Pričevalec in oporečnik
Krištof Jacek Kozak (ur.), Barbara Pregelj (ur.): (Po)etika slovenstva: družbeni in literarni opus Borisa Pahorja. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, Koper 2011, 317 str., 21 €
01. 10. 2012
Ta znanstvena monografija želi, kot zapišejo njeni avtorji, zapolniti vrzel, ki je nastala na področju literarne kritike, posvečene tržaškemu avtorju (do danes je bil objavljen samo še Pahorjev zbornik leta 1993), in tako spodbuditi nadaljnjo poglobljeno obravnavo pisateljevega literarnega dela in duhovne zapuščine.
Monografija je plod dela večjega števila domačih in tujih avtorjev s ciljem sistematično in poglobljeno predstaviti nekatere danes že dodobra poznane poteze pisateljevega literarnega ustvarjanja in družbenega angažmaja, prav tako pa prikazati tudi nekatere vidike, ki so širši publiki manj znani. Tako se nam pod peresi avtorjev, kot so Marta Verginella, Tatjana Rojc, Jože Pirjevec, Igor Omerza, Tine Hribar, Simona Škrabec, Martina Ožbot, če naštejemo samo nekatere vidnejše, postopoma razgrinja večplastnost podobe Borisa Pahorja, ki ga pobližje spoznavamo v vlogi pisatelja, esejista, urednika, gledališkega kritika, pričevalca, oporečnika, budilca slovenske narodne samozavesti, zagovornika pravic manjšin, predvsem pa kot velikega svetovljana in humanista.
Morda najzanimivejši in tudi najaktualnejši sklop v monografiji predstavlja serija člankov, ki obravnavajo Pahorjev družbeni angažma. Tržaški pisatelj je prepričljivo predstavljen kot oporečnik, ki je po koncu vojne s takratno slovensko partijsko nomenklaturo prišel v spor zaradi svojega nasprotovanja odnosu, ki ga je ta imela do zamejskih Slovencev in do vprašanja slovenstva nasploh. Zaradi kritičnosti do takratne oblasti so bila njegova dela v domovini dolgo zavestno spregledana. Jože Pirjevec zagovarja tezo, da Pahor po svetovnonazorskem prepričanju, ki si ga je izoblikoval že v rani mladosti, ni krščanski socialist, ker ni veren, ni komunist, ker je po prepričanju pluralist, in ni niti liberalec, ker se nima za predstavnika meščanstva, temveč je socialdemokrat, ki zagovarja politični pluralizem in tolerantnost, nasprotuje pa vsakršnemu totalitarizmu in nacionalnemu šovinizmu. Kot zagovornik Osvobodilne fronte pred Dolomitsko izjavo se je vedno izrekal proti monopolu komunistične partije nad narodnoosvobodilnim bojem, hkrati pa je vseskozi nasprotoval revizionističnim tezam, da je bilo slovensko domobranstvo zgolj in samo upor proti komunizmu.
»Pahor je relativno pozno postal znan širšemu mednarodnemu občinstvu – njegova mednarodna prepoznavnost sovpada s širšim evropskim zanimanjem za taboriščno prozo, ki se je začelo v začetku devetdesetih let.«
V tem sklopu člankov posebno mesto najde tudi znameniti intervju z Edvardom Kocbekom, ki ga obravnavata Tine Hribar in Igor Omerza. V intervjuju, ki je bil z naslovom Edvard Kocbek: Pričevalec našega časa objavljen leta 1975, je Kocbek prvič javno spregovoril o zunajsodnih pobojih slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci po koncu vojne vrnili v Jugoslavijo. Kocbeka je po objavi intervjuja takratna oblast popolnoma izobčila iz javnega življenja, Pahorju pa so za več let prepovedali vstop v Jugoslavijo in tudi izdajanje njegovih knjig in revije Zaliv.
Zajeten del monografije je posvečen vprašanju samobitnosti slovenskega naroda, ki mu je tržaški pisatelj v svojih delih namenil veliko pozornosti. Pahor, ki je bil kot deček leta 1920 priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, pozneje pa je izkusil dolgo in surovo obdobje fašistične raznarodovalne politike ter zatiranja slovenskega jezika in kulture, se je tej temi najbolj posvetil z zbirko člankov Odisej ob jamboru, ki je izšla leta 1969. V tem pogledu lahko danes Pahorja označimo kot enega od pomembnejših duhovnih pobudnikov slovenske samostojnosti, ki si je več kot dvajset let pred nastankom slovenske samostojne države upal na glas razmišljati o vprašanju suverenosti slovenskega naroda, pa tudi danes ostaja družbenokritičen do aktualnih razmer v domovini.
