Oh lord won't you buy me a mercedes-benz?
Minilo je kar nekaj let, odkar je Janis Joplin prosila gospoda, naj ji že enkrat kupi tisti Mercedes-Benz, a elegantne mašince, ki jih od leta 1916 predstavlja logotip trikrake zvezde v krogu, v očeh mnogih še vedno veljajo za statusni simbol.
Ime česa je Mercedes-Benz?
Ali bolje – za »ime nečesa«, kar je morda presežek, udobje ali zanesljivost, in mogoče, zgolj mogoče, znamenje minulega prestiža, ki ga na prehodu v novo dobo preprosto ni več mogoče avtentično izkusiti, le klavrno rekonstruirati s posedovanjem »prave« znamke. Postkomunistična Poljska, po kateri se vozita pripovedovalec romana Mercedes-Benz in njegova učiteljica vožnje, sanja o mercedesih preteklosti, da ne bi videla, kako tranzicijo prehaja v starem, razmajanem fiatu. Huelle je banalno uro vožnje v rokah nespretnega voznika spremenil v satirični road-trip v hrabalovskem slogu, ki mu nelep pogled na vedno bolj razrvano družbeno pokrajino jemlje sapo, a ne smisla za humor.
Mercedes-Benz je Huellejeva druga knjiga. Na Poljskem je izšla leta 2001, se pravi med romanoma David Weiser (1987) in Castorp (2004). Umeščanje v čas nastanka ni nepomembno: zaradi načina, kako avtor prek pripovedovalca manipulira s pripovedjo, je Mercedes-Benz po svoje nadaljevanje Davida Weiserja in uvod – morda raje predigra – h Castorpu. Pripovedovalec prvenca se namreč neprestano sprehaja po tanki meji med memoarsko in avtoterapevtsko prozo. Besedilo, ki ga piše, nastaja iz njegove notranje nuje, bralca pa neprestano prepričuje o njegovi resničnosti, faktivnosti, preverljivosti in s tem omaja vsakič na novo vzpostavljeno iluzijo »četrte stene«. Sorodnost med Davidom Weiserjem in Mercedes-Benzom je opazna tudi v metafikcijskem pristopu, ki ga ima pripovedovalec do pripovedovanega teksta: kakor v prvencu tudi v Mercedes-Benzu junak zagotavlja, da to še ni prava knjiga, saj se ta šele piše (Weiser), če sploh bo napisana (Mercedes-Benz). A to je le eden od avtorjevih priljubljenih pripovednih postopkov.
Odstopanje od preverjenih okvirov
Če izvzamemo lani izdani roman Śpiewaj ogrody, je s prevodom Mercedes-Benza zdaj v slovenščino preveden skoraj celoten Huellejev romaneskni opus. Pogled je izjemen in raznolik ter priča o avtorjevi eksperimentatorski plati. Paweł Huelle je človek neštevilnih knjig, in čeprav med seboj živahno korespondirajo, je vsaka zase popolnoma nov svet. Že vse od Davida Weiserja je vsak naslednji roman skok v neznano. Je v nenehnem, intenzivnem dialogu s klasiki, ponekod bolj izrazito (v Mercedes-Benzu s Hrabalom, v Castorpu z Mannom), drugje manj. Njihov slog imitira, parafrazira, igrivo ironizira, toda z veliko mero spoštovanja, kot bi šlo za hommage vzornikom. Pri tem ne gre toliko za preigravanje preverjenih postmodernističnih postopkov – potreba po slogovni preobrazbi se porodi iz načina, kako je pripoved zastavljena, zastavljena pa je izrazito dialoško, dialektično, referencialno, a odprto, kar je, glede na izbrane teme, ključno. Huellejeva posebnost, če že ne kar specialiteta, je namreč prefinjeno tipanje nevralgičnih točk polpretekle poljske zgodovine; slednja, navidezno vedno reducirana na sramežljivo kuliso pripovednega dogajanja, dejansko obvladuje prostor in usmerja misli protagonistov. Pripovedni sedanjik je tako predvsem okvir za dogodke iz preteklosti, ki tvorijo srčiko romana, vzpostavljena dvojna perspektiva pa avtorju omogoča preigravanje odnosa med resničnim in izmišljenim, pri čemer fikcijo zapakira in servira kot realnost. To je še posebno očitno ravno v epistolarnem romanu Mercedes-Benz, v katerem je pripovedovalec Paweł predstavljen kot avtorjev alter ego. Sorodnost utrjuje dejstvo, da Paweł&Paweł delita podobno življenjsko in poklicno pot, k iluziji avtobiografskosti – ali vsaj avtofiktivnosti – pa veliko pripomorejo črno-bele fotografije, na katerih se predstavljajo člani pripovedovalčeve (morda tudi avtorjeve?, o tem ne izvemo ničesar, in prav je tako) družine.
