George Eliot: Middlemarch
Moralna moč umetnosti
22. 02. 2016
Middlemarch, veliki roman iz leta 1872, je danes premalo znano delo. Vsi poznajo Tolstoja, Dostojevskega, Flauberta, Jamesa in Dickensa, manj bralcev, celo tistih iz stroke, pa je seznanjenih z enako močno realistično pisavo Mary Ann Evans (1819–1880), ki je prevzela psevdonim George Eliot.
Angleška romanopiska, kritičarka, urednica in prevajalka George Eliot je živela v času vladavine kraljice Viktorije, vendar je oznaka »vodilno pero viktorijanske dobe« zanjo preskromna. Jane Austen, ena njenih prednic, se s svojo posladkano Prevzetnostjo in pristranostjo ne more kosati z inteligentnim Middlemarchem. Prav tako temu romanu niti do kolen ne sežejo romani ene njenih potomk, Iris Murdoch. Murdochova je stoletje pozneje podobno kot Eliotova poskušala vzpostaviti temelje za trdna moralna načela, ki ne bi izhajala iz Boga, in se pri tem opirala na široko poznavanje tako literarne kot filozofske tradicije; a to ji je nekoliko uspevalo v filozofiji, manj pa v literaturi, ki prevečkrat razkriva svoje tendenciozne kosti. Moraliziranje je v umetniškem leposlovju le redko dobro sprejeto. Middlemarch, ki je najboljše delo Eliotove, sicer slovenskemu bralstvu znane po romanih Mlin na reki Floss in Silas Marner, je čudovit primer, kjer pride do popolnega zlitja etičnega in estetskega – in s tem bi se strinjal tudi nekoliko bolj načitani Harold Bloom. V svojem Zahodnem kanonu je med drugimi občudujočimi besedami zapisal: »Pri George Eliot se bralec sreča z moralno jasnostjo, ki ji v tako visokem leposlovju morda ni najti para.« Ne le, da nas tu nenehni moralni podton pripovedovalke, ki pripoveduje v imenu pravičnosti, nič ne žali in ne krni našega estetskega doživljaja. Zdi se celo, da ni ničesar lepšega od tega, da nam neka modra in brezmejno rahločutna oseba kar naravnost pove, kaj je lepo in prav. A ta »naravnost« in odkrito povedana pripoved je vseeno nadvse subtilna in zapletena. Prepletajo se življenjske niti različnih junakov, katerih notranjost avtorica do potankosti razčlenjuje, in njihove individualne usode se spletajo v skupnost, ki v tem romanu pridobi tudi svoje lastno življenje.
»Prepletajo se življenjske niti različnih junakov, katerih notranjost avtorica do potankosti razčlenjuje, in njihove individualne usode se spletajo v skupnost, ki v tem romanu pridobi tudi svoje lastno življenje.«
Eliotova ima prodoren vpogled v posameznika, pa naj bo to versko in filantropsko predana Dorothea, ki bi v drugačnih okoliščinah lahko bila sveta Terezija, zdravnik Lydgate, ki se žene za znanstvenimi cilji, a mu ti tragično spodletijo, brezdelna lepotica Rosamond, ki ji domišljijo razvnema le vzpon po družbeni lestvici, načitani Casaubon, ki vse življenje in celo poročno potovanje žrtvuje iskanju ključa vseh mitologij, ali premožni bankir Bulstrode, človek skrivnostne preteklosti in licemerske moralne drže. Te in druge junake avtorica spremlja na njihovi poti in skrbno beleži vsako njihovo spremembo, tako da na podlagi dednih, okoljskih in psiholoških dejavnikov utemelji vsak njihov vzpon in padec. Enako močna, pravzaprav genialna, je pri povezovanju teh usod in tako iz raznoterih posameznikov naslika družbo provincialnega mesteca Middlemarch v letih okrog 1830. Eno plast predstavlja realno dogajanje, drugo pa, kako ta realnost odzvanja v različnih družabnih krogih, ki radi obrekujejo, spletkarijo in preredko pomagajo. Prihaja do zanimivih navzkrižij med tem, kako junaki vidijo sebe, in tem, kako jih vidijo drugi. Pred vsakim poglavjem stojijo še citati iz visoke literarne tradicije ali pisateljičina modra misel v verzih, ki mečejo svojevrstno luč na vse dogajanje in ga prikažejo zdaj v wordsworthovskih zdaj v biblično paraboličnih razsežnostih. Če si smem dovoliti nekaj nekorektnosti, bi preprosto rekla, da je Middlemarch spisan s pretanjenim ženskim občutkom za podrobnosti, ki najbolje zastopajo vso živost življenja, in z moško velikopoteznostjo, kar se tiče mogočne strukture, kakršne ne premorejo niti pisatelji Dickensovega kova.
