Naš Faust

Takole začne svojo monografijo o Faustu Seta Knop, in približno 400 strani, ki sledijo temu uvodnemu spraševanju, ki niti ni zgolj retorično, ampak je tudi iskrena samorefleksija, je nekakšen poskus odgovora.
Razprava je pregledno razdeljena na tri obsežne sklope. Prvi sledi genezi tega modernega mita, ki sega od lika Prometeja prek renesančne Historie von dr. Johann Fausten ter znane Marlowove drame do vrhunca, Goethejevega Fausta. Spremlja spremembe, ki jih doživlja ta sprva negativni, nato, v okolju romantike, pozitivni, v 20. stoletju pa izrazito ambivalentni lik, in razgrinja tematske horizonte, ki so se oblikovali v zgodovini recepcije faustovstva (vprašanja magije, ljubezni, moderne ekonomije, denarja, brezmejnega spoznavnega gona, znanosti in tehnike, atomske bombe, genetskega inženiringa, stalinizma, utopične družbene vizije ipd.). V drugem sklopu obravnava zlasti filozofsko recepcijo Fausta oziroma natančneje, tematizacijo faustovstva kot prototipa modernosti pri Spenglerju, Nietzscheju, Adornu in Horkheimerju ter Eagletonu. V tretjem sklopu se loteva »produktivne recepcije« Fausta, najprej v evropski književnosti 20. stoletja (tu podrobneje obravnava Mannov roman Dr. Faustus, Mojstra in Margareto Bulgakova ter Valéryjev dramski fragment Moj Faust), nato pa še v slovenski (večje pozornosti so deležni Mencingerjev Abadon, Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski ter Lovrenčičev Sholar iz Trente). Zlasti za slovensko recepcijo Fausta oziroma faustovstva se izkaže, da je v skladu z znanimi literarnorazvojnimi posebnostmi slovenske literature neizrazita in polovična. Slovenski »Fausti« so namreč obremenjeni s kategoričnim imperativom nacionalne zavesti (to posebnost je bržkone najodmevneje utemeljil Dušan Pirjevec; Seta Knop v dobršni meri sledi njegovim izpeljavam), in to ima značilne posledice: »ker iščejo domovino v okviru naroda, je njihovo faustovstvo že vnaprej blokirano, kajti edina domovina, na katero meri resnično faustovsko stremljenje, je domovina duha, in ta domovina je onstran vseh nacionalnih ali družbenih omejitev – edine meje, ki jih priznava, so meje občečloveške zmožnosti spoznanja, pa še te hoče v svoji nenasitnosti preseči«. Sklep knjige – in nekakšen odgovor na uvodno vprašanje, ki, in tega se avtorica dobro zaveda, ni docela odgovorljivo – je nekako tak: zgodovina faustovstva je nekakšna zgodovina razvoja evropskega subjekta po zatonu srednjega veka. »Od ‘doktorjev’, hlepečih po znanju, so (…) Fausti postali ‘mojstri’, hrepeneči po življenju – le da tega v nezvedljivem preostanku tragičnosti ni mogoče izmojstriti.« Goethejev Faust ima v zgodovini tega literarnega mita še vedno osrednjo vlogo (in je še vedno aktualen interpretativni in miselni izziv) zato, ker je bržkone najbolj ustrezno literarno utelešenje disharmonične dvojnosti modernega subjekta. To dvojnost, ki se v samem delu kaže kot nekakšno neskladje med prvim in drugim delom Fausta, Seta Knop zelo domiselno ponazori s sklicevanjem na znani spor o domnevno zadnjih besedah umirajočega Goetheja: Goethejev Faust pomeni pot od »mehr Licht« mladega Goetheja in Fausta iz prvega dela tragedije do »mehr nicht« poznega Goetheja in Fausta iz drugega dela. Vendar v resnici ne gre za dva Fausta; Faust je paradigmatska podoba modernega (ali morda: sodobnega) človeka prav s tem, da sta obe težnji v njem nerazdružljivi. To je pravzaprav tista temeljna disonanca modernega človeka, ki je do obupa pestila denimo mladega Lukácsa (v knjigi mu je namenjeno kar nekaj pozornosti, le da v drugem kontekstu) in sta jo v Dialektiki razsvetljenstva (avtorici zelo ljubem delu) ubesedila Adorno ter Horkheimer.
