Med prokreacijo in proletariatom
Zadnja leta se hrana prebija v prve vrste človekovih prioritet. Razprave o debelosti globalne populacije so pospremile neštete raziskave o superhrani; hrani, ki zdravi, razstruplja, navdaja z energijo za spopad s kapitalističnim vsakdanom, prihaja od daleč in je neokužena z mestnim smogom ter polna vitaminov in mineralov … V obdobju ekonomske krize se je začelo preizpraševati bogate jedilnike zahodnega sveta, ki so morali postati manj razkošni. V želji in skorajda nuji po večni mladosti in vitalnosti se je hrana preselila celo v kozmetične proizvode, ki morajo harmonično sovpadati s prehranskimi dodatki in strogimi dietami. Era tehnoloških inovacij, ki svet vedno bolj urbanizirajo, je nekatere navdihnila tudi v kuhinji, kjer so se začeli vrteti v znanstvenem ritmu, druge pa prestrašila in povzročila njihov umik k tako imenovani tradiciji naših babic in dedkov (ali celo paleolitskih prednikov). Vse to je pripeljalo do eksplozije literature in drugih medijskih vsebin, ki se ukvarjajo s človeško prehrano. Ta ogromna tematska rodbina že vrsto let skrbi za uvrščenost tovrstnega pisanja na lestvice najbolj prodajanih knjig praktično vseh založb zahodne družbe.
Ideja za raziskovanje na videz tako trivialne dobrine, kot je zelje, je začela tleti pred 45 leti, ko je Slapšakova še kot študentka pomagala pri branju upokojenemu slepemu profesorju dr. Milanu Budimirju, specialistu za Aristofana, predavatelju na Univerzi v Beogradu. Ker je bilo zelje profesorjeva priljubljena jed in je zato v hiši po njem pogosto dišalo, sta ga hudomušno vpletala v svoje debate. Toliko let pozneje pa se je Svetlana Slapšak, zdaj sama profesorica, razočarana nad sodobno družbo, ki v liberalnosti nazaduje, namesto da bi napredovala, odločila prav na primeru simbolike zelja prikazati družbena stanja kot posledice trenutnih diskurzivnih strategij. V človeški družbi ni nobenih naravnih pravil, torej tudi ni le ene pravilne interpretacije sveta in človeškega obnašanja, pravi. Zelje, nosilec simbolov, ki deloma ohranjajo, deloma pa spreminjajo in uničujejo različne sklope pomenov, je popoln primer za podprtje te teze, meni avtorica.
Dr. Slapšakova se je ob raziskovanju oprla na dva različna antropološka pristopa. Prvega zastopa Marvin Harris, socialni antropolog, ki se uvršča med kulturne materialiste, ki jih avtorica uravnoteži še z drugim pristopom, simbolno in interpretativno antropologijo, ki jo zastopajo tako znana imena, kot so Clifford Geertz, Victor Turner in Mary Douglas.
Pot se kajpak začne v antiki, torej dobi, ki o zelju in njegovi uporabi že ponuja nekaj informacij (takoj je smiselno omeniti, da je zelje, ki je uspevalo v antiki, raslo na dolgem steblu, na vrhu pa nosilo majhno glavo ter zato močno spominjalo na falus). Grško mnenje o zelju je deljeno, prav tako kot simbolni pomeni te zelenjave. Na eni strani je zaničevano kot hrana revnih in barbarskih ljudi, na drugi pa se ga dojema kot zdravilno ter splošno uporabno v medicini. Sploh kadar gre za preprečevanje opitosti (ter posledično »mačka«) ter za pomoč pri tako imenovanih ženskih težavah, denimo nerednih menstruacijah in neželenih nosečnostih. Bolj preprosto je pri Rimljanih, ki imajo zelje vedno radi. Rimski jedci zelja se pred mehkužnimi in z dekadenco razvajenimi Grki postavljajo kot pravi vojščaki, ki jedo pravo hrano. Pri obeh kulturah, grški in rimski, zelje živi v ritualih in kultih; Slapšakova od slednjih izpostavlja dionizične, seveda močno povezane s seksualnostjo.