»Mercedesonostalgija«
Zgodba romana Mercedes-Benz se odvija v Huellejevem rojstem mestu Gdansk, kjer se prvoosebni pripovedovalec uči voziti avto. Ker pa mu vožnja ne gre najbolje od rok in ker je inštruktorica, gospodična Ciwle, nenavadno mična ženska, ji začne v žeji, da bi jo zamotil, v hrabalovski maniri pripovedovati zgodbo svoje družine skozi anekdote o družinskih avtomobilih. Grenko-sladke pripovedi se začnejo vedno bolj vneto prepletati z zgodbeno sedanjostjo, ki je v opaznem nasprotju s humorno – in zavestno idealizirano – predvojno poljsko idilo. Pripovedovalčeve humorno absurdne anekdote so namreč v vedno večjem kontrastu z zgodbeno realnostjo, zaobjeto v življenjski zgodbi inštruktorice, ki simbolizira poljsko neprijazno vsakdanjost. Omenila sem že simbolno vlogo avtomobilske znamke Mercedes v romanu. Ne glede na številne časovne preskoke, pripovedovalčevo navidezno nostalgično naslajanje nad minulim, ki ni brez ščepca ironije, Mercedes-Benz govori predvsem o Poljski devetdesetih let prejšnjega stoletja in pozneje, v zaključku, o njenem vstopu v novo tisočletje.
Vsak komentar o preteklosti je nevsiljivo, vendar še kako namensko izrečen kot primerjava s sodobnostjo, v ozadju pa se skriva tudi vrednostna sodba. Skozi oči preteklosti postane sedanjost groteskna, če ne kar odbijajoča. Če je mercedes sprva še znak izjemnosti, elitnosti, družbenega in tehničnega presežka nasploh ter dobe, ki je znala tovrstno izjemnost ceniti, je na koncu znamka simbolno degradirana v izdelek med izdelki; gre za čas, ki se vrti v neizvirnem krogu večne potrošnje, ko Citroën dostopa »do najnovejših Mercedesovih dognanj, Mercedes do Toyotinih, Toyota do Citroënovih,« in veriga je sklenjena. Vozila niso več to, kar so bila, razmišlja pripovedovalec med vrsticami, tako kakor avtorji, ali bolje – tako kot Hrabal, simbol izvirnosti in unikatnosti. Njegova smrt leta 1997 se tako kot mercedes razrase v simbol: »V hipu nam je postalo jasno, da se je ravnokar in šele zdaj končala neka doba.« In zdaj gre zares.
»Milý pane Bohušku ...«
Mercedes-Benz ne nosi zaman podnasova »iz pisem Hrabalu«. Pripoved je osnovana kot dolgo, odprto pismo češkemu pisatelju, na katerega se protagonist obrača, ko je v zagati, ne da bi zares pričakoval odgovor. Epistolarna forma romana, uporabljena tudi v Huellejevem romanu Zadnja večerja, občutek odprtosti in dialoškosti še poglablja ter poudarja »fiktivno« plat dela. Protagonist se svoje »dvojne pozicije« (po)ustvarjalca še kako dobro zaveda in jo s pridom izkorišča. Profil hrabalovskega pripovedovalca, ki ga Huelle tako spretno imitira, parafrazira in tudi hudomušno ironizira, najbolje opiše kar sam Hrabal v kratki zgodbi Priročnik pabiteljskega vajenca, kjer prvoosebni pripovedovalec med drugim samega sebe poetično označi za »negativnega genija, divjega lovca v oborah jezika, gozdarja humorne inspiracije, zapriseženega stražarja na poljih anonimnih anekdot, heroja misleče nespametnosti« in, kar je še bolje, za »morilca dobrih idej«, nato pa v isti zgodbi s humornim post scriptum razkrinka vzpostavljeno pozicijo iskrenosti kot lažno, saj ni nič drugega kot literarni konstrukt. Hrabal je pretkan avtor, z navidezno preprostim pripovednim slogom, ki spominja na gogoljevski skaz in poustvarja iluzijo žive govorjene besede. Podoben je dramaturško nedodelanemu, prerazvejanemu izseku izkrivljenega češkega vsakdana, združuje nezdružljivo, vzvišeno simboliko s slengovskim, vulgariziranim izrazom, tragiko prepleta s humorjem in ironijo, besedna gmota pa nezadržno prehaja v grotesko. Huelle poleg sloga spretno prevzame tudi situacije in like češkega vzornika. »Saj se knjige vendar lahko pogovarjajo med seboj. Ideja velike knjižnice – nekako tako kot pri Borgesu – je eden izmed mojih receptov za pisanje,« je v prevodu Jane Unuk dejal Huelle v nekem intervjuju. Podobno verjetno razmišlja pripovedovalec Mercedes-Benza, ki Hrabalove postopke komentira in razkriva hkrati s tem, ko jih uporablja. Odnos med učencem in učiteljem se ne nanaša le na odnos med pripovedovalcem in učiteljico vožnje, temveč tudi na odnos med Hrabalom in pripovedovalcem/avtorjem.
V primerjavi z ostalimi, v slovenščino že prevedenimi Huellejevimi romani, je Mercedes-Benz najbolj komičen tekst četverice, pa tudi najbolj »klepetav«. Gre za priljudno, dostopno delo, ki se odlikuje po vitalnem, začinjenem humorju, ne da bi se zato izognilo temnim aspektom poljskega tranzicijskega obdobja. Hrabal je predvsem izgovor za satirično-kritičen pogled na sočasno (poljsko) družbo, ki ji novodobni povzpetniki obljubljajo mercedese v oblakih, medtem ko se mora v službo še naprej voziti z razmajanimi fiati.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015