Nezaceljene rane slovenstva
Dušan Pirjevec: Slovenska kultura in literarna veda. Zbornik prispevkov s simpozija ob 90. obletnici rojstva Dušana Pirjevca. Uredila Seta Knop. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2011, 336 str., 23 €
19. 01. 2012
Komparativistična stolica ljubljanske Filozofske fakultete se je konec novembra lani z ustrezno akademsko digniteto poklonila spominu na enega svojih »utemeljitvenih očetov«: ob 90. obletnici rojstva Dušana Pirjevca, evropsko razgledanega intelektualca in karizmatičnega profesorja, ki je od leta 1963 pa vse do prezgodnje smrti leta 1977 širil obzorja v območje filozofskega mišljenja in avtopoetske refleksije številnim študentom, sami slovenski tradicionalni literarni vedi, pa tudi precej širši, leposlovju in humanistični misli zavezani publiki, je priredila simpozij Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda in ob tej priložnosti izdala tudi istoimenski zbornik večine razprav s tega znanstvenega srečanja.
Avtorji in razpravljavci so bili povabljeni, da Pirjevčev literarnoteoretski, filozofsko-premišljevalski opus in eksistencialno-družbeni habitus znotraj slovenske socialne, zgodovinske in kulturne izkušnje v drugi polovici preteklega stoletja premislijo in osvetlijo v luči več kot tridesetletne distance, ki se razteza od profesorjevih zadnjih spisov in predavanj. Namen simpozija je torej bil, da vrže luč današnjega spoznanja na globoke strukturne premike v samem načinu bivanja slovenske nacije, na usodne statusne, bitnozgodovinske in geopolitične spremembe v načinu biti Slovenec, ki po dobrih štiridesetih letih od zastavitve bržčas terjajo spremenjene in drugačne odgovore na Pirjevčevi osrednji, za njegovo raziskovalno misel in pedagoško prakso tako rekoč paradigmatični vprašanji – na vprašanje o poeziji in na vprašanje naroda. Z drugimi besedami: simpozij naj bi prevprašal nekatere ključne postavke Pirjevčeve znanstvene, filozofske in duhovno-eksistencialne dediščine in kritično pretresel njihovo morebitno relevanco oziroma zavezujočost tudi za današnji premislek o narodu, lirskem subjektu, poeziji, romanopisju, literaturi, ontološki diferenci, fenomenologiji, filozofski hermenevtiki, skratka o osrednjih vidikih današnjega samorazumevanja in aktualne kulturne in nacionalne zavesti pri Slovencih v postmoderni epohi. To seveda že implicira predpostavko prirediteljev simpozija, da je v načinu zastavitve temeljnih vprašanj o usodi poezije (še zlasti moderne, avantgardne, kakršna se je ob hudem pohujšanju prevladujočega »zdravega razuma« na Slovenskem uveljavila koncem petdesetih in v začetku šestdesetih let 20. stoletja) in o usodi naroda pri Slovencih (v železen repertoar tako rekoč slehernega veljavnega diskurza o slovenstvu v zadnjih desetletjih, še posebej pa po državni osamosvojitvi, se je vpisala Pirjevčeva znamenita maksima o tem, da ni važno, kaj bodo drugi počeli z nami, ampak je odločilno to, kar bomo Slovenci počeli sami s seboj), kakor jih je bil koncipiral Pirjevec, še dandanes ostalo nekaj odprtega ter nedorečenega in da potemtakem v svoji epistemološki pregnanci in eksistencialni zavezujočosti nikakor še nista izčrpani, zastarani ali irelevantni. Rane, ki jih je z radikalnostjo svojih epohalno-zgodovinskih zastavitev in metodološko konsekventnostjo izpeljav ta prodorni mislec »prešernovske strukture«, značilne za poezijo v službi »dvakrat blokiranega naroda kot zavrtega gibanja«, zadal etabliranemu »zdravemu razumu« (zgodovinsko potrjenemu samorazumevanju slovenske kulturne in nacionalne zavesti), marsikje nezaceljene zevajo na telesu te pameti še danes.
