Mislec, ki je pesnil
Giacomo Leopardi: Pesmi in pisma. Prevedla Marta Filli. Založba Sanje (Zbirka Hiša pesmi), Ljubljana 2012, 219 str., 24,95 €
23. 07. 2013
Giacomo Leopardi velja za enega od velikanov italijanske književnosti, ki je v svojem kratkem življenju zapustil bogat literarni opus. Leopardi ni bil samo velik pesnik, temveč tudi izjemen erudit, saj njegov opus predstavlja svojevrstno prepletenost antične in italijanske književnosti ter njemu lastnega filozofskega uvida. Poleg poezije, ki predstavlja vrhunec njegove literarne ustvarjalnosti, obsega tudi besedila v prozi, kot sta deli Operette morali (zbirka filozofskih dialogov) in Zibaldone (zbirka misli). Leopardi se zaradi svojega eksperimentiranja tako s formo kot z vsebino izmika vsem klasifikacijam, prav ta mnogoterost njegove literarne zapuščine in idej pa ga danes uvršča med izrazito moderne avtorje.
V slovenščini smo tako dobili novo, že drugo Leopardijevo antologijo z naslovom Pesmi in pisma, ki jo je prevedla in uredila Marta Filli (prvo Leopardijevo zbirko z naslovom Pesmi in proza je leta 2000 prevedla za tržaško založbo Mladika). Pri pisanju spremne besede je sodelovala tudi Iva Vadnjal Ferianis, izdajo pa je finančno podprl Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji. Antologija obsega Leopardijeve najbolj reprezentativne lirične stvaritve, kot so L'infinito (Brezmejnost), Alla luna (Mesecu) in A Silvia (Silviji), ter izbor Leopardijevih pisem, naslovljenih sorodnikom in prijateljem, ki so avtorjev biografski in intimni portret.
Giacomo Leopardi se je družini plemiškega rodu rodil leta 1798 v mestu Recanati, v današnji italijanski deželi Marke. Oče Monaldo je že kot zelo mlad zapravil zajetno vsoto premoženja, pa tudi sicer ni bil vešč denarnih poslov, saj je svoj čas raje posvečal zbiranju knjig in postavljanju obsežne domače knjižnice, ki je ob njegovi smrti štela več kot 16.000 naslovov. Vodenje imetja je tako prevzela mati Adelaide Antici, stroga in globoko verna ženska, ki ji je sicer uspelo rešiti družino pred bankrotom in izboljšati denarno stanje, vendar pa je pri tem zanemarila vzgojo otrok, ki so bili tako prikrajšani za materinsko ljubezen. Leopardi je bil čudežni otrok, ki je že v rani mladosti v očetovi knjižnici z veliko vnemo študiral grške in latinske klasike. Velik vpliv nanj je imel Pietro Giordani, priznani klasicist, ki je prvi odkril njegovo nadarjenost ter ga seznanil s takratnimi idejami in literarnimi tokovi. Leopardi je imel veliko nesrečo, da ga je do konca življenja spremljala kostna tuberkuloza, zaradi katere je že kot zelo mlad postal telesno zaznamovan, v nekaterih njegovih pismih pa so tudi popisana obdobja globoke žalosti, ki bi jih lahko danes opredelili kot stanja hude depresije. Kot mlad človek z velikimi literarnimi ambicijami si je srčno želel zapustiti konservativen in provincialen rojstni kraj. Potem ko se mu je želja naposled le uresničila, da je lahko nekaj časa bival v Rimu pri sorodnikih s težko pridobljenim privoljenjem staršev, ki so želeli, da svoje življenje posveti duhovniškemu poklicu, pa je bil nad tamkajšnjim življenjem globoko razočaran. V nadaljevanju je s finančno pomočjo svojih prijateljev in pokroviteljev iz literarnih in založniških krogov živel skromno, a svobodno življenje ter daljša obdobja bival še v Milanu, Bologni, Firencah, Pisi in nazadnje v Neaplju pri svojem prijatelju Antoniu Ranieriju, kjer je star komaj 39 let leta 1837 tudi umrl.
