Nič novega
Emil Filipčič: Mojstrovka. Spremna beseda Dušan Jovanović. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 158 str., 25 €
08. 06. 2012
O Emilu Filipčiču je bilo menda že vse povedano in kritiki lahko samo še ponavljamo drug drugega ali same sebe. Kar pomeni, da je tudi avtor sam že vse napisal, izpovedal in se z vsako knjigo bolj ali manj ponovil. A svet ne temelji na ponavljanju, temveč na spreminjanju. Zato Filipčič, ki je morda v prejšnjih časih jadral na vršičkih valov, s še vedno enakimi knjigami, isto poetiko in nespornim jezikovnim talentom v našem času nima več prave teže. Ludistične in podobne prakse so mimo, še več, obrabljene so bile že leta 1995, kakor je v recenziji romana Jesen je ugotavljala Ignacija Fridl. Danes potrebujemo kaj drugačnega ali vsaj nekaj več.
Kaj torej početi s Filipčičevim novim romanom Mojstrovka? Njegov prvoosebni pripovedovalec, oseminpetdesetletni pisatelj, dramatik in igralec, ki samega sebe tu in tam ironično reflektira, je vsaj deloma spet avtor sam. Imenovan je Jože, ali po domače – ker je prizorišče večinoma ameriško – Joe. Spet so v igri opojne substance, ki junaku pomagajo prebroditi absurdne dogodke (ali jih celo zakuhajo?), bralec trezne glave pa nad njimi začudeno obstrmi. Spet se snema film, natančneje, resničnostni šov, in Jože nikdar ne ve, ali vanj morda ne zrejo očesa kamer (po tej plati je roman seveda novodoben in poskuša biti aktualen). Junaki šova so zbrani z vseh vetrov, Estonije, Avstrije in Bolgarije, na zabavah se jim pridružita Robert Redford ter Madonna, v vrtoglavo dogajalno mešanico pa Filipčič med drugim zajame še goro Mojstrovko, ki je vse skupaj hecno zakuhala, obvezen nogomet, nekaj futurističnih primesi in ščepec Prešerna. A nekdo bi moral vse to še zmontirati …
»Ne smemo pozabiti, da je »smisel« tovrstne literature ravno ta, da se izogiba osmišljanju. Da gre za samovšečno literaturo, ki širi svoj horizont zlasti z igračkanjem v peskovniku književne in filmske fikcije.«
Junaki se nepredvidljivo preobražajo iz vloge v vlogo in dogodki so le priložnostno, zasilno sešiti skupaj. Zato ta svobodomiselni roman sproti pozabljamo, vsaka nova stran iz spomina izbriše prejšnje, s katerimi nima več kaj dosti opraviti. Mojstrovko je morda zabavno brati, a težko nam priraste k srcu in tudi iz glave kaj hitro izpuhti. In če roman nima smisla, saj ne nosi sporočila, niti ne ponuja posebnih estetskih užitkov, ali ga je potem sploh smiselno brati? Seveda, zakaj ne! V njem izvemo za kakšno čisto zanimivo prigodo, od Filipčiča se lahko nalezemo pokanja duhovitih dovtipov in naučimo sprijaznjenosti z bizarno usodo. Moramo pa imeti na razpolago dovolj časa, kajti tisto, kar je pri avtorju vedno sveže, sočno in pohvalno, se nekako izgublja v balastu besedičenja, prizorov, ki obvisijo v zraku, pogosto skrčeni na svojo vizualno plat, in množičnih, za lase privlečenih, prav nič pretehtanih aluzij na najrazličnejša umetniška dela.
Pa vendar ne smemo pozabiti, da je »smisel« tovrstne literature ravno ta, da se izogiba osmišljanju. Da gre za samovšečno literaturo, ki širi svoj horizont zlasti z igračkanjem v peskovniku književne in filmske fikcije, sicer pa je zunaj nje same nič posebno ne zanima. Da je to proza, ki se ne omejuje s pravili in se požvižga na konvencije, ker je v literaturi vse mogoče. Ta proza je svobodna! Toda kakšna svoboda je to, ki proizvaja vedno enake knjige, o katerih ni mogoče povedati nič novega (razen nekaj malenkosti, ki se tičejo vsebine)? In kako se lahko ta proza utemeljuje zgolj sama v sebi in se ponaša s samozadostnostjo, če je kritiki in pisci spremnih besed največkrat ne znajo pojasnjevati drugače, kot da se zatečejo k avtorjevi osebnosti in včasih celo pripomnijo, da brez poznavanja avtorjevega življenja nimamo ključa, ki bi nam odprl vsa vrata? Bralec, ki Filipčičeve osebe ne pozna, se mora pač zadovoljiti z lastno omejenostjo; se sprijazniti, da skupaj z junakom tudi sam ne vidi dlje od svojega nosu in ne more prodreti skozi povrhnjico dogajanja. Pojesti mora še eno enolončnico, v kateri se zgolj na lepo oko znajdejo sila raznorodne sestavine, ki skupaj ne dajo najboljšega okusa. A tudi če Mojstrovko kljub temu dokonča, ostane lačen.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