V nič manjši meri to velja tudi za Pirjevčevo paradigmatično osebno življenjsko izkušnjo revolucionarja, aktivnega subjekta novoveškega humanizma, nosilca nasilne, svet spreminjevalske družbene akcije, ki se mu je resnica lastnega aktivizma razkrila kot nihilizem na ničemer zunaj sebe utemeljene volje do moči (samovolje) prav v neki čisto posebni izkušnji z literaturo, s pesništvom kot poíesis, s poezijo kot privajanjem v svetlobo bíti, v izkušnji, ki se je njegovemu branju književnih umetnin odprla na točki, kjer se poezija sreča s Heideggrovim mišljenjem bíti. Najradikalneje je Pirjevec to izkušnjo »filozofskega« branja pesniške besede formuliral in utemeljil njen pomen za samorazumevanje človeka kot subjekta zgodovinske akcije na eni in kot zgolj bitja-za-smrt na drugi strani v svoji magistralni študiji k romanu Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega, v kateri pravi, da pesništvo »ni posnemanje, se ne nanaša na nič, kar bi bilo zunaj njega, marveč se dogaja kot samopostavljanje bíti v pesniško delo, da zasije v svojem skrivnostnem sijaju in se imenuje bog«. V situaciji, ko dvajset let po vzpostavitvi državne suverenosti in pridobitvi mednarodno pravno priznanega statusa enakopravne evropske nacije Slovenci z nezmanjšano ideološko zagrizenostjo in nepopustljivo militantnostjo še vedno lomimo kopja in križamo meče okrog »prave resnice« o državljanskem spopadu med drugo svetovno vojno in se manihejsko delimo na »boljševistične revolucionarje« in »izdajalske kolaborante«, se Pirjevčev samopremislek lastne partizanske izkušnje in posledični »prestop« iz nihilističnega aktivizma v skrivnostni ris literature kot »svéte igre svetá«, pod obnebje »odpuščajočega dopuščanja biti« in »dejavne ljubezni« (Bratje Karamazovi in vprašanje o bogu, 1976) kaže vse prej kot preseženo, zastarelo ali marginalno stališče. Pač pa, nasprotno, kar kliče k ponovnemu premisleku in reaktualizaciji; toliko bolj urgentno se tak premislek zastavlja v času današnje globalno zmagovite kibernetizacije človekovega sveta, ko se zdi, da je človekova pristna, izvorna človeškost, prav to, kar ga kot smrtno bitje dela za prostor bíti, znova postavljena na hudo preizkušnjo, vnovič potisnjena v pozabo. Več kot dovolj razlogov torej, da je urednica zbornika prispelo gradivo smiselno razporedila v tri osrednje in nosilne tematske sklope, ki predstavljajo temeljno interesno, problemsko in epistemološko triado simpozija (in pričujočega zbornika) o sodobnem videnju in razumevanju življenjske poti in ustvarjalnega opusa partizana Ahaca in literarnega znanstvenika in univerzitetnega profesorja dr. Dušana Pirjevca. Te tri osnovne razdelke je poimenovala: Pirjevec in literatura, Pirjevec in filozofija, Pirjevec in zgodovina.
Pirjevec in literatura
Prvi tematski razdelek zbornika se posveča Pirjevčevemu primarnemu znanstvenoraziskovalnemu in pedagoškemu interesu, se pravi, njegovemu specifičnemu in za tedanji slovenski univerzitetno-akademski prostor prebojno inovativnemu razmerju do besedne umetnosti; v mislih imamo profesorjevo načelno raziskovalno metodo kot obliko (samo)spraševanja o postopkih in načinih znanstvenega pristopa h govoru, ki se že po svojem ontološkem in epistemološkem statusu izmika merilom, načelom in artikulaciji znanstvenega diskurza, utemeljenega na principu resnice kot veritas (adaequatio intellectus ad rem), ko pa govor umetnosti kot poíesis vendar izvorno pripada grškemu pojmu resnice kot alétheie (privajanju iz temè skritosti v svetlobo neskritosti). Na tem mestu bodi samo mimogrede potoženo, da se nihče od sodelujočih razpravljavcev v tem razdelku ni temeljiteje posvetil prav Pirjevčevemu izvirnemu pristopu k analizi literarnega besedila, njegovemu metodično doslednemu, fenomenološki hermenevtiki zvestemu načinu preizpraševanja leposlovne umetnine, ki je potekalo kot nenehno samospraševanje in avtorefleksija lastnih raziskovalnih postulatov in njihove imanentne znanstvene vprašljivosti in kompetenčne relativnosti v razmerju do izvorno ne-racionalnega jezika in ne-diskurzivnega logosa poezije; v svojem bitnozgodovinskem in bivanjsko-ontološkem mišljenjskem obzorju je ohranjalo imanentno skrivnost in meta-noetično presežnost umetniškega dela in ga zato (do)puščalo v njegovi izvorni zastrtosti, polisemičnosti in interpretativni odprtosti.
