Nedokončana zgodba
Davies je v knjigi izhajal iz prepričanja, da kolaboracijo kot zgodovinski pojav najbolje razumemo, kadar jo obravnavamo kot univerzalno tematiko in jo je smiselno preučevati tako iz zornega kota posameznih držav kot tudi središča, ki sta ga v konkretnem primeru pomenila Berlin in nacistični voditelj Adolf Hitler. Avtorjev namen je bil obravnavati kolaboracijo kot širok, večplasten pojav in ne kot nekaj, kar je zamejeno znotraj strogo določenih okvirov. Morda je Daviesa prav tako dojemanje pojava in razsežnosti kolaboracije vodilo k temu, da je pojem uporabljal v zelo ohlapni obliki ter se je izognil njeni natančni definiciji, kjer bi ga lahko pri obravnavi te kompleksne problematike takšna shematičnost omejevala. Sicer pa se je pri sistematiziranju oblik, zvrsti in intenzivnosti kolaboracije avtor po večini naslonil na že obstoječo literaturo o tej problematiki (predvsem Wernerja Ringsa in Raba Bennetta). Kljub (delnemu) upoštevanju obstoječih tipizacij kolaboracije pa Davies vendarle ugotavlja, da je Evropa pod nemško okupacijo v številnih pogledih spominjala na laboratorij, ki ni poznal enotnega »sistema«, temveč se je v njem dogajalo toliko različic kolaboracije, kolikor je bilo evropskih držav. Kolaboracija pa ni bila le stvar političnih elit, saj je izkušnja okupacije zaznamovala družbo in družbene skupnosti na najbolj temeljni ravni v vsakdanjem življenju. V tem pogledu Davies obravnava najrazličnejše oblike kolaboracije (od ekonomske, kulturne, »horizontalne« kolaboracije, kolaboracije na delovnem mestu itd.) ter se sprašuje o najrazličnejših dilemah, pred katerimi so se posamezniki znašli, ter tako odstira manj znane razsežnosti tega kompleksnega pojava.
Zanimivo je Daviesovo časovno uokvirjenje tematike, kjer se zanj zgodba o kolaboraciji ne začne leta 1939, pa tudi ne konča leta 1945, saj ima ta pojav svojo predzgodovino in zapuščino. Tako govori o predkolaboraciji (v tem pogledu nekoliko spominja na Noltejevo tezo o vseevropski državljanski vojni), kjer se osredotoča na nepredvidene posledice versajskega miru ter vzpon fašizma v Evropi med obema vojnama in pojav pronacističnih vlad v številnih deželah. Posledice kolaboracije po koncu druge svetovne vojne pa so bile po avtorjevem mnenju tako hude in opazne kot njeni učinki med samo vojno. Avtor ugotavlja, da je sicer osvoboditev zadala smrtni udarec kolaboraciji in kmalu prinesla še smrt številnim kolaborantom, »toda spomin na kolaboracijo je kot smrad ostal v zraku«. Postkolaboracija, ki se je začela z osvoboditvijo, pa še kar traja tudi na pragu 21. stoletja, to pisec ilustrira s primerom iz leta 2002, ko so iz zdravstvenih razlogov iz zaporov izpustili Mauricea Papona, enega ključnih Hitlerjevih izvajalcev holokavsta v Franciji, in je ta odločitev sprožila val protestov.
Tako sporno vprašanje kolaboracije še danes dviga veliko prahu in sproža polemike v Evropi na obeh straneh političnega spektra. Takoj po vojni naj bi po Daviesovem prepričanju levica, ki se je povezala s silami odpora, imela v rokah vse adute in dodobra izkoristila navezo desnice s kolaboracijo. Toda po padcu berlinskega zidu se je znašla v krizi levica in v današnjem času daje ton (tudi) v vprašanjih, ki jih obravnava omenjena knjiga, predvsem desnica, tako da je pri posodobitvi črno-bele podobe kolaboracije prisotna tudi težnja po njeni relativizaciji oziroma v nekaterih primerih tudi poskusi njene rehabilitacije. Tovrstne poskuse lahko najizraziteje zasledimo predvsem v postkomunističnih družbah, med katere sodi tudi Slovenija. Na ta vidik posredno opozarja tudi Davies, pri tem izrecno izpostavlja hrvaški primer.
Nasploh je jugoslovanski problematiki v knjigi namenjenega razmeroma veliko prostora, toda pri tem se pisec omejuje skoraj samo na hrvaške in srbske razmere. O dogajanju med okupacijo v Sloveniji ostane bralec nepoučen. Zato je o (tudi) pri nas še vedno spornem vprašanju kolaboracije v spremni besedi pisal dr. Boris Mlakar, zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, in podal v strokovni javnosti svoja že znana stališča, najbolj neposredno izražena v monografiji o slovenskem domobranstvu in v drugih znanstvenih razpravah, pri tem pa je upravičeno opozoril na izostanek obravnave italijanske problematike ter neupoštevanje povezanosti vprašanja kolaboracije s problematiko rezistence v Daviesovem delu.
V knjigi ugaja sproščen slog, iz katerega veje avtorjeva neobremenjenost v obravnavi tako kompleksne in protislovne problematike. Avtor se z lahkoto sprehaja med posameznimi primeri in tipi kolaboracije po posameznih državah, jih primerja, ocenjuje, vrednoti, to pa seveda vse koristi njegovemu temeljnemu namenu, to je posodobitvi zgodbe o kolaboraciji, vendar se mu v tej želji prikradejo tudi kakšne preveč odsekane in posplošene sodbe, sem ter tja tudi kakšna napaka. To se je avtorju primerilo prav ob omembi slovenskih razmer, ki jih sicer obravnava le na dveh mestih. Tako povzema po ameriški zgodovinarki slovenskega rodu Carole Rogel trditev, da v Sloveniji ni bilo na razpolago nikogar, ki bi vodil marionetno državo, in so se zato Nemčija, Italija in Madžarska odločile za razkosanje njenega ozemlja. Res pa je, da so tudi v Sloveniji bili kandidati s takimi ambicijami (predvojni ban Dravske banovine in predsednik 6. aprila 1941 ustanovljenega Narodnega sveta dr. Marko Natlačen), vendar zaradi odločnega nemškega stališča, da gre tu za del nemškega nacionalnega ozemlja, in Hitlerjevega prepričanja, izraženega po beograjskem prevratu 27. marca 1941, da Slovenci (in Srbi) niso nikoli bili nemški prijatelji, slovenske želje po marionetni državi, kljub tovrstnim prizadevanjem, niso mogle biti uresničene.
Med prebiranjem Daviesove knjige lahko izluščimo ugotovitev, da je vprašanje kolaboracije izjemno pomembna zgodovinska tematika, ki je na določeni ravni bila in je še vedno zgodovinski koncept, ki ga v vsej kompleksnosti in protislovnosti ni lahko doumeti. V številnih primerih zelo tanka črta ločnica deli kolaboracijo od nekolaboracije, to pa seveda sploh ni edino sporno vprašanje. Gledano iz nekega drugega zornega kota, pa je bila prav kolaboracija zamisel, ki ni zajela le velike večine Evrope, temveč je tudi prispevala k nastanku enega najtemnejših obdobij v svetovni zgodovini.
Pogledi, 5. maj 2010