Velik del dogajanja se vrti okrog sprejemljivega ali nesprejemljivega vedenja znotraj srednjega in višjega družbenega razreda, okrog dedovanja premoženja in (ne)primernih snubitev in porok. Poučimo se lahko o zdravstvu in politiki tistega časa. Spremljamo življenje zdravnika Lydgata, ki v podeželsko mestece pride od drugod in naleti na nepredvidljive ovire, ko skuša uveljaviti svojo zdravniško prakso in povsem nov pristop k zdravljenju; ta se od prevladujočega razlikuje po tem, da raje ne predpisuje zdravil. Dvolična provincialna družbica ga zavrača s predsodki do vsega tujega. Lydgate, eden najbolj pokončnih in hvalevrednih mož, vse teže najde sredstva za svoje visoke cilje, povrh pa svoje življenje za vedno zveže s tovarnarjevo hčerjo, ki se izkaže za nadvse uglajeno in neznosno neobčutljivo. Dramatični Lydgatov zlom je med drugim opisan takole: »Samo tisti, ki poznajo vzvišenost intelektualnega življenja – življenja, v katerem je seme sposobno v sebi oplemenititi misel in namen –, lahko razumejo bolečino človeka, ki zapade od te spokojne dejavnosti v boj s posvetnimi nadlogami, ki ga posrka vase in mu ubija dušo.« Ta kratek opis ilustrira tudi siceršnji ton pripovedi.
Zakonsko življenje, ki je v središču pozornosti, je prikazano zares mojstrsko. Ne le zveza Lydgata in Rosamond, tako nemogoča in resnična, tudi poroka mlade idealistke Dorothee z dvajset let starejšim učenjakom Casaubonom privede do nepričakovanega, a zelo verjetnega razpleta. Od nas oddaljene družbene okoliščine, v katerih sta se morala moški in ženska drug drugemu zavezati, preden sta se zares spoznala, in se nista mogla raziti, dokler ju smrt ni ločila, so res nudile veličastno romaneskno snov. O čem je mogoče pisati danes, ko naše življenjske odločitve niso kaj dosti zavezujoče, še manj usodne? To vprašanje sem si sposodila pri Jeffreyju Eugenidesu, ki je klasično viktorijansko temo prenesel v sodobni čas v Poročnem zapletu (2011). Ta roman je izvrsten, vseeno pa ob primerjavi z Middlemarchem ostane v ozadju. Vse krivde ni mogoče pripisati pisatelju; svobodni čas je današnjo mladost in njeno »parčkanje« naredil banalno.
V zaključnih akordih romana odmevajo te besede: »Poroka, ki je končni cilj toliko pripovedi, je še vedno velik začetek, tako kot je bila za Adama in Evo, ki sta medeni mesec preživela v rajskem vrtu, prvega malega pa sta imela v pustinji, med trnjem in osatom.« Zato nas avtorica potem, ko se junaki srečno ali nesrečno poročijo in se roman bliža koncu, seznani še s povzetkom njihovih prihodnjih usod. Kak drug pisatelj bi bil s tako potezo lahko smešen, v drugačni knjižni konstelaciji bi ta zaključek vse pokvaril, manj prefinjena literarna govorica tega ne bi zmogla. Toda v Middlemarchu ne najdem prav nobene šibke točke. Zasledila sem, da se je upodobitev družine Garthovih, zlasti očeta, zemljemerca Caleba Gartha, neki bralki zdela idealizirana. Mogoče. Toda zame je vzvišena pisava Eliotove tako prepričljiva, da ji ne morem ugovarjati. Verjamem ji vse, tudi tisto, kar zapisuje o človeški dobroti in plemenitosti. Najbrž v življenju ne srečamo ljudi brez slabosti, in smešen kljukec bi bil, kdor bi se danes lotil iskanja ljudi ponosa in časti. Toda v tem romanu živijo; ta roman ne dokazuje le njihovega takratnega obstoja, temveč njihovo možnost kadarkoli. Človeški značaji so stalnica zgodovine. Na značaj pa je mogoče tudi vplivati, še zlasti blagodejno z branjem dobre knjige.
