teles in sočasno izginjanje erotike. Robotizacija človeške vrste se začne v najzgodnejšem otroštvu, ni pa to edina oblika; Lunaček nam sporoča, da je tovrstno zamočvirjenost najprej treba ozavestiti. Pri tem pa ne gre za velike, herojske korake, temveč za bežen dotik med pacientom in zdravnikom, za odvzem palice otroku, ki napada golobe. Verjetno je mešanica nesentimentalnosti in iluzionizma, današnjega zapika in zagledanosti v preteklost, brutalnosti in elegance tista, ki dela to knjigo tako privlačno, da ne rečem že pretočno, v stalni interakciji z nečim, in končno berljivo.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
