Orfejski JE poezije
Kajetan Kovič: Vse poti so – zbrane in nove pesmi. Spremna beseda Boris A. Novak. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2009, 573 str., 48 €
07. 04. 2010
Pred zdaj že dolgimi leti je Jure Detela v enem svojih esejev ugotavljal, da slovenski pesniki – slej ko prej zato, ker se pozneje pustijo ujeti v pajčevinasto past horizonta bralskega pričakovanja –najmočnejša, najpolnejša, tudi najbolj konsekventna dela napišejo do svojega štiridesetega leta. Kakor vsako pravilo pa tudi to pozna, kot se nemudoma dopolni Detela, svojo svetlo izjemo: Kajetana Koviča. Čeprav je že v petdesetih s Pesmimi štirih pomagal spremeniti razvojni tok slovenske poezije, se vendarle zdi, da je najboljše prihranil za svoje poznejše zbirke: Korenine vetra, Sibirski ciklus in, seveda, Labrador, ki zagotovo sodi med najbolje oblikovane, zaokrožene, prepričljive pesniške zbirke slovenskega dvajsetega stoletja. Poleg tega je Kovič svojo slovenščino posodil Traklu, Georgeju in, precej nepozabno, tudi Rilkeju; zdaj, recimo, vemo, kako se pri nas prav vpraša, kdo bi nas slišal, če bi kričali med trumami angelov. Tu so, kakopak, tudi številne nagrade (med njimi Prešernova, Jenkova, Levstikova in Sovretova), in kdor misli, da bi lahko shajali brez njegovih muc in mačkov, medvedov in zmajev – ta se seveda pošteno moti. Kovič je, rečeno z eno besedo, klasik. Zato je nevarnost, ki spremlja razmeroma nedaven izid knjige Vse poti so – ta prinaša vse iz posameznih zbirk že znane Kovičeve pesmi, tem pa dodaja še nekaj deset novih, neobjavljenih, ki jih je pesnik napisal v letih od 2003 do 2007 –, precejšnja. Gre, seveda, za nevarnost, ki spremlja poznejše zbirke po pravici uveljavljenih, preizkušenih in zaupanja vrednih avtorskih imen: da jih ne beremo vselej z natančnostjo, resnostjo, zavzetostjo, ki jim pripada.
Tako se ob Kovičevih Zbranih pesmih za odrasle – da bi se izognili recepcijski lenobi – zdi vredno največ pozornosti nameniti tistim pesmim, ki jih ta hip najslabše poznamo: najmlajšim. Ta besedila – v knjigi jih je najti v razdelku, naslovljenem Nove pesmi – Kovičevemu visokemu mestu na slovenskem Parnasu seveda ne morejo ničesar vzeti, lahko pa pesnikovemu opusu dodajo kak nov odtenek. In prav to je, kot nas uči Verlaine, tisto, kar v poeziji navsezadnje šteje. V času, ko je Kovič snoval Kalejdoskop, zbirko, ki je ugledala luč sveta leta 2001, je pisal ritmično izbrušene, rimane ali asonirane sonete, ki so zmogli na videz docela banalne, prozaične prizore oziroma motive – tako, na primer, pripravo goveje juhe, nabiranje regrata, ubadanje z zavratnim lumbagom ali drobne radosti vrtičkarjenja – iztrgati slepemu avtomatizmu naših življenj, sivini vsakdanjika in jih postaviti pred bralko ali bralca s tako virtuoznostjo, da smo s prav otroškim čudenjem, se reče: kakor prvič, spremljali, kako se, na primer, regrat »pod nebom v ustih raztopi / kot čisto poveličevanje strasti«. No, tovrstnih besedil – mehko potopljenih v empirijo in prežetih z nevsiljivim, toplim humorjem, a vseeno nekako na sledi globljih poant in zavezujočih uvidov – je v Novih pesmih slej ko prej le za vzorec. Tu na Kalejdoskop in njegove pesmi najbrž še najbolj spominjajo Variacije na erotično temo, v katerih Kovič »jutro« spretno rima s »Kamasutro«, čeprav s času všečnim občutkom za multikulturnost demokratično priznava, da »na svetu je precej podobnih rim / in indijska izkušnja ni edina. / Za klinčkov blagor in pičkin dim / si prizadeva sleherna celina, « dokler se ta veseljaški, neobrzdano kosmati govor komaj opazno, to je, brezšivno ne preobrne in izteče v izrazito nežno, romantično, a vendar ne razčustvovano sklepno poanto: »Opolzkost se s presežniki baha, / da tajne deficite bi prikrila. / Ko se v resnici zaročita dva, / ljubezen piše druga besedila«. Sicer pa dobršen del Novih pesmi – gotovo ne prvič v Kovičevem opusu – z vso resnostjo tematizira kompleksno razmerje med človekom, naravo in poezijo. Kakor drugikrat je tudi tokrat narava potopljena v svoj ciklični proces nepretrganega samoobnavljanja, njena barva je zelena, njen mesec je april. S človekom in njegovim daljičastim časom, na eni strani trdno zamejenim z rojstvom in na drugi s smrtjo, je, seveda, drugače. Je sicer že res, da je bil nekdaj pogreznjen v naravo, njen neločljivi, integralni del: v izvrstni pesmi April, denimo, Bog med počitkom po stvarjenju z zadoščenjem upira svoj pogled »v drevo, človeka in žival«, pri tem pa, se zdi, še sam ne vidi točk, na katerih se bo med človekom in preostalim stvarstvom prelomila obla harmonija ustvarjenega. A zdaj (in že dolgo tako) velja, da »ni april edini letni čas, / in da naš pravi dom je zunaj raja«. Človeka iz zagatnega položaja ne vodi veliko poti, a ena je, morda, še odprta. Tako kot v pesmi Lastovka Kovič tisto prvo, najzgodnejšo, tisto, ki, kot veleva železno pravilo, ne prinese pomladi, se pravi, tisto, ki ji je usojen neuspeh, sprejme z ugotovitvijo: »Pod njenim zgodnjim, nezadržnim krilom // obotavljivi čas in hlad kopni. / Kar je usojeno, se bo zgodilo. / A treba si je tudi upati,« tako tudi človeku preostaja le pogum, pogum za vero v pesem, poezijo, ki, kot beremo Na vogalu ulice, »več ne rabi besed. / Ki preobražena v orfejski JE / vleče skoz čas nepretrgano sled / in je presežek luči in teme«. Orfejski JE poezije je seveda že dobro preizkušen Kovičev odgovor na človekovo iztrganost, (samo)izločenost iz narave in njenega reda (najbolj proslavljeno je najbrž konkretiziran v emfatičnem uvodnem verzu /»Je južni otok. Je.«/ antološke pesmi, s katero se končuje Labrador). Kolikor ima svetotvorno moč, se pravi, moč priklicati iz nebiti v bit kraj, ki ga sicer ni in ga ne more biti, je to pesništvo utopično. Prav ta razsežnost pa gotovo pomeni tisto dimenzijo, po kateri se Kovič tudi zdaj, več kakor pol stoletja po vstopu na oder naše poezije, loči od svojih bolj modernistično usmerjenih pesniških/ generacijskih kolegov. Tako se, na primer, zdi, da na vsak Kovičev »je« Dane Zajc trmasto odgovarja s svojim »ni«. Vprašanje, za katero teh drž je treba več poguma, pa slej ko prej ostaja odprto …
Pogledi, 7. april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