Eni od osrednjih interesnih Pirjevčevih literarnoteoretskih in zgodovinskih topik – zgodovini in razvoju evropskega novoveškega romana, kakor ju je zasnoval in utemeljil v svojih znamenitih študijah k dvanajstim temeljnim besedilom evropskega romanopisja, od študije k Sartrovemu Gnusu (1964) do uvoda k romanu Dostojevskega Bratje Karamazovi (1976) – se na posebno izviren način posveča razprava Vanese Matajc Obkrožanje neke pripovedne slike, ki v svoj interpretativni model poveže Pirjevčevo avtorefleksivno preizpraševanje lastne partizanske in revolucionarne izkušnje v posthumno objavljenem Dnevniku in spominjanjih z usodo zgodovinske akcije novoveškega subjekta, kakor se pronicljivemu literarnemu raziskovalcu evropske romaneskne proze v luči neposredne junakove izkušnje smrti in niča kaže v Malrauxovem romanu Kraljevska pot in v Bratih Karamazovih. Odlika avtoričinega pristopa je, da vztraja v hermenevtičnem krogu Pirjevčevega razumevanja literature in mišljenja bíti (ki po Pirjevcu vsak po svoje, vsak v sebi imanentno pripadajoči govorici, pa vendar na neki bitno-godovinski način komplementarno izgovarjata nihilistično resnico evropske metafizike) in zato svojo primerjalno analizo zasnuje iz eminentno »literarne« jezikovne figure: iz podobe živega sadeža (jabolka) v Ahačevi dnevniški pripovedni sliki spomina na »utemeljitveno« prvo neposredno uzrtje smrti in eksistencialni pretres ob pogledu na zmrznjena trupla svojih mrtvih vojnih tovarišev. Ob besedilno tematski in eksistencialno izkustveni primerjavi s tremi drugimi, malone identičnimi pripovednimi odlomki (iz Pavčkovih spominskih Zapisov o Vitomilu, Zupanove novele Andante patetico in Šeligovega romana Izgubljeni sveženj) Matajčeva oriše troje zgodovinsko izkušenjskih krogov srečevanj novoveškega subjekta s smrtjo kot najvišjo mero in poslednjo resnico svet spreminjevalske akcije, ki se v pisavi evropskega romana in tragičnih polomih njegovega junaka izpisujejo kot razkrivanje nihilistične resnice metafizičnega samoutemeljevanja človeka kot subjekta volje do moči. In sklene z implicitno zastavljenim hipotetičnim vprašanjem: mar nista Pirjevčevega samospraševalskega potovanja skozi zgodovino in literaturo na konec poti in v znameniti preobrat od revolucionarnega ekstatičnega aktivizma k dejavni ljubezni in odprtosti za resnico zgolj-biti navsezadnje privedli prav občutljivost in razpoložljivost za skrivnostni govor pesniške govorice, mar ni nepopustljiva avtorefleksija lastne udeležbe pri revolucionarnem nihilizmu iz Dnevnika in spominjanj (1974–76) na neki način vendarle tudi sad premisleka o smrti in akciji ob Malrauxovem romanu Kraljevska pot (1971)?
Pirjevec in filozofija
Večina prispevkov v razdelku Pirjevec in filozofija Pirjevčevo filozofsko misel uzira in tematizira v kontekstu njegovega premisleka o koncu metafizične epohe v zgodovini evropske filozofije, premisleka in uvida, kakor sta se mu odprla in zasnula prav skozi kritično analizo teorije in zgodovine evropskega novoveškega romana in ob zastavitvi vprašanja o statusu in usodi moderne umetnosti (in znotraj nje še posebej poezije) po dovršitvi in razpadu heglovske identitetne strukture umetnosti kot čutnega svetenja ideje.
