Dušan Šarotar: Ostani z mano, duša moja
Obred celjenja ran
24. 04. 2012
Novi roman Dušana Šarotarja, ki je izšel v dvojezični izdaji – ob izvirniku lahko prebiramo prevod v porabščino –, je eno njegovih najboljših del. Ni nujno, da bo zadovoljil bralce, ki so na lovu za zgodbo in imajo radi pregleden koordinatni sistem dogajanja. Zagotovo pa bodo na svoj račun prišli oni, ki so jim blizu hermetična literatura, metaforični jezik in izrazitost estetskih prvin.
Ostani z mano, duša moja je knjiga, v katero se lahko zapremo in poglobimo, če nimamo drugega prostora, kjer bi vladala tišina, in tam v miru meditiramo o naših dušah.
Med vsemi, ki so se po komaj končani drugi svetovni vojni »zgrinjali v sredozemska pristanišča, iskali ladje, da bi jih odpeljale nekam daleč od spominov, požganih domov, storjenih zločinov ali nepopravljenih krivic«, sta tudi protagonista romana, Ela in fotograf. Znajdeta se na ladji, namenjeni v Kanado. Ela se pritihotapi v fotografovo kabino v podpalubju, kjer si je ta uredil temnico za razvijanje slik. Med skupno potjo drug drugemu pripovedujeta o svojih bližnjih, ki jima jih je vzela vojna. Ela je ostala brez mame in očeta, fotograf je poleg staršev izgubil tudi sestrico Gerti. Imata veliko skupnega; druži ju občutek osamljenosti, zapuščenosti in prekmursko poreklo. Njuna skupna točka je tudi fotograf Julius, ki je bil obema nadvse ljub. Protagonist se je z njim seznanil v taborišču Auschwitz, kamor so odpeljali domala vse prekmurske jude, in mojster ga je tam naučil fotografirati oblake. Julius taborišča ni preživel, protagonist pa se je sicer vrnil domov, a v lastni »dom« ni več sodil. Ljudem v svojih krajih je dejal: »Ničesar nimam, vsi so mrtvi, grem fotografirat oblake.«
»Ostani z mano, duša moja je knjiga, v katero se lahko zapremo in poglobimo, če nimamo drugega prostora, kjer bi vladala tišina, in tam v miru meditiramo o naših dušah.«
Ladja z junakoma, ki pluje čez ocean, je le okvir, sedanjost, a Šarotarjevi junaki so zazrti v preteklost. Sedanjost junakov se zrcali v monotonem valovanju morja in je prazna, kakor nebo brez oblakov. Nastalo praznino polnijo spomini.
Dušan Šarotar
Roman je lepo oblikovan, a s tem ne mislim na platnice, ozaljšane s fotografijo, ki jo je posnel Šarotar, tudi sam fotograf. Lepota in ubranost tičita v spajanju različnih glasov, ženskega in moškega, prvoosebnega in tretjeosebnega. Vsi pripovedni tokovi se zlivajo v isto morje, s tem pa poudarjajo vzajemnost in sinhronost doživljanja Ele in fotografa, čeprav sta zazrta vsak v svoj svet, v svojo minulost. Roman z uravnoteženo in spontano strukturo ustvarja vtis celovitosti in »vsepovezanosti« življenja. Vsak trenutek vsebuje vse prejšnje in vse prihodnje, pa tudi vse vzporedne. Tako kot v Borgesovi zgodbi Božji napis beseda »tiger« pomeni tudi vse, kar je ta pojedel, tigre, ki so ga skotili, tiste, ki so skotili njih itn., tudi vsak posamezen izsek iz življenja Šarotarjevih protagonistov opominja na vse druge odlomke v zgodbi, na tiste, ki so se že zgodili, in na prihodnje, ki jih je šele slutiti.
