Literarni sofizem?
Željko Kozinc: Srečni konci. Založba Modrijan, Ljubljana 2013, 328 str., 24,80 €
13. 12. 2013
Zgodba osmega romana Željka Kozinca se začne z odrezanim uhljem, ki ga eden od junakov prejme na svojem krožniku med zakusko na fiktivnem portoroškem filmskem festivalu Feel like Vincent (navezava na van Gogha je namerna).
Takšen sprožilni moment obravnavane zgodbe se seveda spodobi za napet detektivski ali kriminalni roman, kar delo Željka Kozinca na nekem nivoju tudi je, čeprav kmalu postane jasno, da je še mnogo več kot to. Pred bralcem se začnejo razkrivati ozadja nastopajočih oseb, vzporedne zgodbe, srečujemo se s kopico dodatnih likov, novih dogajalnih prostorov in zapletov. Ko že mislimo, da smo priča razpletu, se zgodba vedno znova le še dodatno zaplete in znajdemo se v slepem črevesu.
Pestro dogajanje prinese tudi obilico vprašanj. Tako se recimo srečamo s pokvarjenostjo velikih korporacij, s kriminalom v vseh njegovih oblikah in z vprašanji kulturne in naravne dediščine. Prisotne so tudi teme, vezane na posameznika, kot so recimo problematika družinskih odnosov, pozicija umetnika v svetu in bivanjski problemi mladega človeka. Na koncu pa Kozinc ne pozabi niti na vsepovprek obravnavano slovensko polpreteklo zgodovino, ki zadeva predvsem nekdanjo Jugoslavijo in drugo svetovno vojno.
»Zdi se, da imamo opravka z romanom, ki želi nekaj povedati, ki daje vtis, da nekaj pove, a ko pogledamo širšo sliko, vidimo, da predstavlja svojevrsten primer literarnega sofizma.«
A vsak tovrstni literarni bosanski lonec je še posebej izpostavljen najrazličnejšim nevarnostim, ki jim je v svojem delu podlegel tudi Željko Kozinc. Družbena vprašanja tako niso deležna zadostnega problematiziranja, temveč ostanejo zgolj izpostavljena, njihovim sintezam pa je, v sicer razmeroma dolgem tekstu, včasih namenjenih zgolj nekaj strani, kar le težko parira njihovi kompleksnosti. Tudi vpeljevanje novih likov in stranskih zgodb se izvršuje odločno prehitro. Tako se v romanu pojavijo liki, ki z osnovno pripovedno linijo nimajo dosti opraviti, predvsem pa v odnosu do nje nimajo pomembne vloge. Podobno se godi tudi stranskim zgodbam, ki vpletenim likom ne nudijo dodatne razsežnosti, temveč dajejo vtis, kot da so tam predvsem zato, da se v delu čim več dogaja.
Nekoliko kompleksnejši pa je v romanu humor, kar je vsekakor njegova svetla točka. Srečamo se z ironijo, ki je vidna v prej omenjenem odnosu med skrivnostnim odrezanim ušesom in festivalom Feel like Vincent, s posmehom kvazisvetovljanstvu, kot ga predstavlja na primer slovenski izseljenec v Ameriki Jože Lakota (samopreimenovan v Joa Lacotto), in s komično opisanim hollywoodskim zamahom manjšega slovenskega filmskega studia. Humor je prisoten tudi na jezikovni ravni. Avtorjev adut je namreč velik nabor besed iz različnih obdobij slovenskega jezika, ki jih spretno preigrava v želji po doseganju komičnih učinkov. K tej igrivosti jezika veliko pripomore tudi kopica neologizmov, ki jih avtor polaga v usta svojih junakov.
Dobremu jeziku navkljub pa je bralec po branju Srečnih koncev le stežka potešen. Izostanek izvirne, predvsem pa razdelane ideje, ki bi romanu dala globljo podlago, je viden tako pri posameznih poglavjih kakor tudi pri romanu kot celoti, vtisa pa ne zmorejo popraviti niti nekatere dvoumne replike in idejni poskusi, ki se zrcalijo v izpostavljanju različnih problematik. Zdi se, da imamo opravka z romanom, ki želi nekaj povedati, ki daje vtis, da nekaj pove, a ko pogledamo širšo sliko, vidimo, da predstavlja svojevrsten primer literarnega sofizma.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