Če je bilo v antiki zelje ambivalenten simbol, bipolarno naravnano krščanstvo uredi zmedo. Zelje je povezano s spolnostjo, torej tudi z grehom. Zanimivo je, da enako velja za vrtnico, rastlino, ki jo ob bok zelju postavi tudi Slapšakova. Tine Germ, avtor uspešnice Simbolika cvetja, piše, da vrtnica od antike dalje velja za atribut heter, pozneje kurtizan in prostitutk. Krščanstvo te cvetlice ravno iz teh razlogov najprej ni sprejelo, a se je kmalu znašlo in simbol posvetne ljubezni spremenilo v božjo ljubezen. Zelje take časti ni doživelo.
Naslednja doba, ki se ji Slapšakova posveti, je sodobnost. Vendar pa je ta v primerjavi z antičnim obdobjem obdelana zgolj mimogrede: z omembo francoskega izročila, da se novorojenčki skrivajo v zeljnih glavah, s prav tako francosko frazo, ki ljubkovalno besedo »moj dragi« nadomesti z »moje zelje« (mon choux), z nekaj evropskimi šegami, povezanimi z zeljem, ter z balkansko vojno za lastništvo nad sarmo.
V knjigi umanjka današnji pomen zelja: zanimivo bi bilo raziskati, na kaj pomislimo ob modernem zelju, ki ni več, tako kot antično, sumljivo podobno falusu. Morda ga (podobno kot Rimljani) vidimo kot hrano krepkih, delavnih? Le kaj bi o tem povedal Aleksander Solženicin, ki skozi usta Ivana Denisoviča govori o vsakdanu v sovjetskem gulagu? Morda kaj o tem, da je zelje v čorbi hrana ljudi, ki so delavni pod prisilo? Da se delavni skozi »zeljno prizmo« spremeni v delavski, priča babica Marka Zorka v Knjigi mrtvih, inovativno, toplo in sproščeno napisani kuharici, ki skozi vsak jedilnik izpove košček avtorjevega življenja. Svoji babici je Zorko namreč posvetil poglavje Juhe po babici, ki vsebuje tudi recept za riževo juho z zeljem in svežim svinjskim mesom. Babica, rojena v začetku 20. stoletja, se je šolala pri nunah, kjer se je naučila tudi kuhati, njen kulinarični repertoar pa predstavlja tipičen jedilnik povprečne meščanske družine. Na »zelje, v katerega je stopil prašič«, se naveže tudi Svetlana Slapšak, ko raziskuje gradnjo identitete na podlagi stigmatiziranja drugega; konkreten primer govori o Turkih, ki gledajo zviška na Srbe, ki imajo zelje s svinjino v čislih. Vendar čeprav avtorica sama razloži, da gre za hrano, raje vztraja pri seksualni simboliki zelja. Ravno ta fiksiranost pa otežuje uravnoteženje simbolnega z materialnim, kar je bilo njen cilj.
Koliko je seksualna simbolika zelja sploh še prisotna (razen očitno v Franciji)? Zdi se, da vrtnica, osvobojena krščanskega primeža, prednjači v seksualni simboliki, tudi ko gre za vrtnico kot hrano: pomislimo samo na roman Kot voda za čokolado, kjer obed z vrtničnimi listi povzroči pravi seksualni preporod in svobodo. Zelje bi bilo še bolj zanimiva tema, če bi se razpravljanje Svetlane Slapšak ne omejilo zgolj na njegove seksualne pomene. Če je v knjigi govora o diskontinuiteti in fluidnosti simbola, bi to bilo tudi smiselno. Prav tako bi bilo poudarek na antični dobi dobro zamenjati za enakovreden pregled pomenov zelja v dobah, ki z ohranjenimi viri to dopuščajo. Slapšakova kot žrtev svojega neverjetno dobrega poznavanja antike na račun razprav o takratni kulturi tudi večkrat izgubi rdečo nit, ki povezuje zelje s spolnostjo.
Avtorica z odločitvijo za raziskavo trivialnega predstavi zabaven način za proučevanje človeka ter odpira vrata v novo neizčrpno sfero simbolnega: kot pravi sama, bi si še mnogo povrtnin zaslužilo knjigo. Morda z bolj celostnim pogledom in uravnoteženo obravnavo pomenov.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014