Navdušenje, ki vabi k branju
Urban Vovk: Res neznosna resnobnost!? Trije eseji o Kuciju*. LUD Literatura (Zbirka Novi pristopi), Ljubljana 2011, 159 str., 19 €
05. 04. 2012
Najnovejše avtorsko delo Urbana Vovka (že tretje) z naslovom Res neznosna resnobnost!? prinaša tri eseje o »Kuciju«, bolj znanem kot J. M. Coetzee. Južnoafriški pisatelj, dobitnik Nobelove nagrade in kar dveh bookerjev, je v našem prostoru poznan in dobro prevajan. Res neznosna resnobnost!? vsebuje kar tri študije, ki ne zajamejo zgolj celotnega pisateljevega opusa literarnih in neliterarnih del, temveč tudi obsežno strokovno literaturo o nobelovcu.
V prvem eseju Urban Vovk pod drobnogled vzame Coetzeejevo znano trilogijo Prizori iz podeželskega življenja, ki jo sestavljajo romani Deška leta, Mladost in Poletje. Analizo prične s študijo avtobiografije in razlikovanja od pisateljeve autrebiografije (to je avtobiografija, napisana v tretji osebi in sedanjiku). Da ne gre za nikakršen »nepotrebni ekskluzivizem ali izumetničenost«, Vovk prikaže s temeljito študijo avtorjevega opusa (tudi njegovih neliterarnih tekstov in intervjujev), literarnih (Tolstoj, Dostojevski, Joyce) in filozofskih vplivov (Avguštin, Rousseau, Šestov) ter z ugotovitvami literarne teorije (de Man, Juvan, Bahtin). Namen autrebiografije »ni popolno poznavanje samega sebe, temveč odprtost za resnico«, do katere lahko prispemo le preko jezikovne artikulacije, ki izključuje vsakršno samoopravičevanje, vedno prisotno v klasičnih avtobiografijah. Te ugotovitve Vovk v slovenski prostor zelo posrečeno vpne s primeri Cankarjevega Mojega življenja in Peharja suhih hrušk ter jih s tem bralcu še bolj približa. Po tej temeljiti pripravi se avtor loti analize vseh treh romanov iz trilogije Prizori iz podeželskega življenja, pri katerih osvetli glavne teme (sram, pripadnost, domovina), ves čas pa s primeri uspešno dokazuje, da je v Coetzeejevi pisavi »pri delu trpka, zajedljiva ironija«, ki jo lahko uvrstimo med »najbolj izbrane literarne začimbe«.
Drugi esej prinaša analizo prvih šestih pisateljevih romanov (Mračne pokrajine, V srcu dežele, V pričakovanju barbarov, Življenje in časi Michaela K., Sovražnik in Železna doba), za katere je značilen družbenopolitičen ton, ki nasprotuje takratnemu južnoafriškem programu apartheida oziroma uzakonjenemu rasnemu ločevanju. Urban Vovk sicer analizira vsak roman posebej, vendar z njihovo medsebojno primerjavo in navezavo na filozofske in literarnoteoretske raziskave uspešno pokaže izrazito postkolonialistično in feministično držo pisatelja, ki v vseh šestih romanih raziskuje pot do utišanega in zatiranega Drugega, tudi skozi odnos med gospodarjem in hlapcem/»divjakom«. Dotakniti se Drugega Južnoafričanu uspe predvsem skozi upodobitev likov, ki s hojo po robu norosti, mučenja, ponižanja in obupa prispejo »do novih ugotovitev o sebi in svojem socialnem miljeju«.
