Odgovor Dragu Bajtu
Foto: Uroš Hočevar
02. 03. 2013
Že drugič odgovarjati Dragu Bajtu na njegove očitke vodstvu Društva slovenskih pisateljev (Pogledi, 13. 2. 2013) je precej sitna zadeva. Zakaj? Ker Bajt znova in znova ponavlja le floskule o slovenski vstaji, o prebujenju ljudi, ki jim je dovolj skorumpirane, predvsem pa popolnoma nesposobne oblasti, pa naj gre za desno ali levo politično opcijo, Janšo ali Jankovića, Lukšiča ali Viranta! Ista figa! Mar Bajt res verjame samemu sebi, da vsi tisti, ki so se pojavili na vseslovenskih vstajah, žive v zmoti? In če smo se pisatelji ne le solidarizirali z vstajniki, ampak tudi sami stopili mednje, je to res pobalinstvo, ki društvu in pisateljskemu poklicu jemlje digniteto? Temelj pisateljskega poklica je svoboda! In to svobodo smo dolžni braniti. Zlasti pred uničujočo neumnostjo in voluntarizmom vladajočih. Ali je res mogoče zapisati, kot to zapiše Bajt, »da gre za razgrete nezadovoljneže in infantilne razdiralce sveta, ki se najbolje znajdejo v kalni vodi kaotičnih razmer«?
Odgovarjati na Bajtovo apologijo Janše nima pomena. Vso pravico ima, da je častilec lika in dela Janeza Janše. Tako kot jo ima tudi Zbor za republiko, ta predmoderna združba, ki jo vodi malteški vitez dr. Lovro Šturm! Zastrašujoče pa je, da je človek, kot je Drago Bajt, odličen prevajalec, urednik, leksikograf, tako zaslepljen z obupnimi poskusi vladajoče stranke (ki se ji je, k sreči, iztekel mandat!), da vse, ki ne mislijo tako kot oni, razglašajo za državne sovražnike št. 1, za zombije in celo za leve fašiste in s tem hujskajo k državljanski vojni! Sprašujem se, kako je mogoče, da Bajt, namesto da bi poskušal razumeti gnev ljudi, ki jim je dovolj vsakovrstnega izkoriščanja, varčevanja za vsako ceno (naj stane, kolikor hoče, mi bomo varčevali), za publicisti Reporterja in Demokracije, teh dveh navijaških biltenov SDS, zmerja tiste, ki smo se popolnoma spontano uprli terorju in nesposobnosti janševistične vladavine. Mar res misli, da so vsi, ki so se v zadnjih mesecih pojavljali na ulicah slovenskih mest in upravičeno protestirali proti razgradnji države, tako rekoč nekdanji komunisti?! Ki jih je bivši predsednik republike podkupil, da so pred volitvami zganjali šunder, kot bi rekel Cankar, in s tem nabirali glasove zanj? Zmanipulirane množice, ki ne znajo misliti s svojo glavo? Mar res misli, da vsi, ki danes po Evropi (in svetu) razmišljajo, da je napočil čas za nov, drugačen družbeni red, za novo obliko (neposredne) demokracije, živijo v zmoti? Ali je res mogoče zapisati, kot to zapiše Bajt, »da gre za razgrete nezadovoljneže in infantilne razdiralce sveta, ki se najbolje znajdejo v kalni vodi kaotičnih razmer«? Ne živijo oni, živi pa Drago Bajt!
Res je, da bi bila lahko decembrska izjava DSP tudi drugačna, drugače formulirana. Ampak Bajt mora vedeti, da je bilo v zadnjem letu napisanih nešteto izjav, pri katerih je sodelovalo tudi vodstvo DSP, vse pa so pozivale k streznjenju oblasti (ne množic) in dialogu, ki ga je vladajoča klika (žal ne morem uporabiti besede »elita«, ker to preprosti ni!) vztrajno zavračala! Prav zaradi odpiranja prostora za dialog o najpomembnejših današnjih vprašanjih je DSP tudi organiziralo debatne večere, na katerih niso sodelovali le tisti, ki so že vse povedali! Če je ob nekdanjem ustavnem sodniku dr. Cirilu Ribičiču nastopil tudi mladi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, res ne moremo trditi, da je slednji tudi že vse povedal in celo sodeloval v nekdanji politiki. In naj bi na diskusijski večer o medijih (samo zaradi »uravnoteženja«?) povabili notorična kolumnista Reporterja Boštjana M. Turka in Majo Sunčič? In kaj je bilo narobe z zborom v Cankarjevem domu 30. 1. 2013? Da so dobili starci »preveč prostora«, kot piše v isti številki Pogledov pesnica Katja Perat? Problem mladih in starih v DSP ni nov. Nova tudi niso generacijska razhajanja. Problem je popolna pasivnost mladih, novih članov DSP, o čemer tudi (samokritično) piše Katja Perat. Mladi in mlajši člani DSP bi že zdavnaj lahko prevzeli vodenje DSP. Pri tem jih nihče ne ovira! Če res mislijo, da je trenutno vodstvo društva s predsednikom Venom Tauferjem bolj primerno za vodenje »čitalniškega krožka 19. stoletja«, potem naj to jasno in glasno izrečejo na volilnem občnem zboru.
Pisanje Draga Bajta, ki mu je očitno naklonjeno tudi uredništvo Pogledov, je veliko nevarnejše od tistih naših izjav, v katerih smo uporabili določeno terminologijo iz preteklosti, ki izraža utopizem, anarhičnost, spontanost in izklicuje boj za socialno pravičnost ter pravično urejeno družbo, se zavzema za solidarnost, za načela, ki jih je prva formulirala že francoska revolucija! Zakaj? Ker se zateka k navidez racionalnemu pristopu k reševanju krize, v kateri smo se znašli. In pri tem pritrjuje obupnim poskusom Janševe vlade, da ostane v sedlu, pa naj stane, kar hoče! Hkrati pa v imenu svobode in (prave?) demokracije zastopa kar najbolj nazadnjaška stališča, ki so resnično že zdavnaj pristala na smetišču zgodovine! Ob tem pa poskuša diskreditirati DSP, ko njegovo vodstvo povezuje celo z metanjem granitnih kock! Ko Bajt omeni naivne izjave vodstva DSP, celo navaja dr. Justina Stanovnika, vodjo današnjih slovenskih domobrancev (predsednika Nove slovenske zaveze), ki naj ne bi bil »na mrtvi strani družbenega dogajanja«, kot so naši dosedanji sogovorniki. Lahko rečem le, da se na tem mestu moj dialog z Dragom Bajtom končuje. Ker res je, raje imam očetovo »partijsko ljubezen« kot pa domobranstvo dr. Justina Stanovnika!
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
