Izgubljeno s prevodom
Sodobna ruska poezija. Uredil in izbral Dimitrij Kuzmin. Center za slovensko književnost, Aleph 142, Ljubljana 2010, 238 str., 20 €
01. 12. 2010
V zbirki Aleph je pred časom izšla antologija z naslovom Sodobna ruska poezija, ki jo je uredil (pesmi zanjo izbral) Dimitrij Kuzmin. V predgovoru je utemeljil prav vsako besedo iz naslova, češ da njihovi pomeni niso sami po sebi razumljivi. Ruska poezija mu pomeni poezijo ne le v Rusiji, ampak povsod, kjer živijo ruski pesniki, pa naj gre za nekdanje republike Sovjetske zveze ali tujino, torej rusko diasporo. Sodobna poezija pomeni poezijo v ruščini, napisano tako pred razpadom in po razpadu Sovjetske zveze, ki je neodvisna, torej nasprotje uradne; torej poezija zunaj osnovnega, uniformiranega, osrednjega toka, ki se je »od konca petdesetih let prejšnjega stoletja formirala kot množica samostojnih krožkov in skupin, ki so razvijali svoj lastni pogled na umetniške naloge ter vlogo v nacionalnem … kontekstu«. Za Kuzmina je torej sodoben zgolj »skupni prostor neuradne poezije«, ki se je izoblikoval v sedemdesetih letih in »v celoti upošteval postmodernistično načelo 'rizomske misli' oziroma pluralnosti« idej in estetskih teženj. To je bila po večini samizdatska poezija, ki se je širila v nekaj izvodih in prodrla na Zahod kot tamizdat; nanjo so se po razpadu SZ navezali mlajši pesniki, ki so vzeli podtalno poezijo za svoj temelj in predhodnico ter so izdajali – in še izdajajo – svoje zbirke brez državne ali uradne kulturnopolitične podpore, saj za uradne razlagalce ruske literature pišejo umetnost, ki »sploh ni poezija«, ker ni »uporabno sredstvo ideološkega vplivanja«. Kuzmina torej zanimata tisto »umetniško iskanje« in »edinstveni eksperiment«, ki je nezdružljiv z osrednjim tokom ruske »državne« poezije.
Kuzminova antologija sodobne ruske poezije je potemtakem cvetober nekdaj prepovedanih pesnikov in njihovih sedanjih učencev, vseh tistih, »ki danes, tu in zdaj, neposredno izdajajo nove pesmi ter preoblikujejo splošno podobo ruske poezije«. Gre zgolj za živeče pesnike, veliko med njimi jih ima naravoslovno, matematično, medicinsko, jezikoslovno izobrazbo. Številni med njimi so stari nekaj čez trideset let in imajo doslej samo eno, dve ali tri knjige pesmi, v katerih predvsem »raziskujejo meje pesniškega izraza«, kot pravi Kuzmin; umetniško priznanje so doživeli zlasti v svojem lastnem pesniškem krogu, bralci in literarna zgodovina pa jih skorajda ne poznajo.
Prav s temi racionalnimi oznakami in značilnostmi Kuzminove antologije pa se začenjajo praktični problemi s sodobno rusko poezijo. Eno sta seveda sklenjena koncepcija in teoretična razlaga razvoja ruske poezije po letu 1945, drugo pa praktična »vsebina« te poezije. Že odločitev, da bo avtor izbral samo žive pesnike tako imenovane »neuradne poezije«, je sila problematična; posredno namreč govori o tem, da mrtvi pesniki niso več umetniško živi; to seveda ne drži, ko prelistamo imena povojne ruske poezije, ki so izhajala iz podtalja. Tako v antologiji niso našli mesta predstavniki zgodnjega undergrounda iz petdesetih let, pa na primer mož Ine Lisnjanske, najstarejše pesnice v antologiji, Semjon Lipkin; manjkajo tudi predstavniki skupine Lianozovo, barakarske šole, Sapgir, Burič, Prigov, Ajgi, Manacakanova in seveda Josif Brodski, če naštejemo samo najpomembnejša imena. Vsi ti pesniki so bili »neuradni«, v SZ podrejeni cenzuri in preganjani kot »zajedalci«, zato so svoja dela objavljali v samizdatu ali tujini, veliko jih je tudi emigriralo. Ti že mrtvi pesniki so danes izjemno odmevni in vplivni, saj so razvili vse tisto, kar Kuzmin pripisuje manj znanim in malo pomembnim učencem učiteljev in predhodnikov: revitalizirali so rusko avantgardno in eksperimentalno poezijo, zlasti futurizma in konstruktivizma, razvili so svobodni verz in pesem v prozi, omogočili so pesniške smeri sodobnega ruskega postmodernizma in socarta. Lahko rečemo, da so danes bolj »živi« kakor številni živeči učenci.
