Pet zbirk ali pet pesmi?
28. 05. 2014
Pet skupaj izdanih pesniških knjig Andreja Medveda priča o prav posebnem pojavu tako v sodobni slovenski poeziji kot tudi v Medvedovem pesniškem opusu: so spomenik umetniškemu užitku in totalni zavezanosti umetnosti.
Znotraj sodobne slovenske poezije teh pet pesniških knjig predstavlja izjemnost, saj njihova »poetika« ne pristaja na »skromnost« zlasti mlajše slovenske poezije, ki se je odpovedala »lirskemu subjektu«, ki je postal, tudi po volji njenih razlagalcev, (le še) »govorec/govorka« – kot da pesnik »govori« in ne pesni!, predvsem pa je pristala na mero vsakdanjih fenomenov; vsaka višja, visoka lega, s katere se pesnik zazira na svet, ji je tuja. Pesnik kot »govorec«, in nič več ženin resnice, samo še notar plitkosti in plehkosti vsakodnevnega životarjenja, ki ne le da ne zmore, niti ne poskuša več, da bi se dvignil v višje območje pesniške govorice, ki je od vekomaj iskala resnico, skrivajočo se za bolj ali manj bleščečim videzom navidezne resničnosti, bila proizvajanje v neskritost. Po smrti literarnih ideologij (od modernizma do postmodernizma z vsemi notranjimi podčlenitvami) so se formirale avtopoetike in z njimi brezmejna in brezskrbna svoboda, ki pa nikakor ni porodila duha, ki bi pesnil samo in izključno zaradi radosti samega pesnjenja (Baudelaire), niti stanja duha, ki naj bi zavladal, ko se je poezija povrnila sama k sebi (Pirjevec), ampak se je začela vse bolj samozavestno uveljavljati njena mikavna neodgovornost (Adorno).
Paradoks sodobne slovenske poezije, zlasti njenega najbolj živega (in plodnega) jedra, ki ga tvorijo avtorji in avtorice, rojeni v drugi polovici sedemdesetih in začetku osemdesetih, je ta, da se zavestno odpoveduje vzvišenim nalogam poezije, med katerimi je na prvem mestu razbitje zapeljivosti videzov sodobnega globaliziranega in virtualiziranega sveta. S čimer naj bi se poezija – po njihovo – (samo)očistila tudi »mistifikacije«, h kateri smo nagnjeni starejši slovenski pesniki, rojeni po drugi vojni. Odpoved tej nalogi pomeni odpoved temelju poezije, to pa je ustvarjanje jezika, ki je prav poseben jezik z vsemi zakonitostmi, kot jih imajo drugi jeziki, od hetitščine do islandščine. Zato jezik slovenske poezije ni le (bolj ali manj zvočna, blagoglasna) slovenščina, ampak je jezik slovenske poezije poseben, samo v poeziji živeč jezik. Pristajanje na brezmejno svobodo, ki se slej ko prej spremeni v svoje nasprotje, je tudi izenačitev jezika (langue) in govorice (langage).
Kaj se spreminja, kaj ostaja?
Ko torej poskušam (na kratko) označiti pesniški pojav, ki mu je ime Andrej Medved, moram najprej verjetno vzeti pesnika »v bran« pred vsemi tistimi (poklicanimi in nepoklicanimi), ki bodo pesniku očitali hiperprodukcijo: četudi je jasno, da vseh pet knjig ni nastalo v letošnjem letu, ampak so nastajale dalj časa, vsekakor skozi vse lansko leto. Z Blakom naj rečem: Pot nezmernosti vodi v palačo modrosti. S tem ne opravičujem Medvedove pesniške maníe, ampak ji pritrjujem! Celo postavljam jo za vzgled zmernosti, »preudarnosti, »previdnosti« tako značilni za sodobno slovensko poezijo, ki je, znova z Blakom, bogata grda stara devica.
Pesnik je vseh pet knjig podnaslovil kot »pesmi«, vendar se že tu pojavi prvo vprašanje. In sicer: ali so to res zbirke pesmi ali ne gre morda za pet dolgih pesmi? Ob tem je treba spomniti, da so že prve Medvedove pesniške knjige imele to t. i. prelivajočo, pretakajočo se, v vsakem primeru fluidno podobo, kar pomeni, da je vsa knjiga ena sama pesem, kot npr. knjiga z naslovom Ogenj, ogenj pada iz leta 1974, ob kateri je Tarasa Kermauner zapisal: »Zbirko ... je treba brati kot celoto, skorajda kot eno samo – razčlenjeno – pesem. To ni zbir v različnih časih nastalih samostojnih pesmi, temveč organizem, ki ima svoj začetek in svoj konec.« Hkrati pa je prav Kermauner ob začetku Medvedovega pesnjenja ugotavljal, da je Medved najbolj filozofski pesnik med slovenskimi pesniki (tistega časa, torej s konca šestdesetih in v sedemdesetih prejšnjega stoletja), ki so se raje predajali omamni igri rečí (reizem, ludizem).
