Prvenec desetletja?
Katja Perat: Najboljši so padli. Spremna beseda Mojca Pišek. Študentska založba, Ljubljana 2011, 89 str., 19 €
26. 02. 2012
Pesniški prvenec študentke primerjalne književnosti in filozofije, pa tudi literarne kritičarke in publicistke, je lani na slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najboljši prvenec leta. A Najboljši so padli utegne postati mnogo več: eden najmočnejših pesniških prvencev zadnje desetletke. To je za deželo zapriseženih pesnikov gotovo dogodek.
»Kolikor je namreč pesem Peratove kritična, ironična ali pikra, toliko svojo ost obrača tudi zoper glas, ki jo izgovarja, in, posledično, svojemu lirskemu subjektu ne ponuja nikakršnega alibija za naskakovanje moralno večvrednostnih izjavljalskih pozicij.«
Zdi se mi, da je – če parafraziram Rastka Močnika in njegovo tedanje pisanje o slovenskem pesništvu šestdesetih – resnica današnje situacije v prvencu Katje Perat Najboljši so padli ubesedena karseda natančno. Najprej zato, ker je avtorica pesmi izpisala v stvarni, neposredni, pogovorno intonirani govorici, ki pa se vendarle vedno znova neprisiljeno zgošča v precej deklarativne izjave, poantirane verze, se reče, v učinkovite punch-lines. In vendar prepričljivosti Najboljših ne gre preprosto zvajati na udarnost težkokategornih verzov, kakršen je, na primer, tale iz pesmi Engels: »Toliko krvi za svobodo govora, in zdaj smo vsi tiho.« Moč pričujoče zbirke je – dober zgled ponuja že pravkar navedeni citat – slej ko prej zvezana tudi z dovolj razločno in vztrajno uporabo glagolov v prvi osebi množine. Kolikor je namreč pesem Katje Perat kritična, ironična ali pikra, toliko svojo ost obrača tudi zoper glas, ki jo izgovarja, in, posledično, svojemu lirskemu subjektu ne ponuja nikakršnega alibija za naskakovanje moralno večvrednostnih izjavljalskih pozicij. Zaradi tega, se mi zdi, je vselej tudi vsaj kanec razumevanja v tonu, s katerim pesmi Katje Perat vztrajno šibajo prazno in patetično samozadostnost literarnega oziroma kulturnega obrata z njegovim omejenim intelektualnim dometom in nič večjo stvariteljsko zmožnostjo, z njegovimi vrednotami, rituali, institucijami in protagonisti. Pa to ne pomeni, da kritika s tem izgubi svojo moč, ironija svojo ostrino ali humor svojo specifično trpkost. Ko Najboljši so padli govorijo o žalostnih intelektualcih, ki »včasih jokajo / Da bi se počutili bolj upravičene do svojih pesmi«, o epskih ljudeh, ki »vedo, kako se stoji, da si najbolj podoben spomeniku«, o samoprevarah, ki jim »nekateri znanstveniki, / Ki ničesar ne razumejo, / Rečejo prihajanje k jeziku«, so prepričljivi natanko toliko, kolikor je tudi njihov subjekt vsaj implicitno vselej soudeležen v ekscesih in absurdih sodobnega (kulturnega) življenja. Slej ko prej ključno vprašanje, ki se tu postavlja, je, od kod pravzaprav ta jalovost današnje kulturne krajine, od kod vsi ti klavrni »pesniki, ki oblačijo / Slečene ljudi / V glagole v nedoločniku«? – Tu seveda ne gre spregledati, da pričujoča zbirka vseskozi govori tudi o drugih krizah – o krizi identitete, intime in politike. V optiki Najboljših se namreč v vse pore človeške izkušnje zajeda nihilizem, ob katerem kopni slednja gotovost, izginja sleherna orientacijska točka, volja po delovanju pa usiha. To je tudi svet, v katerem vse, česar se dotakne sodobni Midas, »Neha biti lepo, / Da bi se lahko zdelo lepo«. Najboljši so padli o vsem tem sicer govorijo – rečeno z besedami, ki jih je Katja Perat uporabila v razpravi na lanskoletnem simpoziju o (slovenski) literarni kritiki – z vso »zavzetostjo in resnicoljubnostjo«, vendarle pa si ne dopustijo, da bi se predali hiperboličnim emocijam, patosu, obupu, usodnostnemu bitju plati zvona. V tonu glasu, s katerim njihov pesemski jaz ugotavlja, da je pred nami »prihodnost, ki ji je potekel rok uporabe«, ni zaznati kakega pasivnega fatalizma, nasprotno, je neka pripravljenost vztrajati, nadaljevati. Še vedno se je, kot govori uvodna pesem In delam umetnost, mogoče rešiti v dobro napisano pesem, »v kateri govoriš / razrešen prisile enega samega pogleda, / ki onemogoča govor«, čeprav ni, strogo vzeto, seveda ničesar, kar bi kogarkoli upravičevalo »do naslednjega stavka«. – Miklavž Komelj v enem svojih nedavnih esejev pravi, da je pripravljenost »[z]ačeti prav tedaj, ko se nekaj (ali vse) zdi končano«, conditio sine qua non poezije. Morda se mi tudi zato Najboljši so padli zdijo eden najmočnejših prvencev zadnjih desetih let.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