Na posebej zgoščen način je Pirjevčevo razumevanje temeljnega razmerja med filozofijo in umetnostjo, med pesništvom in mišljenjem, med znanstvenim razumevanjem in umetniškim dojemanjem v obzorju evropske metafizike podano v razpravi Andreja Božiča z naslovom Brez – pot – je? (Na poti k Pirjevčevemu pojmovanju poezije). Avtor metodično razgrinja temeljne premise Pirjevčevega premisleka o koncu (samo)razumevanja umetnosti kot posebnega načina razumskega spoznavanja, koncu, ki se začne nakazovati s krizo humanizma in metafizične zasnovanosti evropske filozofske misli in na njej utemeljene znanosti in zgodovinske akcije (kot posebnih oblik volje do moči). Opozori na samorazdejanje umetnosti, kadar se sama podreja načelom razumskega in znanstvenega obvladovanja sveta in se prostovoljno prilega ustroju in pomenu znanstvene resnice. Vendar pa je umetnost vselej še nekaj več od čutnega spoznavanja ideje, je obenem tudi samorazkrivanje svoje pripadnosti umnemu spoznavanju resnice; »umetnost je volja do moči, razkrivajoča svojo lastno resnico« (Pirjevec, Filozofija in umetnost), medtem ko je znanost možna le v prikritosti razlike med bitjo in bivajočim, v prikritosti ontološke diference, znanost sama je prikrivanje te diference. Zato Pirjevec Heglove razglasitve konca umetnosti kot najvišje potrebe človekovega raziskovalnega duha ne razume kot znak za konec vsakršne umetnosti in znanosti o njej, pač pa, nasprotno, kot možnost vrnitve umetnosti k njej sami in kot spremembo osrednje raziskovalne perspektive umetnostnih ved: vrnitve k resnici umetnine, »ki govori skozi razliko med idejo in umetnostjo, iz razlike med čutnostjo in idejo. (…) Umetnost se sama nenehno vrača v to razliko. V tem vračanju presega umetnost samo sebe kot čutno svetenje ideje, presega samo sebe kot nekaj bivajočega.« Če je umetnost v heglovski identitetni strukturi še postavljala samo sebe v status bivajočega, pa z razpadom te strukture, s krizo humanizma kot načina samoutemeljevanja človeka kot subjekta lastne zgodovinske akcije, z dovršitvijo in zatonom metafizičnega mišljenjskega obnebja umetnost preseže entiteto gole bivajočnosti, sama se postavi v razliko med čutnostjo in idejo. Razpiranje te razlike se godi kot katharsis, kot očiščenje od ideje in bíti kot vrhovnega bivajočega, umetniško delo se razpre kot prostor-prostost distance, razlikovanja, razločitve, umetnina znova postane govor te razlike med bítjo in bivajočim, govor ontološke diference, čeprav nikakor ni glas bíti same: »Bit kot taka ostaja glede na poezijo nema, zato pa se v poeziji dogaja ravno diferenca, dogaja se raz-por, ločitev oziroma raz-ločitev. Umetnina kot umetnina je čuvar tega raz-pora, raz-ločitve in raz-ločevanja. Je njihova govorica.« (Pirjevec, Ivan Cankar in literatura)
Pesništvo je potemtakem govor kot proizvajanje in prevajanje iz skritosti v neskritost, iz ne-bivajočega v bivajoče, pesniški govor torej »stori«, da se vse, kar je, pokaže kot bivajoče v svoji bíti, v razliki od niča. Zakaj šele na ozadju niča, skozi nič in z njim se razkrije čudež nad čudeži, da bivajoče jè in da stvari najprej in predvsem so. Poezija, razbremenjena mimetične funkcije čutnega spoznavanja vrhovnega bivajočega, postane igra, in v njeni igri se pokaže, da vse, kar jè, najprej in predvsem jè. Kaj vse to pomeni za novo, drugačno razmerje med umetnostjo in filozofijo, kakšen (samo)premislek terja od umetnostnih ved, pa so vprašanja, ki se odpirajo na koncu Božičeve razprave in ki jih avtor – metodološko zvest Pirjevčevemu načinu premišljevanja o literarnih besedilih – pušča izzivalno odprta.
