Pesem v prozi kot način branja
Četudi ima pesem v prozi za sabo že več kot stoletje in pol dolgo tradicijo, pa gre – to je čedalje bolj očitno – za enega najbolj izmuzljivih literarnih žanrov. Znani teoretik Michael Riffaterre jo je celo označil kot žanr z oksimoronom v imenu, medtem ko je ameriški pesnik Charles Simic – sicer sam avtor nagrajenih pesmi v prozi – med kopico duhovitih izjav o naravi žanra dejal tudi, da pesem v prozi pravzaprav sploh ne bi smela obstajati, češ da je porojena iz dveh nasprotujočih si impulzov. In ne samo to: Simic ironično dodaja, da je pesem v prozi posebna zlasti po tem, da so do nje sumničavi ne le običajni nasprotniki poezije, temveč tudi mnogi avtorji sami … A kakorkoli obrnemo, pesem v prozi očitno obstaja, njen obstoj pa je danes prav toliko samoumeven, kot je tudi postavljen pod vprašaj. Izhajajoč iz prepričanja, da je pesem v prozi pri nas premalo upoštevana in raziskana, zato pa nič manj prisotna, se je Andrej Brvar – sam eden izmed njenih osrednjih podpornikov in protagonistov, če ne kar prvi med njimi – lotil zahtevnega in v vseh pogledih razburljivega projekta: sestavil je antologijo slovenske pesmi v prozi, z aluzijo na njenega botra Baudelaira posrečeno naslovljeno Brez verzov, brez rim.
Obsežna antologija predstavi štiriinpetdeset imen in tako pokrije nekje sto dvajset let slovenske literature od Janka Kersnika (iz leta 1888) do Robija Simoniška (iz leta 2008), v čemer je jasno izpričana antologistova želja po čim popolnejšem pregledu vse od izvorne pojavitve žanra pri nas. Brvarjeva raziskovalna prizadevnost je zato vsekakor impresivna, v njenem izhodišču pa je, kar se literarne zgodovine tiče, totalizirajoča sistematičnost. Kot antologist je Brvar pač izbral stališče, ki privilegira bolj dopustno od dveh skrajnosti; v svoj pregled – knjiga je namreč prav toliko pregled kot izbor – je vključil karseda veliko število besedil. To je seveda razumljivo: prvič zato, ker je njegovo delo na tem področju pionirsko, drugič pa zato, ker premosorazmerno s širino izbora raste tudi domnevni pomen pesmi v prozi kot žanra, ki ga želi poudariti Brvar.
Kot vsi žanri, ima tudi pesem v prozi svojo časovno-razvojno dinamiko, vezano na družbene procese, predvsem pa tudi zanjo velja, da ne predstavlja neke nadčasovne, večno obstoječe forme. Pesem v prozi bo obstajala, dokler bo obstajala potreba po njej. Pričujoča antologija zato v nekem smislu ni toliko dokaz, temveč prej posledica Brvarjevega nekoliko samovoljnega stališča, da je pesem v prozi danes »ena osrednjih oblik svetovne poezije«. To je v njegovem razmišljanju utemeljeno z dejstvom, da Brvar – ki zagovarja res precej široko razumevanje pesmi v prozi – razvoj sodobne poezije pri nas nasploh vidi v luči nezadržne prozaizacije, zaradi katere je vprašanje pesmi v prozi »vprašanje usode poezije sploh«, kar tudi njegovemu, domnevno drugačnemu branju tradicije dodaja priokus demarginalizacije. Toda v nekem smislu ima prav, saj je vendar prav pesem v prozi tisti žanr, ki je najbolj radikalno zastavil problematiko poezije v času kapitalizma: poezija, ki je v poznem 19. stoletju opozicijsko že domovala v zasebni sferi, se je začela mešati s prozo kot času in družbi bolj primernim načinom izražanja. Ne nazadnje je idealizirana podoba romantične poezije naenkrat prišla v bližino tehnike, velemesta, proletariata in ekonomije že s tem, ko se je njena oblika začela podrejati omejitvam časopisnega stolpca ali širini strani.
V Brvarjevem programu je tako skrita iskrena skrb za poezijo, ki je ne smemo spregledati, četudi je njena argumentacija stvar debate. Po njegovem je namreč »tako rekoč vsa nastajajoča poezija 'poezija v prozi'«, to pa zato, ker je Brvar – upravičeno, vendar preveč posplošeno – skeptičen do utemeljenosti prevladujoče verzificirane pesniške oblike. Brvar temu pravi »simulakrično na verze razsekana proza«. Videti je, da mnogo sodobne poezije zares premalo upošteva bistveno pravilo, da je tudi prosti verz še zmeraj verz, z njim pa enjambement (po Agambenu) bistvena razločevalna značilnost; oblika takšne pesmi (tudi v prozi) je nekaj, kar je treba vedno znova in šele sproti odkriti, da ne rečem upravičiti. Da je zato večina poezije prikrito napisane v prozi, je torej drzno mnenje, ki pa ga Brvarju pravzaprav nočem očitati, čeprav mu tudi pritrditi ne morem v celoti .
