Poetopografija Pariza
Raymond Queneau: Po ulicah. Prevedel Aleš Berger. Mladinska knjiga (zbirka Nova lirika), Ljubljana 2013, 180 str., 24,94 €
15. 11. 2013
Med sinjemodrimi platnicami Queneaujeve pesniške zbirke Po ulicah (Courir les rues, 1967) se za zvedavega bralca, v čigar literarno-potovalnem spominu veže pojma francoske prestolnice in tamkajšnje moderne poezije neka skrivna in dražljiva vez, skriva in razstira neke vrste poetopografija Pariza: v pesniškem jeziku izrisana karta pariških trgov, parkov, kvartov, fontan, spomenikov, mostov, vijugavih in slepih ulic, ozkih prehodov in širokih bulvarjev, ki sledi in se pokorava prostemu toku avtorjeve pohajaške zavesti, poljubnemu domišljijskemu vandranju po uličnih in vsakršnih drugih toponimih sodobnega velemesta.
Pred bralčevimi očaranimi očmi zraste zgolj po muhasti volji pesniške izmišljije in izključno poeziji imanentnih zakonih rabe jezika sezidan novodobni babilonski stolp urbane metropole, v katerem si praktični, instrumentalni jezik zemljepisa, zgodovine, socialne dinamike, politike, ekonomije, arheologije in vsakršne mnogojezičnosti pa večkulturnosti, ki imanentno pripadata mestnemu habitatu, neženirano, sproščeno in igrivo podaja roko z razvezano, mestoma že kar razbrzdano govorico sebi zadostne, zgolj čarnemu zvenu svoje znotrajbesedilne zvokovne konkordance in nareku lastne zastrte pomenske harmonije prisluškujoče in poslušne poetske imaginacije; pri tem pa na obzorju tega drznega pesniškega podviga ni videti nobene nevarnosti, da bi uživaška mešanica različnih jezikovnih praks in raznovrstnih pomenskih ravni mogla nadse priklicati Stvarnikov užaljeni srd. Gre pač za besedni stolp pesniške izmišljijske govorice, ki po lastni kreativni volji razpostavlja, mreži, spreminja, pači, potvarja, preureja, si podreja, prilašča in na novo izmišljuje (vzpostavlja) in priklicuje v poimenovalno, zgolj kvaziresnično navzočnost sicer nadvse konkretno in stvarno, empirično resničnost pariških trgov, mostov, viaduktov, metrojskih postaj, ploščadi, parkov, pisoarjev, spomenikov, znamenitih stavb, staroslavnih poslopij in novodobnih arhitekturnih domislic, cerkva, ulic, avenij in bulvarjev – skratka, vse živopisne in nenehno spreminjajoče se otipljive mestne bivajočnosti, ki se iz dneva v dan dražljivo nudi pesnikovi klateški zvedavosti in ustvarjalni imaginaciji. Vandrovstvo in potohodstvo pa sta – po ljudskem izročilu – od nekdaj Bogu všečni opravili.
Iz svojevoljnih in kapricioznih pesnikovih povezav med črkami in besedami, iz nadrealistično vzklicanih (na videz) absurdnih asociacij, iz nenadnih hiatov v verzu ali presenetljivih znotrajkitičnih prestopov, iz dih jemajočih bleščavih jezikovnih konkordanc, skreganih z logiko diskurzivnega pomena, zato pa nasladno opajajočih se nad prepadnimi globinami svoje zdaj zamolkle, zdaj spet iskrivo doneče zvočnosti, iz paradoksalnih so-glasij in oksimoronskih navskrižij znotraj hudomušno razvezane pesniške govorice se rojeva čisto demiurško veselje nad še neznanimi stavčnimi sestavi in besednimi pomeni, doni aleluja nad novimi vesolji besednih korespondenc in pomenskih sozvočij, vznika nagajiva radost nad sproščeno domišljijsko igro vsakršne uporabne sužnosti osvobojenih stavkov, besed, črk, zvokov, interpunkcij, premolkov in tišin, ki si na lepem začno risati svoj lastni, pesniško-potepuški zemljevid mesta ter mimo zakodiranih topografskih znakov in obče veljavnih potovalnih načel začrtujejo in v pesniški formi udejanjajo svoj domišljijsko brezbrežni pa asociativno razpršeni itinerarij po labirintu pariškega mesta.