Vendar se je na poti, ki jo je pesnik Medved prehodil v zadnjih štirih desetletjih, marsikaj spremilo; predvsem se je spremenila njegova poezija. Četudi se je Medved v teh desetletjih posvečal tudi teoriji poezije (z enako zavzetostjo in akribijo tudi slikarstva), kar pomeni, da je bilo njegovo mišljenje nenehno v dialogu (polilogu) s poezijo (kot tudi s slikarstvom), o čemer priča tudi njegovo epohalno delo Fantazma epohé (2012), izpisano na 2.416 straneh – a vendar se je njegovo pesnjenje izluščilo iz filozofskega kokona in se kot metulj, ena od zelo pogosto uporabljenih besed/pojmov v njegovem pesniškem imaginariju, dvignilo ob osi (axis mundi), povezujoči zemljo z nebom, snov z duhom, bivanje z nebivanjem, življenje s smrtjo, paradiž, ki se je spremenil v pekel, z nebesi. Znotraj Medvedovega pesniškega imaginarija ima zelo pomembno, celo izpostavljeno mesto bestiarij, ki seže od »nedonošene pikapolonice« do mamuta in še dlje do »zveri« in »pošasti«. Zagotovo je to ena najbolj obsežnih (ob Lautréamontu) uporab živali v svetovni poeziji.
Od ničelne točke do smrti
Odgovor na vprašanje, kaj je danes z Medvedovo poezijo in predvsem zakaj ima (četudi ne splošno priznano) tako pomembno, a kljub temu obrobno, bolje rečeno robno, mejno pozicijo, nam pesnik (in premišljevalec o rečeh poezije) ponudi v svoji knjigi esejev o slovenski (zgodovinski) avantgardi s posebnim poudarkom na pesniški knjigi Franja Oniča iz leta 1923 Darovanja (Ničelna točka – Degré Zéro slovenske avantgarde, Edicija Hyperion, 2014). V Uvodu Medved najprej ugotovi, da je – »po njegovem mnenju« – poezijo mogoče določiti le per negationem, torej tako, da ugotovimo, kaj (resnična) poezija NI! To pomeni, da se poeziji ne moremo približati z racionalnim pojasnjevanjem ali razjasnjevanjem (Heidegger ob Hölderlinu), kajti Tekst, Pesem, Poezija je predvsem Užitek, zadovoljstvo, uživanje, jouissance (Lacan). Tako se poezijo da definirati predvsem kot »zvočno, vizualno in slogovno in ritmizirano moč ustvarjalne Igre ...«. Tekst, Pesem je radikalno simbolična; umetniško delo, ob katerem zasnujemo, zaznamo in sprejmemo integralno simbolično naravo.
Andrej Medved v svojih petih knjigah pesmi, v svojih petih Pesmih, ubeseduje, prevaja (teoretična) načela, ki jih izpostavi kot temeljna za razumevanje poezije, še preden se loti konkretne analize »ničelne točke« slovenske avantgarde. Z Barthesom rečeno je Medvedov pesniški jezik v kožo oblečen jezik, ki je vpet v nenehno porajanje fenomenov in njihovo pretakanje (vzpenjanje in spuščanje) po vertikali axis mundi od zemlje (brloga, gnezda, maternice, hiše, mesta, morja) k nebu (oblakom, meteorološkim pojavom), k nebesom. Vsaka od petih pesmi je »opremljena« tudi z izbranim »instrumentarijem«, ki bralca »napotuje« v spoznanje, da je ob čistem užitku, v katerega je potopljen tako pesnik, ko piše, kot naj bi bil (idealni?) bralec, ko bere, v nastajanju tega radikalno simbolnega teksta, Pesmi, prisotna tako (filozofska) misel kot podoba: odlomek iz enega od mnogih Hölderlinovih razmišljanj o poeziji, umetniška slika v 1000 + eni noči, kot barvna fotografija deklice Larise v Deklici z ognjeno glavo, kot citati iz Borgesovega Alefa, Mallarméjeve Knjige in Heglove misli o »zavesi« v Axis mundi, in barvna fotografija potniške ladje v koprskem pristanišču, zadnja, peta Pesem (Perje, solze in zlato ...), posvečena pesnikovemu umrlemu bratu Tomažu, pa se odpira z Derridajevo mislijo o tem, da »raztrositev« (dissémination) pravzaprav pomeni »raztrosenje pepela« (dissémmination de la poussière); pepel je pepel kremiranega človeškega/bratovega umrlega telesa. Pesnik izklicuje tudi Artauda, tega norega vidca in revolucionarja, in tudi prva Pesem (1000 + ena noč) se končuje s »posvetilom« Matjažu, umrlemu pesniku in slikarju Matjažu Kocbeku. Smrt navkljub čezčloveškemu naporu, da jo vzljubi in s tem premaga, vedno zmaguje. Mors victrix.