Ne nazadnje je visoka (osebna) motiviranost Brvarjevega izbora z bralske strani lahko samo dobrodošla, saj bi brez nje bili prikrajšani za zanimiv in na mnogih mestih tudi osvežujoč pogled na izročilo. Ne samo, da ima pesem v prozi zdaj določen svoj časovno-zgodovinski okvir, znotraj katerega bodo lahko potekale nadaljnje literarnoteoretične raziskave (te bodo potrebne), ampak je Brvar v svoj izbor vključil tudi nekatera manj znana imena naše literarne preteklosti (ponekod tudi zgolj iz revialnih virov). Ker je več kot stoletje dolgo obdobje pravzaprav že kar izdaten prikaz velikega, nemara celo glavnega dela slovenske literature oz. njenega osrednjega kanona, se Brez verzov, brez rim lahko bere tudi kot nov, torej drugačen pogled na slovensko literaturo. Brvarjev izbor si namreč prizadeva pokazati, kako je pesem v prozi bila vzporedno že ves čas bolj ali manj prisotna. Za primerjavo: antologija slovenske poezije Petra Kolška premore v ožjem smislu natanko eno pesem v prozi (Svetinovo), medtem ko je celo Brvarjev del sestavljen iz verznih tekstov. Ironija pri tem je, da ne gre za zares drug kanon, saj je večina avtorjev že tako ali tako del slovenskega literarnega mainstreama, zbrana dela naših klasikov pa navidez neizčrpen vir raznolikosti … A kar šteje, je odločnost Brvarjeve vizije.
Zanimivo je – kar pa Brvarja ne preseneča –, da so začetki pesmi v prozi pri nas povezani z realizmom in Kersnikom, ki si je prizadeval prispevati h »kulturni prosperiteti in politični konsolidaciji malomeščanske sredine«. To, sledeč Turgenjevu, na kogar se je Kersnik tudi skliceval, sicer ne preseneča v navezavi na ruski model, je pa povsem nasprotno francoskemu. Da je pesem v prozi, ki bi morala biti eden glavnih žanrov modernizma, pri nas povezana z realizmom, je pač posebnost slovenske literarne tradicije (in nacionalne substance v širšem smislu), ki je pogojila prenekateri tekst pričujoče antologije (in pri tem so Kersnikove – »Nedavno sem bil v mestu in sem šetal brez posla po ulicah.« – presenetljivo dobre). Navezava na kaos neizprosne urbanosti velemesta kot posledice modernizacije – eden glavnih izvorov pesmi v prozi – je v naši tradiciji, jasno, nekoliko drugačna. Takšnih tekstov po pričakovanju ni veliko, njihov vrhunec pa je prav gotovo utelešen pri Antonu Podbevšku. Opaziti je tudi relativno majhno število bolj anekdotičnih, celo narativnih besedil, kot jih premore denimo ameriška tradicija.
Drugod kot zanimiv lajtmotiv beremo že znano zgodbo o slovenski ogroženosti: v antologiji je denimo ogromno tekstov, v katerih (vele)mesto nastopa predvsem v vlogi Drugega kot grožnja iz tujine, medtem ko se govorec, ko je doživel svoje razočaranje, v glavnem z vlakom vrača domov v svojo rodno vas. »Vlaki niso dobri – menda so samo zato, da ljudi vozijo stran,« zapiše Ludvik Mrzel in nadgradi Cankarja, ki iz Ljubljane na Vrhniko hodi še peš. Pesem v prozi tako namesto velemestnega vrveža ostane zvesta svoji hrepenenjski funkciji. Ne preseneča torej, da sledi še veliko domačijskih impresij, poetično-realističnih opisov kmetstva, toliko bolj zanimivo pa je spremljati, kako se nekateri tovrstni staroselski motivi ponovno prikradejo v tekste nekaterih sodobnih avtorjev. V nekem smislu Brvarjeva antologija torej pripoveduje precej strnjeno zgodbo, a ker je urejena po letnicah rojstva, ne objav, je nekoliko teže slediti dejanskemu razvoju žanra.
Nekateri priznani avtorji (na primer Dane Zajc) so sicer prepričljivi, vendar je jasno, da niso zastopani s svojim najboljšim delom; drugi (recimo Robi Simonišek in Dušan Šarotar) so prvič zares ustrezno kontekstualizirani; spet tretji (recimo Uroš Zupan) so predstavljeni v nekoliko spremenjenem kontekstu; in četrti (recimo Aleš Šteger in Franjo Frančič) imajo v recepciji že kar lastno tradicijo žanrske zmede, ki jo Brvar rešuje pač po svoje. Nekateri (poznamo jih) so objavo prepovedali (kot bi hoteli protestirati proti kanonizaciji pesmi v prozi, ki je tradicionalno predstavljala marginaliziran diskurz v opoziciji). Osebno bi sicer katerega izmed avtorjev ali tekstov podvrgel strožjim estetskim kriterijem; tako katera izmed pesmi v prozi ne bi izpadla kot nasproten primer Brvarjeve prozaizacije – torej nepotrebne lirizacije –, kot tudi ne bi mogel za vse avtorje reči, da pomenijo kakšno bistveno razvojno stopnjo; nekatere sem občutil kot nepotrebno motivno-tematsko ponovitev. Mogoče so nekoč pisali pač boljše pesmi v prozi, ker se je žanr dejansko razlikoval od drugih?
Najbolj presenetljivo pa je, da so sodobni avtorji – ki so svoje tekste izbrali kar sami – privolili v spremenjeno postavitev (iz verzne v prozno, denimo Uroš Zupan ali Alojz Ihan), kar sicer še dodatno relativizira status pesmi v prozi kot samostojnega žanra. To še spodbudi pomislek, da je Brvar, ki pesnikom očita simuliranje verzov, tudi pesmi v prozi nekoliko simuliral, saj brez njegovega branja ne bi obstajale. Pri pesmi v prozi je namreč zmeraj bilo tako, da je bolj kot vse drugo štelo avtorjevo razpoloženje, ki je pogojevalo bralski odziv: ob odsotnosti dokončnih meril je bil žanr določen kar nominalno, v naslovu pač: brez verzov, brez rim. Andrej Brvar je končno poiskal nekaj odličnih tekstov in sem, k sreči, ni pomišljal vključiti tudi svojih – zakaj tudi ti namreč brez dvoma pripadajo pravkar omenjeni kategoriji.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011