Drugi tematski sklop se ukvarja s Pahorjevim literarnim ustvarjanjem, ki je z romanoma Onkraj pekla so ljudje (1958; leta 1978 ponovno izdan z novim naslovom Spopad s pomladjo) in Nekropola (1967), v katerih je s prepletanjem fragmentiranih literariziranih avtobiografskih elementov ter prevpraševanjem vloge spomina in (ne)zmožnosti ubeseditve taboriščne izkušnje ustvaril temeljni besedili pričevanjske literature 20. stoletja. Pahorja danes postavljamo ob bok znamenitim pisateljem, kot so Primo Levi, Imre Kertész, Robert Antelme, Jorge Semprún in David Rousset. Marta Verginella predstavi taboriščno prozo, za katero je značilno estetiziranje groze (ki preživelemu dopušča, da skozi fikcijo predela svojo travmo, hkrati pa poišče nov smisel za življenje) in tematiziranje »krivde preživelega«, s katero se soočajo povratniki. Literarna pričevanja iz nacističnih koncentracijskih taborišč so bistveno prispevala k temu, da se je Evropa začela soočati s svojo preteklostjo, hkrati pa je dolgotrajno pronicanje tovrstne književnosti v širšo evropsko zavest pokazalo, da gre za počasno in boleče soočanje. Pahorjevo literarno ustvarjanje dopolnjuje sklop člankov, ki se ukvarjajo s prevodnim posredovanjem in recepcijo pisateljevega literarnega opusa na tujem. V člankih Martine Ožbot, Simone Škrabec in Urške P. Černe izvemo, da so velikemu zanimanju širše mednarodne javnosti za delo tržaškega avtorja, poleg seveda njegovega nespornega literarnega talenta, botrovali še številni zunajbesedilni in besedilni dejavniki.
Pahor je relativno pozno postal znan širšemu mednarodnemu občinstvu – njegova mednarodna prepoznavnost sovpada s širšim evropskim zanimanjem za taboriščno prozo, ki se je začelo v začetku devetdesetih let, prav tako pa tudi s povečanim zanimanjem humanističnih ved za vprašanja, ki so tradicionalno veljala za obrobna, to je za t. i. periferne književnosti in kulture. Za Pahorja je bil ključen njegov pisateljski preboj na literarno prizorišče ene najvplivnejših svetovnih književnosti – francosko, za kar je imel velike zasluge fotograf Evgen Bavčar, ki je veliko pripomogel k prvi izdaji francoskega prevoda Nekropole leta 1990. Francija je bila »pripravljena« na Pahorja, saj je bila literatura upora francoskemu bralstvu tradicionalno vedno blizu. Pahor danes poleg širokega ugleda v Franciji uživa širšo prepoznavnost tudi v Nemčiji, Avstriji in Italiji, zahvaljujoč tudi izbiri ustreznih prevajalskih strategij pri »umeščanju« njegovih del v ta kulturna okolja.
Monografija zajame še nekatere druge, morda manj znane vidike Pahorjevega življenja, kot so na primer njegovo dolgoletno uredniško delo pri reviji Zaliv, pisanje gledaliških kritik o uprizoritvah slovenskega gledališča v Trstu, članstvo in delovanje v različnih mednarodnih organizacijah, ki se ukvarjajo z vprašanji pravic manjšin ter ogroženih jezikov in kultur, pa ukvarjanje z opusom Srečka Kosovela ter korespondenca.
(Po)etika slovenstva: družbeni in literarni opus Borisa Pahorja je na enem mestu zbran in celovit interdisciplinarni znanstveni pregled dosedanje umetniške in življenjske poti Borisa Pahorja, ki odpira možnosti za nadaljnja razmišljanja tako o njegovem literarnem opusu kot tudi o družbenem vplivu, ki ga danes ima oziroma bi ga v prihodnosti lahko še imel na slovensko (samo)zavest. Ker gre pri tej izdaji za znanstveno monografijo, bi bila morda smiselna tudi različica, ki bi to vsebino na dostopnejši način predstavila še širši javnosti.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