»Knjiga ni le temeljita študija Coetzeejevih romanov, ampak se bralec z lahkoto naleze avtorjevega navdušenja in esejistične vneme.«
V zadnjem eseju avtor obravnava najnovejša Coetzeejeva dela, predvsem roman Sramota in predavanje Življenja živali (ki je v zapisani obliki vključeno v roman Elizabeth Costello). Zanju je značilen tematski premik, ki poudarek s trpečih ljudi razširi tudi na sočutje do trpečih živali. Ta tematika je izrazita zlasti v spisu Življenja živali, saj avtor človekovo ravnanje z živalmi primerja s holokavstom, klavnice pa s koncentracijskimi taborišči. V romanu Sramota je odnos do živali bolj zakrit, saj je delo nastalo pod vplivom družbenih sprememb in padcem apartheida v (sedaj imenovani) Republiki Južna Afrika. Kljub nasprotovanju apartheidu Coetzee polemično trdi, da »nikakršne politične spremembe, ne glede na njihove prvotne cilje, na morejo odpraviti trpljenja in vzpostaviti pravičnega reda«. Ker se Urban Vovk v tretjem eseju neprestano navezuje na pisateljeva dela, obravnavana v prvih dveh, tako odlično zaokroži tematiko celotnega opusa: »Prav negotova hoja po robu še človeškega, ki ji ne more priskočiti na pomoč noben pogled od zunaj, je pripovedna lega, ki si jo delijo vsi Coetzeejevi junaki«, pri katerih »skozi stranska, najmanj stranska vrata vselej vstopi zgodovina, politična zgodovina.«
Avtor dela Res neznosna resnobnost!? se je literarnega opusa J. M. Coetzeeja lotil z vso resnostjo, ki jo ta ne najbolj enostavni pisatelj zahteva, o čemer navsezadnje priča tudi sedem strani dolg spisek literature. Romani so vsebinsko predstavljeni v ravno pravšnji meri, poudarjeno je bistvo vsebine, nikoli pa pisec esejev o njih ne pove preveč. Temeljite analize se osredotočajo na pisateljeve bolj znane in pomembnejše romane, v katere esejist pritegne tudi ostala Coetzeejeva dela, širok nabor znanstvene literature ter številne literarne vplive in povezave z evropsko in afriško književnostjo. Z neprestanim medsebojnim primerjanjem in povezovanjem so izpostavljene podobnosti in razlike med posameznimi deli in ustvarjalnimi obdobji v Južnoafričanovem pisanju, ki jih avtor zelo nazorno vpne v zgodovinske okoliščine, politično dogajanje in pisateljeve življenjske mejnike. Zelo posrečena je tudi izbira navajanja in citiranja, ki prinaša zapis izvirnega naslova v oklepaju pri neprevedenih delih in tako olajša iskanje tistim, ki bi želeli po navedenih romanih in študijah tudi poseči. In da na trenutke kljub svoji »težki« tematiki ni prav zabaven avtor zgolj Coetzee, ampak tudi pisec esejev, lepo prikaže odlomek, kjer Urban Vovk opisuje svoj prvi literarni stik s pisateljem, ko si je naslov njegovega romana V srcu dežele zapomnil zgolj ob pomoči naslova In the Heart of the Heart of the Country Williama H. Gassa, ki mu je moral zgolj »odvzeti eno srce«.
»Po prejemu Nobelove je zavladalo živahno zanimanje za izdajanje Južnoafričanovih del tudi med slovenskimi založniki, zato sem svojo pozitivno izkušnjo nemalokrat poskušal presaditi tudi na druge in jih z bralskimi priporočili okužiti s svojim navdušenjem, vendar pri tem do izida slovenskega prevoda Sramote nisem bil preveč uspešen. Še več: nekateri so mi med vrsticami celo očitali, da sem jih s tem predlogom »zamoril« in mi najbrž potem niso več zaupali.« Ta »neuspeh« Vovk popravlja s svojo novo zbirko esejev. Res neznosna resnobnost!? ni zgolj temeljita študija vseh romanov J. M. Coetzeeja, ki bralcem olajša prvi stik z njegovo značilno pisavo in jih vanjo prepričljivo uvede, ampak že kar napotilo na pisateljevo literarno produkcijo. Navdušenja in esejistične vneme Urbana Vovka se bralec z lahkoto naleze. Še bolj pa k temu prispeva Coetzeejev govor ob podelitvi Nobelove nagrade leta 2003, objavljen v dodatkih (poleg avtorjevih kritik romanov Elizabeth Costello in V pričakovanju barbarov). Njegova postavitev na sam konec in dejstvo, da se govor bere kot odlomek v enem izmed pisateljevih romanov, pa bralca nagovarja, naj poseže še po kakšni Coetzeejevi mojstrovini.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