»Aleš Berger, prevajalec pričujoče zbirke, se naloge ni ustrašil in nam je svojo različico samozavestno predstavil kar hkrati z izvirnikom.«
Ustvarjanje paradoksalnih pomenskih labirintov in navzkrižno nasprotujočih si podob, hoja po blodnjakih skrivnih znakov, zastrtih metafor in v lasten zven zakodiranih simbolov, tavanje med skrivnostnimi znamenji, tajnimi glasovi in kažipoti, ki na prvi pogled kot da ne vodijo nikamor, vandranje po stranskih, neuhojenih stezah in pohajanje po vsakršnih stranpoteh (obstranskih glede na veljavni in prevladujoči žargon pravšnjosti), orfejsko romanje za smislom lastnega pesniškega poklica med onstranskimi sencami – vse to so, kot je znano in v veljavi že vse od prvega, v glas svoje lire zatrapanega in za zunanjo resničnost komaj kaj menečega se prvega mitičnega pevca naprej, eminentno pesniška opravila. Gre, z drugimi besedami, za odkrivanje in ubiranje skrivnostnih potov poezije v izvornem starogrškem pomenu besedice poiesis. In tudi pričujoče Queneaujevo jezikovno potovanje in pesniško pohajkovanje in uživaško naslajanje nad besedno bogatijo, ki jo njegovemu zvedavemu, malce z otožjem za minulimi časi osenčenemu očesu pa za najsubtilnejše pomenske odtenke in znotrajbesedilne paradokse in pravopisne zastranitve tanko nabrušenemu ušesu nudijo ulični blodnjaki pariškega mesta, tudi pesniška zbirka Po ulicah – sad pesnikovih zrelih ustvarjalnih let –, legitimno pripada tej bleščavo temačni vandrovski tradiciji, vendar s pomembno, kar bistveno distinkcijo: pisec Vaj v slogu in Cice v metroju svoj pesniški opravek izpolnjuje s poudarjeno humornim esprijem, s kancem nagajive hudomušnosti – čeravno mestoma tudi s ščepcem nostalgične melanholije za minevajočimi podobami mesta, kakršnega je spoznal in vzljubil v mladosti in ki dandanes pred njegovimi očmi izgublja svoj nekdanji frivolni belepoški šarm in senžermenovski intelektualni lišp in se spreminja v postindustrijski potrošniški megalopolis – svoje pesniško potopisje (natančneje: ulicopisje) potemtakem izpisuje z duhovito postopaško radoživostjo, ki njegovo razposajeno poetično himno pariškim ulicam, trgom in bulvarjem iz nevarne bližine doktrinarnih zapovedi bretonovskega nadrealizma še pravočasno seli pod sproščenejše obnebje ionescovskega črnega humorja in v pišmeuharsko soseščino porogljivega pouličnega šansona.
Hommage Babilonu
Največkrat tiči vzrok za pesnikovo očaranost nad posamezno ulico, trgom, znamenito palačo ali živopisnim mestnim kvartom že kar v zvočni podobi njihovih imen, v asociacijah, ki mu jih budijo zgodovinska ozadja, slavni dogodki ali častitljive biografije, ki so botrovale njihovim poimenovanjem: takrat si rad da duška z duhovitimi poigravanji z neštetimi pomenskimi ali zgolj grafičnimi in fonetičnimi niansami v izgovoru oziroma pisavi teh čarobnih, vsakršne skrivnosti in presenečenja skrivajočih toponimov ali pa da svoji pesniški radoživosti prosto pot z izpeljankami iz naključnih, spontanih ali pa nalašč (po muhasti volji pesniške izmišljije) paradoksno zasukanih trčenj in nenavadnih sovpadanj med staroslavnim zgodovinskim patosom in malce potemnelo pozlato značilnih mestnih kotičkov in znamenitosti (pomnikov, parkov, kavarniških teras, metrojskih postaj, razvpitih restavracij in zakotnih špelunk, scališč in razkošnih hotelov, templjev duha in svetišč telesne naslade, otroških igrišč in gradbenih jam, veleblagovnic in bukinističnih štantov, slepih uličic in širokih bulvarjev) na eni in njihovo nekoliko plehko, rahlo obledelo, sodobni potrebi po takojšnji porabljivosti in kričavi potrošniški všečnosti približano (in ponižano) aktualno podobo na drugi strani.
