Poskus dekonstrukcije in literarni sistem
Nedavna monografija Literatura med dekonstrukcijo in teorijo v knjižni obliki prinaša sintezo Habjanovega večletnega raziskovanja. V prvem delu obravnava koncept performativnosti in njegovo kritično recepcijo na relaciji Austin–Derrida–Judith Butler, pri tem pa »dekonstrukcijsko« opozori na pozabo subjektivacije in institucionalnosti v teorijah vseh treh avtorjev. Začenja pri Austinovi ugotovitvi, da je pogoj vsakega konstativa pravzaprav njegov performativ, torej izjava, ki je vršilec določenega »dejanja«, a pri tem Austin izključi performative, ki jih imenuje »neiskrenost«, torej tiste, ki so izrečeni brez določene intence; kadar torej trdim, a hkrati tega ne verjamem. Podobno »neresna« je tudi književnost, ki jo Austin izključi iz svoje obravnave, saj naj bi »parazitirala« na vsakdanji rabi izjav. Na to izločitev se je kritično odzval predvsem Derrida, ki je pokazal, da so prav ti nepravi performativi pogoj za obstoj pravih performativov. Po njegovem je namreč vsak jezikovni znak iterabilen, kar pomeni, da se pomen jezikovnega znaka sicer ohranja, vendar se ne ohranja tudi intenca performativnosti, ki tvori njegov kontekst. Če razložim nekoliko poenostavljeno, to pomeni, da vsaka beseda svoj dejanski pomen resda pridobi šele iz konteksta, a hkrati pomen vendarle ni povsem poljuben. Z analizo Derridajeve diskusije s Searlom (Austinovim učencem) na primeru razumevanja stavka »zeleno je ali« kot agramatičnosti v učbeniku slovnici Habjan tako lacanovsko dokazuje, da gramatizacija agramatične izjave pravzaprav predpostavlja subjekt, torej slovničarja, ki izjavo šele postavi v določen institucionalni kontekst, torej slovnico. V naslednjem koraku Habjan pod drobnogled vzame Judith Butler in njeno obravnavo sovražnega govora kot partikularne izjave, pri katerem bi morala država različnim identitetam pustiti, da si ga prisvojijo in subverzirajo. Pri tem pa avtor opozori na napačno razumevanje Derridajeve iterativnosti, saj znana teoretičarka upošteva zgolj kontekstualno spremenljivost jezikovnega znaka, ne pa tudi njegove nespremenljivosti pri ponavljanju. Teza, da je naslovljenčeva reartikulacija sovražnega govora mogoča zgolj, če odpravimo njegovo cenzuro, je torej zgrešena, saj pozablja prav na institucionalno določenost samega sovražnega govora.
V drugem delu monografije se Habjan posveti konceptu »oddaljenega branja« Franca Morettija, ki je pogosto razumljen kot nasprotje dekonstrukcijskega natančnega branja. Oddaljeno branje je znameniti Morettijev odgovor na dilemo, kako naj literarna veda zajame celotno svetovno književnost in ne zgolj njenega kanoniziranega vrha, ki se mu praviloma posveča natančno branje. Literarni teoretik tako predlaga, naj literarna veda ne bere tekstov, to pa tako, da se proučevanja književnosti loti s pomočjo abstraktnih modelov, torej map, grafov in predvsem shematičnih dreves. S tem je Moretti literarni vedi postavil nov predmet proučevanja, tj. svetovno književnost kot literarni sistem, ki deluje po logiki centra in periferije. Literarni sistem je torej enoten, vendar neenak, in kanon predstavlja zgolj eno izmed aktualiziranih literarnih zgodovin, ki nastaja na podlagi njenih nekanoniziranih različic. Zagovorniki natančnega branja so se seveda ostro odzvali na Morettijeve teze in mu očitali nekritično prevzemanje odnosa med centrom in periferijo ter posledično zanemarjanje perifernih literarnih pojavov. A kot prepričljivo ugotavlja Habjan, prav takšne kritike nereflektirano prevzemajo logiko centra in periferije, ko poskušajo lastne nacionalne književnosti uvrstiti iz periferije v kanoniziran center. Habjan torej glavno prednost Morettijeve teorije vidi v njegovi premestitvi predmeta proučevanja s same književnost na literarni sistem, s čimer literarna veda (na način, specifičen za proučevanju same literature) zajame tudi institucionalnost literature, in sicer tako, da literarni sistem razume kot literaturo. Morettijevo proučevanje s pomočjo kvantitativnih metodoloških prijemov je torej na neki način natančno branje literarnega sistema.
Prvi del Habjanove monografije torej predstavlja kritiko natančnega branja z upoštevanjem institucionalnih razsežnosti literarnega dela, v drugem delu pa avtor pokaže, kako je tudi institucionalno razumevanje literarnega sistema podvrženo natančnemu branju oz. dekonstrukciji, le da je koncept »teksta« razširjena na celoten literarni sistem kot institucijo. Habjanu tako institucionalnost predstavlja osrednjo točko za teoretiziranje literature, prav institucionalna pogojenost same monografije pa njegovo tezo potrjuje tudi zunaj same razprave. Če sledimo Morettiju, lahko sklepamo, da bo Habjanovo delo v svoji pogojenosti z nacionalnim jezikom izjemno težko vstopilo v »literarnoteoretski center«, čeprav bi si zaradi svoje inovativnosti to brez dvoma zaslužilo. Literatura med dekonstrukcijo in teorijo je izjemno literarnoteoretično delo s provokativnimi in globokoumnimi tezami ter izjemno relevantno obravnavo snovi. A je delo hkrati terminološko in teoretsko izjemno zahtevno, tako da ga bodo najverjetneje prebrali predvsem strokovnjaki s področja, torej tisti, ki Habjanove raziskave že poznajo iz objav v periodiki. Ker bi bila škoda, da takšno delo ostane neopaženo tudi širše (torej v »centru«), si želim, da bi, pač po zakonih literarnega sistema, čim hitreje doživelo še prevod v katerega izmed svetovnih jezikov.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015