Oblika romana ne zasluži hvale le zaradi svoje strukture, temveč tudi zaradi jezika. Spet srečamo značilen Šarotarjev slog: iskren, občutljiv, metaforičen in nostalgičen. Pričara vtis minevanja in nesmrtnosti hkrati. Kajti življenje je minljivo, pripoveduje ta roman, a duša ostane. Nič, kar smo doživeli, nič, kar smo storili, ne gre v pozabo. V življenju pustimo – poetično rečeno, a drugače o tej knjigi skoraj ni mogoče –, če ne drugega, del sebe v neki zemlji, stopinje v nekih tleh, prstne odtise na steklu, ali pa za nami ostane vsaj kaka fotografija; in naše duše se preobrazijo v oblake. Kadar avtor uporablja svoje priljubljene besede duša, spomin, občutek, nostalgija ali slutnja, izvede nekakšno magijo, kajti iz teh besed nastane roman, ki ne deluje – kot bi se utegnili bati – izrabljeno sentimentalno, temveč je metafora, ki kaže na transcendentno izkušnjo avtorja in to prenaša tudi bralcem.
Zato je Ostani z mano, duša moja ena tistih knjig, ki jim s pisanjem o njih, povzemanjem in razlaganjem le težko kaj dodamo, zagotovo pa jih poenostavimo in oropamo večpomenskosti. Šarotarjeva poetika se odpira v različne smeri, hkrati pa je v vsaki posamezni smeri krhka in ranljiva. Eden najbolj metaforičnih prizorov je na primer tisti, ko Ela (oziroma njena duša) gola in bosa išče svoj kovček, ki ga je naredil njen oče, in vodo, ker je žejna; znajde se v labirintu temnih hodnikov in nikjer ni žive duše, ki bi ji pomagala. Ta prizor meri na splošno osamljenost in izgubljenost v svetu, na katerem se godijo vojne in gradijo taborišča; potovanje z ladjo čez ocean, ki ne bo prineslo odrešenja, pa je bržkone lahko prispodoba za našo pot skozi življenje.
Avtor torej z novim romanom nadaljuje pot, ki jo je začel že s knjigo Biljard v Dobrayu leta 2007. Obema deloma so skupni poetični jezik, tema soboških judov med vojno, posvetili avtorjevemu staremu očetu oziroma fotografu Juliusu Schönauerju in ne nazadnje neutrudljivo premlevanje bolečih spominov, kar pripoved bralcu sugerira z nenehnim vračanjem k istim podobam. V novem romanu so te nostalgično vznemirljive podobe med drugim božič, sneg, topla hiša, pismo, fotografije, oblaki in kovček. Predvsem pa omenjena podoba ladje, ki je imela pomembno mesto že v Biljardu in zbirki zgodb Nostalgija, v novem delu postane najmočnejša, osrednja podoba, iz katere rastejo vse druge.
Biljard je še imel nekaj pomanjkljivosti oziroma odvečnosti. Zaradi ponavljajočih se besednih zvez se je tam bralcu na primer zdelo, da se vrti na mestu. Roman Ostani z mano, duša moja je te slabosti odpravil. V nasprotju s predhodnikom ima pravšnjo mero ponavljanja in njegova oblika se lepo zlije z vsebino. Avtor tu z občutljivostjo razkriva, kar se je nameril razkriti: odmetava sneg z življenj svojih junakov, izkopava jih iz grobov. Ti junaki so prazni, votli – kako dobro čutimo njihovo izvotljenost! –, saj je njihova življenja opustošila vojna.
Pripoved je prežeta s tihim razočaranjem nad tem, kakšna nedoumljiva grozodejstva je ena duša sposobna narediti drugi. Šarotar o grozodejstvih skoraj ne govori, temveč o njih zelo učinkovito molči. Groza je v ozadju, ne vidimo je, zaznavamo le senco, ki jo meče na junake. Avtor ima res neverjeten občutek za pripoved, obarvano s spomini, izgubo ter hrepenenjem po smiselnem in lepem. A še več kot to: pripovedovanje je v tem romanu tudi obred celjenja ran. Junaka se »zdravita« s pogovarjanjem in zapisovanjem. Avtor skuša s peresno šivanko zašiti nečedne razpoke zgodovine. S svojo pripovedjo vse tisto naključno in nesmiselno, kar nam usoda včasih naprti – to je gotovo dolžnost vsake umetnine –, tudi zares osmisli in posveti.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