Drugič spet ga navdihujejo vsakdanji prizori uličnega življenja, iz prozaičnih, malone banalnih detajlov urbanega imaginarija se mu porajajo poetične podobe, skice, zasnutki ali že kar pravcate majhne zgodbe o slikovitih stalnih in naključnih, živih in mrtvih prebivalcih pariškega mesta (pa naj gre za kamnite stavbe, kovinske stolpe, sopuh s sveže asfaltiranih ulic, vlažno podpodje metrojskih postaj ali za včasih bizarne, drugič spet skrajno vsakdanje slike iz čudežnega življenja najraznovrstnejše mestne flore, favne in pitoresknih posameznikov človeškega rodu – »in potem človečki / in potem človečki«, kot norčavo sklene poskočno pesmico Družinski živalski vrt); zdaj se mu izpisujejo kot hipen impresionističen kroki, bliskovito čutno doživetje in že hkratna upesnitev tega ali onega slikovitega mestnega prizorišča, zdaj kot zgolj taksativen, malone znanstven (ne gre pozabiti, da se je Queneau ob vsej svoji izpričani ljubezni do literature intenzivno pečal z eksaktnimi vedami, še posebej z matematiko) inventarni popis dražljivih podrobnosti in živopisnih posebnosti, ki na izbrani točki mesta s svojimi zastrtimi čudesi premamijo pesnikov pogled; zdaj spet izbruhnejo v besede kot kratka, eliptična fabula, pesniško zgoščena pripoved o zgodah in nezgodah pariških meščanov in o njihovem tajinstvenem, protislovnem, vzburljivem, slikovitem, včasih nevarnem, drugič spokojnem, na trenutke posvetno pritlehnem, pa spet obredno presežnem, vseskozi pa čarobno dražljivem in nenehno spreminjajočem se sožitju s skrivnostno prikaznijo velemesta.
V večini primerov gre za šegavo zašiljene epizode, smešne zgode in vedre pripetljaje iz življenja med in za zidovi sodobnega Babilona, kjer se na vsakršne možne, pogostoma tudi konfliktne in protislovne načine prepletajo, srečujejo, privlačijo in odbijajo neštevilna kulturna izročila, verska prepričanja, politični nazori, rasne pripadnosti in jezikovni idiomi, a pesnik jih najraje ugleda in ubesedi z njihove neobičajne, presenetljive, zagonetno paradoksalne, se pravi bridko humorne plati; vsej tej mnogovrstnosti in raznorodnosti velemestnega življenja, vsem tem bizarnim, čarobnim, nasprotujočim, a hkrati sopripadajočim si posebnostim in drugačnostim urbanega habitusa slej ko prej namenja bodro razumevajoč in naklonjen smehljaj. Le kdaj pa kdaj se izza prešerno hudomušnega posmeha na račun drobnih človeških slabosti, denimo na račun bahavega postavljaštva in hlastanja za begotnim užitkom, ki ga obljubljajo vsiljive komercialne reklame za vsakršne sprotne novotarije, le tu pa tam se izza pikrega poroga na rovaš samovšečne ravnodušnosti za stisko sočloveka in domišljavi pozabi lastne minljivosti v brk v Queneaujevo prešerno in razposajeno prepevanje hvalnic pariškim ulicam in njih prebivalcem pritihotapijo temačnejši toni; za radostnim aleluja in oglušujočo kakofonijo tisočerih zvokov in podob živopisnega urbanega vrvenja je kar naenkrat moč čisto po tihem zaslišati zamolkli glas minevanja; s častitljivih meščanskih palač se kruši omet, bagri in velikanske svinčene krogle meljejo v prah staroslavne zidove, lokali spreminjajo svojo namembnost, ulice, trgi, parki in bulvarji spreminjajo imena, cele četrti izginjajo v imenu napredka in pod praporom boja za večjo snažnost, po cestah na lepem vrvi vse polno včerajšnjih mrličev, pokojni pisatelj Stendhal ven in ven umira na Novi kapucinski cesti, sredi trušča in blišča najvišje zasičenosti z življenjem iznenada votlo zazeva zamolk odsotnosti, mesto otrpne v mrtvaški negibnosti (kot nam v svoji baladni dikciji pripoveduje pesem Vsesplošni Vsi sveti), iz te praznine pa nas – kot v srhljivo jedrnati trivrstičnici Clichyjski bulvar – iznenada nagovori Nič naše človeške krhkosti in minljivosti, Nič izgubljenega časa, Nič, ki nam kot smrtnim ljudem izvorno pripada, »ker je pač najbolj naš«.
