Ni vse zlato, kar se sveti
Umberto Eco: Vrtinec seznamov. Prevod Maja Novak idr. Založba Modrijan, Ljubljana 2011, 408 str., 41,30 €
19. 01. 2012
Italijanski semiotik, estetik in pisatelj Umberto Eco je pri nas že dodobra znan. V prvi vrsti so prevedeni njegovi romani (Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne, Baudolino, Skrivnostni plamen kraljice Loane), zadnja leta pa spoznavamo tudi njegova esejistična in umetnostnozgodovinska dela. Mednje sodijo obsežne, tekstovno sicer krajše, vendar pa bogato ilustrirane študije s področja estetike, npr. Zgodovina lepote in Zgodovina grdega; obe je izdala založba Modrijan. Zdaj smo dobili še Ecovo zadnje delo take vrste, leta 2009 izdan Vrtinec seznamov (Vertigine della lista).
»Delu resda ne moremo očitati neprivlačnosti, vendar pa je sam pojem seznama neestetska, dovolj poljubno izbrana splošna kategorija, ki ji moramo pripisati precejšnjo mero subjektivnosti.«
Ecovo delo v 21 poglavjih, ki je nastalo na podlagi številnih konferenc, razstav in predavanj, v besedi in sliki predstavlja različne končne in neskončne, zaprte in odprte sezname stvari, krajev in dogodkov, predvsem iz besedne in likovne umetnosti. Začenja z »vzorčnim seznamom«, spiskom ladij v Homerjevi Iliadi, končuje pa z nenormalnim seznamom matematičnih normalnih množic. Pri tem se hočeš nočeš mora lotiti definicije seznama, ki sega vse od spiska do kataloga in od liste do enciklopedije. Besedni seznam je navadno sklenjen in omejen, njegovo neomejenost pa lahko ponazarja okrajšava itd. na koncu; vizualni seznam, npr. Boscheva slika, pa je vselej omejen z okvirjem umetnine, četudi domnevamo nadaljevanje seznama zunaj vidnega polja, ki ga lahko sugerira že naslov umetnine (npr. Pontormova slika Enajst tisoč mučenikov).
Seznami stvari in krajev vsebujejo nešteto predmetov, zato jih je treba tako ali drugače omejiti; taki so nepreštevni seznami orodja, rastlinja, cvetlic, živali, rek, mest ali najraznovrstnejših objektov, kakršne najdemo v literaturi Borgesa in Joycea ali na upodobitvah srednjeveških in baročnih slikarjev. Seznami imajo lahko praktičen, npr. bogoslužen ali uporaben namen (litanije, Jezusov rodovnik, nakupovalni spisek ali jedilni list), lahko pa so »umetniški izdelek«, imajo torej estetsko funkcijo (npr. spisek predmetov v predalu Leonarda Blooma, junaka Joyceovega Uliksesa). Glede na to so različno izoblikovani in urejeni (naštevanje vlog denarja v Carmini Burani ali vladarjev in angelov v Miltonovem Izgubljenem raju), četudi gre zgolj za vrstenje izmišljenih bitij, pošasti ali čudežnih dejanj. Urejenost lahko izhaja iz bistva reči, lahko pa zgolj iz njihovih naključnih lastnosti; tako govorimo o koherentnem in kaotičnem naštevanju in prav takih seznamih (mojster takega »nezmernega« naštevanja je bil med literati gotovo François Rabelais).
Prav tako so vrsta seznamov različni uporabni muzejski katalogi, katerih najrazličnejši eksponati (likovna dela, dragi kamni, relikvije) so bili pri nekaterih slikarjih (npr. Davidu Teniersu) ali pisateljih (npr. Joris-Karlu Huysmansu) priljubljena tematika. Seznami so tudi spiski besed in njihovih definicij v slovarjih; pa gesla v leksikonih in enciklopedijah. Tako Eco na koncu knjige ugotavlja, da je modularni vzorec za take ali drugačne sezname Borgesov model babilonske knjižnice, ki ima neomejeno število sob z neštetim številom knjig. Borgesove »umetniške« metafizike so se dotikali tudi tisti matematiki, ki so skušali izračunati število možnih kombinacij različnih stvari, npr. število črk ali besed v možnih izrekljivih stavkih.
Ecov Vrtinec seznamov je nastal, kot pravi sam avtor, na osnovi njegovega lastnega »nagnjenja« do seznamov, ki izvira že iz mladosti. Nagnjenje pa je po našem mnenju prešibak razlog, da bi nastala tehtna knjiga. Delu resda ne moremo očitati neprivlačnosti, predvsem ne v predstavitvi likovnega gradiva, ki sta ga avtorju pomagala zbirati vsaj dva imenovana sodelavca; vendar pa je sam pojem seznama neestetska, dovolj poljubno izbrana splošna kategorija (v nasprotju s pojmoma lepega in grdega, ki ju je Eco obdelal v prejšnjih dveh knjigah), ki ji moramo pripisati precejšnjo mero subjektivnosti. Pravzaprav gre zgolj za avtorsko zanimivost, ki jo je mogoče primerno opisati in definirati, predvsem pa bogato ponazoriti z umetniškimi deli vseh časov in žanrov. Pokaže se tudi, da je to gradivo malone neizčrpno, tako da je že sam Eco moral marsikaj izpustiti (npr. rodovnike iz Svetega pisma).
Seveda pa je izpustil mnogokaj tudi zaradi lastnega nepoznavanja umetnosti, tako literarne kot likovne, ki je nastala na geografskem področju zunaj Zahodne Evrope. Eco je namreč izrazito evropocentričen, to je, pri svojem delu se osredinja na Zahodno Evropo in deloma Severno Ameriko. Zunaj njegovega pogleda tako ostajata – če se omejimo le na tematiko seznamov – celoten Vzhod in Jug sveta, torej predvsem umetnost Azije in Afrike; tudi Vzhodna Evropa je bela lisa njegove vednosti, četudi prav tej tematiki lahko ponudi marsikaj (med drugim slikarstvo avantgardista Pavla Filonova ali poezijo neoavantgardista Dmitrija Prigova). Knjiga Vrtinec seznamov tako ostaja lepa in draga slikanica, v slovenščino prevedena bržkone po inerciji pri prevajanju Ecovih del, ki jo gojijo nekatere založbe v prepričanju, da so odkrile avtorje uspešnic za vse čase in vse priložnosti. V uteho pri tem je bralcu cvetober različnih težavnih prevodov mnogih slovenskih prevajalcev, ki so uvrščeni v knjigo z ustreznimi odlomki iz izbranih del; glavni delež pri tem pripada Maji Novak, prevajalki Ecovega besedila in še nekaterih literarnih odlomkov v Vrtincu seznamov.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