Pirjevec in zgodovina
Tretji razdelek združuje spise, ki skušajo na novo osvetliti in premisliti Pirjevčevo neposredno življenjsko izkušnjo v razmerju do konkretnega družbenozgodovinskega sveta, ki mu je eksistenčno in eksistencialno pripadal, ovrednotiti njegovo poudarjeno dejavno udeležbo v dogajanju burne slovenske zgodovine v drugi polovici 20. stoletja, njegov revolucionarni aktivizem v času druge svetovne vojne in tik po njej, in izmeriti odmeve, ki sta jih v javnosti vzbudila njegov »izstop« iz območja novoveške subjektove akcije (utemeljene zgolj na nihilistični volji do moči in krvavo zares utelešene v uničevalskem pustošenju vojne in revolucije) in preobrat v premislek lastne revolucionarne izkušnje, ki mu ga je omogočil »vstop« v bitnozgodovinsko razsežnost branja in razumevanja literarnih umetnin. Pirjevčevo socialno in historično delovanje in mišljenje nista bila pod budnim očesom kvalificirane strokovne javnosti in še toliko bolj nosilcev politične oblasti in vselej čuječnih samozvanih varuhov edine prave Resnice le zavoljo Ahačeve partizanske biografije, kratkotrajnega povojnega agitpropovstva in literarnozgodovinskih in teoretičnih tekstov, ki jih je kot literarni znanstvenik pisal in objavljal v knjigah in revijah, ampak tudi (če ne v zadnjih dveh desetletjih življenja celo predvsem) zato, ker je kot univerzitetni profesor na katedri za komparativistiko ljubljanske Filozofske fakultete s svojo predavateljsko karizmo pritegoval, navduševal in združeval generacije študentov in jim odpiral obzorja svobodnega mišljenja in prostosti duha. V duhovnem zaledju njegovega seminarja se je oblikovalo jedro intelektualnega oporečništva tedanji partijski oblasti in njenemu enoumju, ki je prav v njegovem striktnem razlikovanju med človekom kot subjektom akcije in nosilcem Ideje na eni in človekom kot končnim, ranljivim in smrtnim bitjem na drugi strani našlo navdih za artikulacijo vprašanj o položaju slovenstva znotraj takratne federalne države na takšni bitnozgodovinski ravni, ki je v končni posledici omogočila tudi zasnutek slovenskega nacionalnega programa (57. številka Nove revije).
Osrednje mesto v tem razdelku pripada razpravi Spomenke Hribar Pirjevčevo tematiziranje revolucije, saj avtorica v njem na eksistencialno zgodovinski ravni, se pravi, prav v horizontu Pirjevčevega mišljenja in samopremisleka revolucije kot vrhunske dopolnitve in avtodestruktivne dovršitve nihilistične akcije novoveškega subjekta v epohi evropske metafizike razčlenjuje Ahačevo udeležbo v dogajanju zgodovine in njegovo refleksijo te udeležbe v »spisju«, ki mu je nastajalo pod peresom v letih 1974 in 1975 in je bilo posthumno objavljeno v knjigi Dnevnik in spominjanja (Nova revija, 1986). Pirjevčev do bolečine samokritični odnos do lastne revolucionarno akcijske prakse in eksistencialne izkušnje Hribarjeva osvetljuje v luči njegovih komentarjev in premišljevanj ob znamenitem Kocbekovem intervjuju z Borisom Pahorjem, v katerem je presunjeni pesnik razkril povojni poboj vrnjenih domobrancev. Ob soočenju z grozovito travmo zločinskega dejanja zmagovitih revolucionarjev nad premaganimi nasprotniki (ki ni bil le likvidacija nasprotnikov kot nosilcev sovražne Ideje, izbris njihove zgodovinske »vloge«, ampak je šlo hkrati tudi za umor in izbris – celo iz spomina! – ljudi kot človeških bitij, za zločin nad svetostjo življenja) se izriše temeljna mišljenjska razlika med obema mislecema, vidnima udeleženca narodnoosvobodilnega boja in državljanske vojne, ki ju je revolucija po zmagi brezobzirno in zvesta svoji imanentni manihejski logiki izločila iz svojih vrst: medtem ko Kocbek sicer zazna razliko med zgodovinsko in človeško odgovornostjo nosilcev revolucije, a v njej ne vzdrži, saj komunistično revolucijo razume kot nujni