Molk in bolečina
Barbara Simoniti: Voda. KUD Apokalipsa, Ljubljana 2012, 95 str., 15 €
09. 02. 2013
Barbara Simoniti je pesnica samosvoje, izredno čuteče, tenkočutne pisave. Iz njenih pesmi (zbirke Zatišnost, 1997; Zlati dež, 2000; Sončni obrat, 2011; Voda, 2012), pa tudi kratkih zgodb (Razdalje, 1998), veje temeljna, najbistvenejša tema, ki smiselno povezuje njen opus, to je tema oddaljevanja in približevanja.
V odnose, v katere vstopajo pesničini lirski subjekti (in literarne osebe), vedno znova kakor lajtmotiv vdira nekdo ali nekaj, ki (navidezno) sproščenost in/ali srečo izmuzljivo prekine oz. konča. Posebnost njene literarne pisave je vključevanje glasbe v literarni kontekst, izraznost na tej ravni pa zelo močna. Ne samo, da v pesmi in kratke zgodbe vpenja nekatere (zanjo že stalne) glasbene motive, ki prerastejo v simbole (eden takih je npr. struna), temveč jih tudi vsebinsko pripenja v svojo literaturo (njene literarne osebe so pevke, skladatelji, plesalke, balerine, oblikovalke glasbenih ovitkov).
Temeljna idejna nit pesniške zbirke Voda je bipolarno dopolnjevanje življenja in smrti, upa in obupa (brezupa), neba in vode, molka in kričanja, samosti (samote) in vseživljenja. Pomeni pesniški izraz suverene in svojske pisave, kar se odraža v vseh sedmih ciklih, ki se navezujejo na temeljni bivanjski element, tj. na vodo. Njegovo eksistenčno nujo lirski subjekt smiselno uokvirja z različnimi vodnimi stanji (led, dež, poplava, žeja, reka, mrtvica, morje), prostori (poleg naštetih, ki so naslovni cikli, tudi npr. močvirje, obrežje, mokrotna mivka, poplavljeni travnik, ugrezljivo blato), živalmi (ribe, morski konjiček, kit, vetrnice, komarji, čaplje), rastlinami (koralni greben, vrba žalujka, kalužnice). Prav vsi se asociativno navezujejo na praspomin smrti, življenja, minevanja, izginjanja, rojevanja itn., ter se kontekstualno vpenjajo v nove podobe, pomene. Čas, ki se s posebno tenkočutnostjo pogosto pojavlja v pesmih Simonitijeve, je pomlad, ki prinaša odrešitev, upanje, časovne komponente pa se uresničujejo v različnih vremenskih pojavih, npr. v vetru, soncu, dežju, nalivu, gromu, pršenju, sneženju. Prinašajo in odnašajo upanje, občutek varnosti, hrepenenje, osamljenost.
»Vodilna motiva v pesniški zbirki Voda sta molk in bolečina, ki se medsebojno povezujeta.«
Ženski lirski subjekt se pojavlja v številnih eksistenčnih pomislih oz. dvomih. Iskanje smisla, upiranje krutemu življenju, borba, spoznanje, da ima tudi vodna idila svoj konec, obup, ranjena duša, razglašeno telo, vdanost, vztrajanje v negotovosti, hrepenenje po brezmejnosti, brezbrežnosti, neujetosti so le nekateri od njih. Lirski subjekt se v tem smislu izrisuje kot ustvarjalka, upornica, borka, iskateljica boljšega, lepšega sveta, za vse te ženske odslikave pa je značilno subtilno slikanje hladnega, brezosebnega časa in prostora.
Vodilna motiva v pesniški zbirki Voda sta molk in bolečina, ki se medsebojno povezujeta. Prvi je predstavljen kot utišanje, odvzem lastne volje, misli, in je izražen npr. z zasutimi usti, ubito omaro glasnine, škrgami, ki so ji zarasle glas. Pogosto v pesmi neizprosno, brezkompromisno ureže kakor ostra britev dejstvo, ki opominja na konec navidezne idile, takšna je npr. pesem III, v kateri je vse polno morskega življenja, nato vanj vstopi sidro, zakopano v dokončno dno. Občutek bolečine v ženskem lirskem subjektu nastane zaradi spoznanja o lastni zmoti, bolečina je fizična in zlasti psihična, zaznamovana z izhodiščnim poljem krvi, dlani, telesa: požrešna kri, krastave dlani, razklane kosti, kaplje krvi, votla lutka na suhem, moje tujinsko telo, brez šiva rojena, razbrazdano telo, izrojeno telo, premrle dlani, razžrte dlani, porcelanasta mrtvoudnost.
Pomemben motiv sta tudi umetniško ustvarjanje oz. umetnost (izmuzljiva umetnost, smrt umetnosti), pesničina pisava pa se razmahne zlasti v trenutkih, ki govorijo o pisanju: ko piše v reko, ko se levijo besede iz nje, ko lirski subjekt pomeni zaris na vodno slikarijo, ko so njene sledi govoreča pisava, ko jo dušijo besede, ki jih ni izrekla pravočasno, ko ji zamaka v pesem.
Pesniško zbirko Voda zaokrožuje 56 natančno strukturiranih in formulirano premišljenih pesmi, ki so tudi jezikovno in vsebinsko izklesane in izbrušene do samega bistva, do metaforičnega preigravanja z vodo. Občutja ženskega lirskega subjekta so obrobna le v primerjavi z veličino vsega vodnega, v pesmih pa so zaradi estetike, doslednosti v izrazu in obliki, v intenzivnosti doživetij tudi velika, obremenjujoča, odrešujoča, težka in naporna. Znova in znova kažejo na trpko spoznanje, da nikjer ni večne, idealne, vseprisotne resnice. Zbirka Voda je zato presežek v avtoričinem pesniškem opusu, v primerjavi z njenimi drugimi literarnimi deli ima tudi najbolj izrazito intimistično noto.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