»Pred bralčevimi očaranimi očmi zraste zgolj po muhasti volji pesniške izmišljije in izključno poeziji imanentnih zakonih rabe jezika sezidan novodobni babilonski stolp urbane metropole.«
A kot rečeno, gre za redke temačne pobliske sredi prevladujočega veselja nad čudežem življenja, ki se na tolikere presunljive načine, očarljive podobe in raznolike izraze manifestira v mrzličnem vrvenju in hrumenju pariških ulic in bulvarjev in ki mu pesnik s svojimi vratolomnimi jezikovnimi vragolijami, formalnimi izmišljijami, govornimi novotarijami in artističnim pripovedovalskim mojstrstvom išče kongenialno stavčno, besedno (kajkrat tudi samo črkovno ali celo številčno) artikulacijo in zato sproti izumlja in najdeva temu čudežu življenja pripadajoč pesniški jezik. Pri tem si pomaga s sprevrnjeno rabo tradicionalnih pesniških oblik (od soneta do heksametra), še raje pa se v naročju prostega verza nasladno prepušča svoji brezbrežni jezikovni inventivnosti in neusahljivi besedotvorni fantaziji, s pomočjo katerih neumorno kuje nove pomene in imena za že ustaljene termine in zakoličene pojme. Queneau kuje, snuje in na novo ustvarja besednjak in pojmovnik modernega francoskega jezika tako, da se poljubno poigrava z grafično in zvočno podobo črk, zlogov in glasov, ki tvorijo imena ter pripadajoče jim besede (mots) za pojme in reči (choses) v leksikalni zakladnici človeške govorice; pri tem očitno krši, radikalno razgrajuje, igrivo razstavlja in neženirano izkrivlja dogovorjene gramatikalne in zapovedane ortografske forme, obrazce in pravila in jih – kot pravi ulični pohajač sledeč zgolj svoji poetski invenciji – poljubno sestavlja na novo, suvereno izmišljujoč si nove, sveže, presenetljive, nezaslišane, kajkrat naravnost osupljivo čarobne kombinacije, konkordance in soglasja, iz katerih se rojevajo novi, skrivnostni, presežni pomeni – nezgrešljiva znamenja, da se gibljemo v magičnem risu suvereno in svobodno ustvarjalne poezije. (Da je pričujoča pesniška zbirka na neki način rojena prav iz duha leposlovja in še posebej poezije, nas pisec večkrat opomni s sklicevanjem, namigovanjem ali zgolj nagajivim pomežikom v spomin na številne brate po peresu, ki so tako ali drugače pustili sled na tlaku pariških ulic, naj bo že z zaraščenimi kamnitimi ali bronastimi spomeniki v parkih, bodi z obledelimi imeni trgov, mostov ali parkov in še najbolj v intelektualni zapuščini ene najznačilnejših in hkrati najzapeljivejših pariških znamenitosti – v oblakih tobačnega dima, ki v svoj omamni, efemerni obstret že od pamtiveka zavijajo razvpite literarne in filozofske kavarne po montparnaških ali sentermenskih kvartih: prenekateri stih ali kar cela pesem v pričujoči zbirki je hudomušen poklon ali spoštljiv hommage Stendhalu, Flaubertu, Baudelairu, Proustu, Apollinairu, Verlainu, Bretonu …)
Tolikšna artistična umetelnost in malone preciozna virtuoznost v izrisovanju pesniške topografije pariškega uličnega labirinta – ki dobršen del svoje jezikovne invencije in sproščenosti dolgujeta Queneaujevemu dolgoletnemu ustvarjalnemu sopotništvu z nadrealisti (čeprav se je bil s papežem gibanja Andréjem Bretonom nazadnje nadvse odmevno sprl) in njihovemu zaupanju v poetski potencial t. i. avtomatske pisave in spontanega izpisa po nareku sanj in bujne domišljije (ki zato seveda izključuje sleherni razumski nadzor in premislek) – kajpada predstavljata trd oreh, zahteven intelektualen preizkus, mestoma