Spopad ideologij
Igor Karlovšek: Odvetnik. Mladinska knjiga, Ljubljana 2014, 348 str., 27,95 €
15. 07. 2014
Deseti roman pisatelja in odvetnika Igorja Karlovška ima vse, kar omogoča napeto branje. Tu je nevarno in, vsaj glede na pisanje medijev in javne debate, še vedno aktualno družbenozgodovinsko ozadje nekdanje Jugoslavije v njenem zadnjem desetletju, novodobni Capuleti in Montegi, tokrat Železniki in Vidmarji z Vesno in Iztokom v glavnih vlogah, ter nekatere osnovne poteze kriminalnega romana (Se bosta Iztok in Vesna izmazala? Do kod sežejo lovke Vojka Železnika?).
Kljub tem potezam pa je Karlovšku uspelo napisati delo, ki ne poskuša zgolj leno bazirati na navedenih osnovah in pri tem bralcu ponuditi – z izjemo hipnega bralskega užitka, seveda – le malo prostora in materiala za razmislek. Družbena realnost neke dobe je predstavljena temeljito, z izhajanjem iz zgodovinskih dejstev takratnega političnega življenja si Karlovšek privošči igro domnev in spletk, ki bi se prav gotovo lahko tudi zares odvijale. Politični veljak komunistične partije Vojko Železnik je vselej na preži, poslužuje se manipulacij in protiuslug, saj ve, da v njegovem svetu ne gre zaupati nikomur – še tovarišem iz partije ne, ne nazadnje so tudi med njimi majhne, a usodne razlike. Vse upanje polaga v družino, a se mu uporniška hči Vesna izneveri – ko razpada družba, seveda ni varna niti njena osnovna celica.
»Odvetnik je roman, ki ponuja nekatere nove, kompleksnejše poglede na razpad Jugoslavije, s tem pa tudi zariše izhodišča, s pomočjo katerih poskuša razložiti stanje države danes.«
Hkrati s propadanjem starega sistema vrednot in družbe pa se vzpostavlja tudi novi. Če je za starega Železnika uspeh enačen z močjo, je za mladega odvetnika Iztoka Vidmarja ta prej finančno pogojen. Hišo in dva avta za družino Vesne in Iztoka so zgradile pravne zadeve, ki so v zaščito jemale tiste, ki si tega že na prvi pogled niso ravno zaslužili. Medtem ko se Železniku počasi megli razum (saj vidi, da nima nadzora nad propadanjem lastne družine, kaj šele Jugoslavije), pa tudi Vidmar zapade v osebno krizo. Njegovo stremljenje po zaslužku ga oddaljuje od družine, ki se spopada z zahrbtno boleznijo njegovega sina Jana in ob tem, povrh vsega, malodane obuboža.
A zdi se, da ljubezen in zvestoba med soljudmi na koncu vendarle rešita vse, pa tudi načeloma pozitiven lik Iztoka Vidmarja premaga zlobnega Vojka Železnika, ki vso krivdo za Vesnino neubogljivost zvali na mladega odvetnika in mu s tem onemogoča ugoden razplet njegove situacije. Na trenutke zapleten roman je nekoliko škoda rešiti na tako hiter in preprost način. Vendar nas to niti ne preseneti tako zelo, saj smo tekom romana priča že več prenapihnjenim epizodam, najsi gre za neizmeren vpliv in zlobo Vojka Železnika ali odrešilno moč ljubezni; tovrstno dogajanje je temu primerno pospremljeno tudi s kakšnim odvečnim vznesenim dialogom.
Temu navkljub pa Odvetnik vendarle ne sega preko meja možnega. Zgodbe, ki smo jim priča, v takšni ali drugačni obliki poznamo vsi, vsake toliko pa k temu občutku pripomorejo še vnosi zgodovinskih dejstev, ki dobro zarisujejo družbeno ozadje romana. Poleg tega je treba izpostaviti tudi dobro organiziranost pripovedi, ki prehajanju med prvoosebnim in tretjeosebnim pripovedovalcem, obilici dogajanja in zajetnosti dela navkljub ostaja zelo jasna, hkrati pa delo ne zapada v slepe ulice ali naključja. K jasnosti mnogo pripomore tudi tekoč slog, ki mu gre očitati le pomanjkanje umetelnosti, s čimer roman bralcu ponuja predvsem zgodbo, medtem ko ga druge razsežnosti dela stežka pritegnejo.
Odvetnik je tako roman, ki ponuja nekatere nove, kompleksnejše poglede na razpad Jugoslavije, s tem pa tudi zariše izhodišča, s pomočjo katerih poskuša razložiti stanje države danes. Osredinjen na osebne zgodbe ljudi, ujetih med javnim in zasebnim, se ne opredeljuje za politične opcije ali ideološka prepričanja, temveč jih zgolj predstavlja in proučuje ter pri tem ne pozablja, da jih je bržkone prav toliko kot posameznikov in da ima vsako od njih prav toliko pozitivnih kakor tudi negativnih lastnosti.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