»Viktorijanska družba jo je obsojala nemoralnosti, čeprav je bila moralno stroga in samokritična. Njena pozornost do najrazličnejših literarnih likov je lahko izvirala le iz njenega človekoljubja.«
George Eliot je v življenju ubirala pokončno in samosvojo pot. Dolga leta je srečno živela z Georgeem H. Lewisom, ki mu je posvetila Middlemarch. Ta moški je bil sicer poročen z drugo, od katere se ni mogel ločiti, a George in George svoje zveze nista skrivala. Zunajzakonski odnosi res niso bili povsem neobičajni, toda nezaslišano jih je bilo javno razglašati. Ob tem družbeno spotakljivem odnosu je Eliotova gojila tudi svoje lastne svobodnjaške nazore o Cerkvi. Zato jo je družba obsojala, odpovedala sta se ji celo oče in brat. Ko pa so njeni romani postali priljubljeni, cenjeni in je avtorica razkrila pravo ime za njimi, ji je bila družba za njeno »nemoralno« vedenje pripravljena pogledati skozi prste. Toda ob smrti kljub velikanskim literarnim zaslugam ni bila deležna časti, da bi jo pokopali v westminstrski opatiji.
Viktorijanska družba jo je obsojala nemoralnosti, čeprav je bila moralno stroga in samokritična. Njena pozornost do najrazličnejših literarnih likov je lahko izvirala le iz njenega človekoljubja. Nizkotnim in nedoslednim naravam je znala prisluhniti enako pozorno kot boljšim in načelnim, tako da se bralec vživi v vse enako dobro in nikogar ne obsoja. Njen blago moralistični ton neprekinjeno sveti skozi vso dolgo, zamotano, včasih osamljeno in mučno pot romana in nevsiljivo, a vendar avtoritarno nakazuje, kaj je pri kaki osebi najbolj vredno občudovanja. To je nemoteče že zaradi zgodovinske oddaljenosti. Danes so nam tedanji družbeni kodeksi manj domači in to, kaj je častivredno, kaj pa puhloglavo, še zdaleč ni samoumevno. A predvsem pripovedovalkina moralna avtoriteta pridobiva moč na podlagi polnokrvne pripovedi, ki se odvija iz klobčiča rahločutnosti. Ne domislim se nobenega drugega pisatelja, ki bi se tako elegantno, poglobljeno, dosledno in vsestransko loteval človeških oseb in njihovih odnosov. Eliotova gre pri slikanju različnih stopenj odnosa – upoštevaje omejitve tistega časa, ki niso dopuščale, da bi o dveh zaljubljencih neposredno razkrila kaj več od tega, da sta se poljubila – daleč, kot da njeni domišljiji nikoli ne zmanjka zaloge, njej pa ne poguma. Bralec, v katerem bo duhovna in literarna zrelost tega dela zavibrirala v vseh razsežnostih, bo navdihnjen ves čas branja. Še dolgo po njem bo svoje življenje živel in presojal drugače.
»Prav je, da je to veličastno delo doživelo slovenski prevod, saj je njegova skladnja precej zahtevna in ga ni lahko brati v angleščini.«
Prav je, da je to veličastno delo doživelo slovenski prevod, saj je njegova skladnja precej zahtevna in ga ni lahko brati v angleščini. Sodobni prevod Mete Osredkar je odličen in založba Miš je v celoti poskrbela za popolno podobo dveh debelih knjig. Če bo Janko Kos kdaj posodabljal svoje legendarne preglede književnosti, mora vanje, če je le mogoče, uvrstiti tudi Middlemarch pisateljice Mary Ann Evans. Zraven bi težko dodal bolj pravšnjo oznako, kot je: eno največjih pisateljskih peres.
**************
George Eliot: Middlemarch
Študija provincialnega življenja
Prevedla Meta Osredkar
Založba Miš, 2015, 951 str., 65,90 €
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