pa že kar nepresegljivo oviro za prevajalca, ki se mora ne le dobro znajti in zanesljivo orientirati v specifičnem zgodovinskem, kulturnem, družbenem in duhovnem kaosu globalno razvpitega (in obenem lokalno zaznamovanega) velemesta, ampak mora biti tudi vešč in okreten v rokovanju s čarnimi besedami, ki sestavljajo brezbrežni intimni kozmos pesniške umetnine. Na to, da se podaja v skrivnostni svet temačnega labirinta, je pesnik morebitnega prevajalca opozoril že z naslednjimi verzi iz III. pesmi v zbirki Usodni trenutek (1948):
»Če so prav izbrane in prav stojijo
besede naredijo poezijo
zadosti je imeti rad besede
da se napiše kakšna pesem
ne vé se zmerom kaj nam pravi
pesem ki se tako sestavi.«
Izziv prevajalcem
Kar naravnost pa je drznim tolmačem in pogumnim razlagalcem svojih jezikovnih izmišljij, ukan, zasukov, tavtologij, neologizmov, numeroloških zank, stilskih variacij in vsakršnih izkrivljenj in subverzij kanoniziranega metruma Queneau vrgel izziv v pesmi Prestavljaški stolp, v kateri jih poziva, naj poizkusijo razvozlati zagonetno metaforo enega najznamenitejših pariških simbolov, ki mu jo je navdihnil Eifflov stolp, naj – kakor vejo in znajo – razpletejo besedni vozel in v angleščino prevedejo eno od bolj enigmatičnih francoskih besednih iger, povezano z dvojnim pomenom besedne zveze fils de la Vierège (pajčevinasta nit, a tudi Jezus, Marijin sin). Aleš Berger, prevajalec pričujoče zbirke, se naloge ni ustrašil in nam je svojo različico samozavestno predstavil kar hkrati z izvirnikom. Njegova suverena kretnja je več kot upravičena: dotlej se je bil že trikrat – in vsakič z odličnim uspehom – lotil Queneaujevih proznih besedil (Cica v metroju, 1978; Vaje v slogu, 1981; roman Moj prijatelj Pierrot, 1993), za prevajalski spust v skrivnostni blodnjak piščevega pesniškega pohajkovanja po Parizu pa se je bil dodobra izuril in podkoval z mnogoterimi sijajnimi prevodi iz moderne francoske poezije (razpon njegovih prepesnitev sega od nadrealistov, Apollinaira, Lautréamonta, pa prek Préverta in Chara do Chazala in Aiméja Césaira). Z gibkostjo svoje jezikovne občutljivosti in tankim posluhom za sozven glasov v pesemskem stihu in njihovo zvočno ubranost v kitici Aleš Berger zvesto sledi Queneaujevim meandrom skozi goščavo pesniškega besedja, duhovito in učinkovito menjuje in kombinira raznovrstne registre pesniških oblik (in njih hotenih kršitev), ki si jih ne enkrat kapriciozno privošči izvirnik; z neizčrpno besedotvorno domišljijo in ustvarjalno igrivostjo najdeva in izumlja iskrive, presenetljive, drzne in elegantne (pa vselej ustrezne!) slovenske skovanke za številne neologizme, jezikovne paradokse, anagrame in druge besedne igre ter zanke, s katerimi nikakor ne skopari francoski pesnik, njegov vandrovski vodič po uličnem blodnjaku Pariza in labirintu njegovih govoric; tankočutno razpoznava specifično lirično atmosfero vsake – vselej drugačne in vsakič znova presenetljive! – posamezne pesmi posebej in subtilno sledi njenim pomenskim in fonetičnim niansam; kongenialno poustvarja in vzdržuje raznolikost, pomensko razvejanost in jezikovno razkošnost pa hkratno eliptično gostoto in skoraj matematično natančnost Queneaujevega stiha; njegovo metrično artikulacijo z mojstrskim posluhom za ritem in mero najraje prestreza in zazibava v ritmično mehkobo in diskretno spevnost (sebi tako ljubih in ne enkrat uspešno preizkušenih) asonanc in aliteracij.