sestavni del in prehodno etapo v zgodovinskem razvoju in samouresničevanju krščanstva (njena dejanja in nehanja imajo zato v njegovih očeh pokritje v božjem načrtu, so torej utemeljena v nekem višjem smislu in absolutnem dobrem), pa Pirjevec na drugi strani to razliko vzame radikalno zares in jo premisli kot način odprtja ontološke diference med biti in biti-v-gibanju, med biti in biti-komunist, med človekom kot smrtnim bitjem in človekom kot subjektom revolucionarne akcije v imenu Ideje. Zato v nasprotju s Kocbekom, ki ni vztrajal pri tej razliki in zato ni mogel vzpostaviti znotraj-identitetnostne razlike med narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo, Ahac to razporo vzdrži in premisli (v svojih študijah o evropski romanopisni prozi in v svojih »avtobiografskih« spominskih zapisih) in v luči te razlike ugleda tudi lasten eksistencialni zastavek v dogajanju zgodovine. Prav v tem spominskem »spisju«, v katerem tematizira lastno vlogo in človeško usodo v slovenskem partizanskem gibanju, namreč natanko, ostro in neprizanesljivo artikulira svojo pozicijo revolucionarja – zgodovinskega subjekta volje do moči, ki je bila mogoča samo iz totalne identifikacije z Idejo in njenim nosilcem, tj. partijo –, izpisuje držo absolutnega poistovetenja, ki je moralo iz obzorja svojega ravnanja v celoti izbrisati človekovo smrtnost, saj se je kot totalna akcija lahko godilo in uresničevalo samo na izbrisu in pozabi smrti kot znamenja človekove končnosti. Hkrati pa je bila smrt v vojni nenehno z njim kot »temeljna partizanska izkušnja, partizanska svoboda, ki izvira iz odprtosti za smrt«, svoje partizanstvo je kot višek svobode doživel kot »razkritost smrti in smrtnosti«. In je z njim tudi v letih, ko – že smrtno bolan – izpisuje to svojo partizansko izkušnjo; samopremislek svoje kraljevske poti izpisuje iz distance in v distanci do partizanske tovarišije in v hkratni eksistencialni zavezanosti prav temu »za-smrt-osvobajajočemu« partizanstvu, neizogibno ujet v bitno človeški precep razlike med seboj kot subjektom nihilistične akcije, utemeljene na volji do moči, in seboj kot smrtnim človekom: ta dvojnost »je strašna in je vsak dan strašnejša s smrtjo ob sebi«. Zato Hribarjeva tudi zapiše: »Razpiranje razlike med človekom kot bitjem smrti in človekom kot subjektom (kot nosilcem Ideje) je trganje srca! Človek mora (…) vse svoje življenje, v katerem je bila nekoč njegova bit revolucija, vzeti nase – in se posloviti od njega. Se distancirati, celo zavreči svojo nekdanjo identiteto. Identiteta je v človeškem srcu, je srce samo. Slovo od nekdanje identitete je bolečina srca, je ‘bolečina slovesa’, kakor pravi Pirjevec; ta bolečina je morda podobna domotožju človeka, ki je moral zapustiti svoj dom in domovino.« In s premislekom in zapisom prav te bolečine in domotožja v srcu se je partizan Ahac in profesor mišljenja in poezije dr. Dušan Pirjevec slednjič naselil v brezdomju razlike med »biti revolucija« in »biti-za-smrt«. Zdi se, da mu prav besedilo Spomenke Hribar – s tem ko ga umešča v samo srce tega razcepa, ko ga inavgurira kot misleca te bivanjske rane in bolečine – odmerja najpravičnejši in njegovemu statusu, vlogi in pomenu v slovenskem kulturnem prostoru najadekvatnejši hommage v kontekstu pričujočega zbornika.
Za izpoved najglobljega doživetja svoje človeškosti in premislek o njem se je Dušan Pirjevec - Ahac na koncu tudi sam zatekel k jeziku poezije. In zato je tudi pričujoče pisanje skušalo poiskati tematsko in narativno rdečo nit Pirjevčevega zbornika prav na sledi za razkritjem epohalne resnice o človekovem prebivanju v svetu, kakor se v profesorjevem mišljenjskem opusu in življenjski izkušnji razodeva in prihaja na dan v govorici besedne umetnosti.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