Razprava Sete Knop Od doktorja do mojstra je v več pogledih pravo bralno doživetje. Avtoričin literarnovedni diskurz je sproščen, neobremenjen s strogimi pravili akademske zadržanosti ali, na drugi strani, z imperativom modne teoretske aktualnosti za vsako ceno. A duhovitost in lahkotnost diskurza ne pomenita umanjkanja tehtnosti in globine. Če ne bi za sodobna ušesa to zvenelo nekoliko okorno, bi bil kar primeren opis, da se – ne nazadnje tudi zaradi človeške topline in žive prizadetosti, ki ju čutimo na vsakem koraku – delo Sete Knop umešča v žlahtno tradicijo klasične humanistike, ki je danes skoraj že na seznamu ogroženih vrst. Živahnost pristopa se brez ostrih robov zliva s trezno umirjenostjo, šaljive bodice s prenikavimi, poglobljenimi analizami. Avtorica se ne pusti omejevati vnaprej zakoličeni temi, ampak v simpatičnih ekskurzih vneto – ne da bi se porušila organskost celote – sledi tudi mnogim njenim odvodom. Na primer – Goethejev pojem »velociferičnosti« (nekakšne luciferske obsedenosti s hitrostjo modernega človeka; Calvino je kot protiutež zanjo ponudil postmoderno počasnost) domiselno vpeljuje v razmislek o temeljnem ontološkem ustroju modernosti, ki nazadnje pogojuje tudi praktične modalitete našega »življenjskega sveta«. Ali: na sledi recepcij Fausta v 20. stoletju Eagletonov nespregledljivo leibnizevski zagovor nujnosti zla argumentirano zavrača kot (izraz si sposodi pri Sloterdijku) »cinično teodicejo«. (Seveda Eagleton danes ni edini apologet take teodiceje. Z enakim cinizmom današnji najodmevnejši filozofski apostoli komunizma zagovarjajo stalinizem kot nujno zlo, ki – dikcija je povsem faustovska! – je imelo namen roditi nekaj dobrega.) Prav s tovrstnimi ekskurzi v faustovstvo zunaj samega polja literature avtorica še posebej prepričljivo odgovarja na v uvodu zastavljeno vprašanje o smotru refleksije danes na videz že prežvečenega faustovskega mita.
Monografija Od doktorja do mojstra Sete Knop je zgledno napisano znanstveno delo. Vendar je obenem, kot je razvidno, tudi dosti več kot le to. Je eden redkih današnjih primerkov humanističnega diskurza, ki se ne žene za papirnatimi abstrakcijami in se ne izživlja v samonamembnih pojmovnih akrobacijah (ki ne ustvarja teoretskih homunkulov, bi lahko rekli ob aluziji na še eno faustovsko temo), ampak znanstveno strogost vseskozi dopolnjuje z občutljivo človečnostjo. S tem nekoliko spominja na zgodnjega Lukácsa, ki je sicer resda napisal delo z naslovom Teorija romana, a nikakor ne zgolj kot literarnoteoretsko razpravo, temveč predvsem kot zavzet esej o globoko občutenem tragičnem stanju evropskega duha v obdobju prve svetovne vojne. Knjižni prvenec Sete Knop je, gledano z literarnovednega vidika, manj spekulativen in znanstveno bolj stvaren od Lukácseve Teorije romana, vendar obenem enako prizadeto »angažiran«, živahno napisan esej o modernem, tudi še današnjem stanju duha.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011