Neuradna ruska poezija gotovo ni vrednota na sebi; gledati jo je treba vedno v soodnosu z uradno poezijo, ki pa ni vselej državna, kot misli Kuzmin. Pesniki, ki so nadaljevali peterburško ali moskovsko šolo ruske poezije, torej dediči Gumiljova, Mandelštama, Ahmatove, Cvetajeve, Pasternaka, so danes vendarle priznani ustvarjalci, ki niso sprijeti z rusko velikodržavno ideologijo ali ne podpirajo utilitarne in didaktične vloge umetnosti. Pesniki, kot so Voznesenski, Sosnora, Kušner, Ahmadulina, Junna Moric, Vegin in številni mlajši, so prav tako razvili nekatere starejše pesniške tokove do modernističnih vrhov. Četudi bi antologija z vsemi temi imeni (in še dodatnimi starejšimi, kot so Tarkovski, Šefner, Samojlov, Martinov, Gorbovski idr.) res presegla vse meje obsega, brez njih ne bi bilo uradne poezije oziroma ruske poezije sploh; tega se je treba zavedati. Danes zato sestavljajo okvir za ožje jedro poezije, ki jo predstavlja Kuzmin. Ta poezija pa je pogosto precej pod dosežki »uradne« poezije, saj se osredotoča predvsem na provokacijo, verzni eksperiment, samozadostno besedno igro, grafomanijo; nemalokrat je povsem zunaj izročila in zgodovine ruske poezije, celo zunaj literature kot take, visi v brezzračju, saj jo pišejo priložnostni oziroma »po sili« pesniki, po izobrazbi fiziki, biologi ali jezikoslovci. Nekateri pesniki tako izzvenevajo v prazno; sporni so zlasti Grinberg, Galina, Timofejev.
Poseben problem Kuzminove antologije sodobne ruske poezije pa so slovenski prevodi. Prevajanja so se – poleg izkušenega Milana Jesiha – lotili mlajši prevajalci, doslej skoraj neznani. Prevodi so šibki, z obilico pravopisnih in slovničnih napak. Nekateri niso bili kos ritmiziranemu in rimanemu verzu; te zakonitosti verza so zato opuščali, to seveda pomeni, da pesmi niso posredovane ustrezno, torej niso primeren estetski ekvivalent. Poleg tega so prevajalci (zlasti Veronika Sorokin) pogosto uporabljali arhaizirano leksiko (na primer mustače) in najbrž nepotrebno stavčno inverzijo, tako da nekateri pesemski odlomki zvenijo hudo starinsko, torej prav nič moderno oziroma sodobno (na primer verz: niza avionček mi šolske verze na tešče z vrvico tvojo neučakano). V prevodih mrgoli rusizmov, ki jih prevajalci najbrž niso razumeli: kosa, tom, neprijatelj, ad, pomalem, lestvica (v pomenu stopnice), venec, čepka, dalj, Liliputi; nekateri izrazi so očitno do kraja jezikovno zmedeni (Miki Maus, bay bay, chewing guma).
Kuzminova antologija sodobne ruske poezije je potemtakem vpogled v delček ruske poezije po drugi svetovni vojni, tisti delček, ki je živel skrito, daleč od glavnih tokov. Gre pogosto za poezijo, ki je zavestno oponirala vodilnim smerem, večinoma na eksperimentalni, hote »nepesniški« način. Z razdalje pol stoletja je ta poezija pogosto zgubila tako aktualno odpornost kot globalno vrednost; danes ima največ zgodovinski pomen, saj dopolnjuje osrednji tok ruskega pesništva 20. stoletja, ki ga poznamo predvsem iz Pavčkovih prevodov v antologiji iz leta 1990. Zaradi šibkih slovenskih prevodov bo Kuzminova antologija hitro pozabljena, kajti bralski užitek ob prebiranju je minimalen. In še nekaj, bolj mimogrede, vendar bistveno: način, da tujec naredi svojo nacionalno antologijo za neki tuj literarni prostor, je diametralno nasproten običajni literarni recepciji: antologijo ruske poezije bi morali delati Slovenci po svoji umetniški afiniteti, v skladu z lastnim pesniškim dojemanjem in tudi lastnimi poustvarjalnimi zmožnostmi.
(Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji Pogledov, št. 18, 1. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