Bleščeči dokazi prevajalčevega razkošnega besednega zaklada in elegantne gibkosti pri rokovanju z njim si sledijo iz pesmi v pesem; med vrhunce ustvarjalne domišljije in izumiteljske drznosti v kovanju novih besed, ustvarjanju sozvočij med njimi in odkrivanju osupljivih pomenskih odtenkov pa sporočilnih zasukov zagotovo sodijo pesmi Apotekarjeva zgodba, Zalega poraja, Križ Anka išče, 18 – 12, Ulica stvar, Zgodbica, Nasveti turistom (kjer je v topografijo pariških razgledov duhovito vpletel tudi dvoje slovenskih toponimov). Svoj vrhunec pa Bergerjeva prevajalska ars poetica v zbirki Po ulicah bržčas doseže v prevodu pesmi Men at work, kjer mu je skozi devet štirivrstičnih kitic uspelo brezmadežno izvijugati izmenjujoč se asonančni stik ia – ai, ia – ai v tako mehkem, milozvočnem in naravno odmerjenem ritmu, da mu najbrž niti izvirnik nima česa očitati.
Tako je pač s poezijo. Iz besed je mogoče sestaviti célo mesto (pesem Pariz iz besed), upesniti vsakršne vesele in žalostne zgodbe
(»tako prekobaliti pota
čez gladke prisoje in osoje mrke
pota ki so razprla brste
zamrle brste zgodb načrte«),
ki jih pišejo zgodovina in njene ubeseditve
(»piti pri vrelcu zgodovine
vrelcu ulic vrelcu besed«),
a tudi iznajti besede iz zakladnice pesniškega govora
(»obračati prekucniti vezaje
sledove vejic in pik«)
in z njimi izpovedati
»neme zgodbe polokane tišine«
(vsi navedki iz pesmi Carnavalet). A naj so besede v pesmi še tako razposajene, šegave in norčave, kot je radostnih večina stihov v zbirki Po ulicah, nazadnje so le efemerni glas »polokane tišine«, papirnat avionček, ki
»nazadnje strmoglavi
k nogam
otožnega okoliškega
smetarja«,
kot je v hudomušni pesmici Projektil svoji (sámo)posmehljivi drži do konca zvest Queneau; in kakor bojo nekoč iz Pariza izginili golobi in bojo za njimi ostali le še drekci, bo zbledel tudi spomin na pesnika, ki je s hudomušnim otožjem opeval poulične golobe, ki so srali svoje jedke golobjake po mestnih znamenitostih, zdaj pa se majčkeno resigniran zazre v prihodnost in vdano ugotovi: »ampak nobeden ne bo več bral mojih pesmi« (navedek iz pesmi Golobjaki). Ali, kot je v zbirki Usodni trenutek še bolj naravnost zadel žebljico na glavico:
»Pesem ni kaj prida važna stvar«.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