Pravljičnost in srečen konec
Ti »dodatki« niso zato, da bi pojasnjevali socialno ali celo politično (tj. ideološko, nacionalno), po drugi strani pa psihološko (podzavestno) podstat ali horizont Medvedovih Pesmi, ampak da »podprejo«, »utrdijo« radikalno simboličnost Pesmi. Enako »funkcijo« imajo konkretna (krajevna) imena: Koper, Titov trg, Pretorska palača, Črni les na Bavarskem, peterburško pristanišče, Lido, Transilvanija, Hammamet, Nil, Afrika ... Vpeta v pesniško tkivo izgubljajo svojo materialnost/geografskost in prehajajo v območje simbolnega. Hkrati pa izrekajo tudi pesnikovo privezanost na zemeljsko bivanje, a tudi opozarjajo, da je zgoraj nebo, Nebo kot drugo ime za nebesa.
Ob petih Pesmih Andreja Medveda zagotovo ne smemo spregledati še dveh izstopajočih značilnostih, ki ga ločujejo od sodobne slovenske pesniške produkcije. Prva je, recimo ji, pravljičnost, na katero ne opozarjajo le naslovi prvih treh knjig (1000 + ena noč, Alica v čudežni deželi, Deklica z ognjeno glavo), saj je tudi Tomaž Šalamun naslovil eno svoji zadnjih knjig Zimska pravljica, ampak predvsem besedje samih Pesmi, kot npr. žarptica, sanjska ptica, zlato jabolko, Sneguljčica in sedem palčkov, pinocchio, vilinska bitja, zmajev ptič (perzijski mitični ptič simurg?), škrati ... A ne le posamezne besede/pojmi, ki pripadajo svetu pravljic, tudi strukturiranje stihov in daljših enot izklicuje ne le občutek radikalne simbolizacije, ampak kar pravljičnosti. Inovativnost, da ne rečem izum Medvedovega pesniškega postopka je v tem, da ne glede na enigmatičnost/hermetičnost pesemskega tkiva vzbuja pri bralcu sicer morda negotov občutek – pesem je treba vendarle najprej čutiti! –, da se »nekaj dogaja«, da se odvija »pripoved« o ne-resničnem svetu, ki ni (le) kvaziresničnost besedne umetnine (Ingarden), ampak se konstituira kot dinamično valovanje in prelivanje podob in pris-podob tako v horizontalni kot vertikalni smeri (axis mundi), za katere je značilna tudi estetizacija, vendar vedno konfrontirana, in tako dramatično razveljavljana s podobami propadanja, uničenja, bolezni, smrtnosti ... saj smrt zmaguje. Tako tu na zemlji kot zgoraj na nebu (v nebesih).
Ker je za pravljico značilen tudi srečen konec, zmaga dobrega nad zlom, se pri Medvedovih Pesmih pogosto pojavlja tudi beseda/pojem sreče. Vendar gre za »najdeno in izgubljeno srečo« (Axis mundi). Današnja slovenska poezija se poimenovanju sreče izogiba, četudi že dolgo velja, da je ne-srečni pesnik stvar davne (romantične) preteklosti. A tako kot si Andrej Medved ne postavlja nikakršnih ovir, ne omejuje svojega pesnjenja z najrazličnejšimi (racionalnimi) mejami in merami, se tudi zaveda, da sreča ni doma le v pravljicah, ampak da je edino, kar lahko napolni »spoznanje o ničévosti popotovanja h koncu« (Perje, solze in zlato ...). Neustavljivo plimovanje, pretakanje, prelivanje pesniških podob sopostavlja rojstvo s smrtjo, začetek s koncem in konec z začetkom, združuje zemljo in nebo, Koprski zaliv z Mlečno cesto.
******************
ANDREJ MEDVED
1000 + ena noč
Alica v čudežni deželi
Deklica z ognjeno glavo
Axis mundi
Perje, solze in zlato na sončnem disku
Hyperion, Koper 2013 in 2014
131 + 171 + 143 + 120 + 128 str.
********************
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