Leopardija največkrat obravnavajo kot pretežno romantičnega pesnika, čeprav se sam ni dojemal kot takšnega. V tistem obdobju je v Italiji med klasiki in romantiki potekala razprava, ali naj posvojijo v takratni evropski književnosti prisotne literarne tokove. Leopardi se je postavil na stran klasikov, vendar z izvirnimi trditvami, saj je klasike imel za predstavnike književnosti, ki temelji na subjektivnosti in domišljiji, v nasprotju z milanskimi romantiki, za katere je menil, da dajejo prednost objektivnosti in realizmu. S prevzemanjem novosti se je strinjal le toliko, kolikor bi prav prelom s preteklostjo pomenil vrnitev prvinskosti in čistosti tistih občutij, ki so značilna za grško in latinsko klasiko.
»Posebno novost pričujoče izdaje Leopardija predstavlja pregledni izbor njegovih petdesetih pisem, ki jih lahko tako prvič beremo v slovenskem jeziku.«
V Leopardijevi liriki kot njegovi misli nasploh prevladuje metafizični pesimizem. Njegovo pojmovanje resnice o človeškem obstoju je, da ima vse svoj neizbežen konec. Takšno zavedanje ne prinaša tolažbe, temveč je vir tesnobe, ki ji je toliko težje ubežati v dobi razuma in tehnike. Za pesnika tako edino odrešitev predstavlja spoj resnice o vsemogočnem niču in poezije kot poslednje iluzije. Vera v moč napredka, kot ga je razglašalo razsvetljenstvo, mu je bila tuja in domišljava. Leopardijev nihilizem se na koncu spreobrne, čeprav samo kot preblisk, v »junaški obup«, ko se v eni izmed svojih zadnjih pesmi, ki jo je leta 1836 napisal pod vznožjem Vezuva, z naslovom La ginestra o il fiore del deserto (Brnistra ali puščavski cvet), upoštevaje trpljenje, ki je skupno celotnemu človeštvu, vseeno zavzame za idejo družbenega napredka, ki bi temeljil na medčloveški solidarnosti.
Leopardi je najbolj prevajan Prešernov italijanski sodobnik, ki ga lahko v slovenščini v samostojnih knjižnih izdajah beremo tudi izpod prevajalskih peres Cirila Zlobca (Pesmi, 1954) in Alojza Gradnika (Pesmi, 1961) ter v sodelovanju obeh prevajalcev (Leopardi, 1971). Nesporno predstavlja velik prevajalski izziv, saj njegovo liriko zaznamuje izjemna skladnost tako vsebinskih kot tudi formalnih elementov: samotno opazovanje krajev in vsakodnevnih dogodkov (tukaj in zdaj), ki prehaja v kontemplacijo neskončnega (tam in onkraj), se ujema s popolnim obvladanjem zvena italijanskega jezika, z uporabo sodobnih in arhaičnih leksemov, ki zaradi svoje nedoločnosti ustvarjajo večplastnost podob, dodatne konotacije in etimološke podpomene, ter zapletenim prestavljanjem stavčnih členov. Prevajalski pristop Marte Filli se kaže kot pomensko naravnan in je z metrično-ritmičnega vidika svobodnejši, na kar opozarja tudi samostojna prevodoslovna študija »Neskončnosti: Leopardijev L'infinito in njegovi slovenski prevodi« Martine Ožbot.
Posebno novost pričujoče izdaje Leopardija predstavlja pregledni izbor njegovih petdesetih pisem, ki jih lahko tako prvič beremo v slovenskem jeziku. Leopardijeva zasebna pisna korespondenca dopolnjuje njegovo literarno delo, hkrati pa ga lahko spoznavamo kot osebnost – izredno uglajeno, tenkočutno in mestoma tudi zelo duhovito. Prevod pisem tako s sredstvi sodobnega jezika predstavlja jezikovno zvrst, ki je netipična za slovenski jezikovni prostor prve polovice 19. stoletja.
Upamo lahko, da bo antologija Pesmi in pisma spodbudila nadaljnjo prevodno produkcijo literarnega opusa Giacoma Leopardija. Prešeren v svoji Glosi tematizira prezir do pesništva. V njej omenja nekatere tudi Leopardiju zelo ljube pesnike, kot so Dante, Petrarca in Tasso, ter nas tako skupaj z njim vedno znova opominja na »neskončnost« poezije ob minljivosti materialnega sveta.
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
