Póst féstum
Vesna Lemaić: Kokoška in ptiči. ŠKUC (zbirka Lambda), Ljubljana 2014, 195 str., 18 €
28. 05. 2015
Kokoška in ptiči, dokumentaristični roman z avtobiografskimi prvinami Vesne Lemaić, ni edini slovenski roman leta 2014, ki se ukvarja s tematiko protestov, je pa – po mojem skromnem mnenju – edini roman, ki mu je uspelo protestniška gibanja (oziroma začetke tovrstnih gibanj, ki so imela izhodišče v gibanju 15o) upovedati naravno, sproščeno, zgoščeno, iskreno, s pravo mero ironične distance ter – mislim, da je to za besedilo odločilno – doživeto.
Najbrž tej živosti botruje predvsem avtoričina osebna izkušnja; Lemaićeva se je v gibanje 15o aktivno vključila ter se tako z vsemi mehanizmi, ki so ga poganjali, od blizu seznanila. Roman je v tem smislu dobrodošlo pričevanje o akcijah in delovanju tega gibanja.
Prve zanke, v katere se podobna besedila pogosto zapletejo, so patetičnost, neutemeljene stereotipizacije, idealizacije in zaskrbljujoče pomanjkanje družbenega uvida; dobrodošlo je, da se avtorica naštetemu praviloma izogne; pomanjkanje, stiska, bolezen, alkoholizem in celo smrt vstopajo v delo nepretenciozno in življenjsko. In ravno v tej življenjskosti lahko kritična ost, ki ne prizanaša niti lastnemu idealizmu, zadene oba bregova; Državo in Ljudstvo.
Da – stanje v Evropi (ne omejujmo se na Slovenijo, del širšega konteksta smo, kar prikaže tudi roman, ko sklepna poglavja preseli v Frankfurt) je skrajno zaskrbljujoče; prekarno delo, nezaposljivost mladih, odpovedi, stanovanjske stiske, bogatenje elit itn. (neoliberalizem at its worst). Ampak na drugi strani? Med ljudmi? Dogajanje pred Bojzo poganja skupina posameznikov, in tam se ne le debatira in protestira, se tudi zapija, kadi, drogira, poseda, prenočuje, jé in – prepira. Tako: o marsičem se ne da zmeniti, marsikdo se sčasoma odcepi in se neha pojavljati na skupščinah in pravzaprav se – zares – nič ne spremeni. Tabor razpade, Kokoška (osrednja protagonistka romana, ki ji dela družbo pisana jata najraznovrstnejše perjadi) in Taščica na koncu sami čistita tabor in se skorajda zjokata nad iglami, krvavimi šotori (včasih se kak ptič šutne mimo) in splošnim neredom.
»Gre za dragoceno pričevanje, učinkovito ironijo, fino zastavljeno družbeno refleksijo. Zakaj imam po branju torej občutek, da besedilu enostavno nekaj manjka?«
Kokoški med tem umre baka, s katero se čuti močno povezano; nekdanja skojevka je spreminjala svet, se bojevala proti fašistom, znanemu, otipljivemu nasprotniku; Kokoška je danes v čisto drugi poziciji; kot sama pravi: ni več fašistov, proti katerim bi se borili – in nekako tu, s tem spoznanjem (zgodovina se ponavlja, v svojih modifikacijah pa postaja vse bolj utesnjujoča), bi se roman lahko končal.
A se ne. Dogajanje se preseli v Frankfurt in besedilo se nekako prelomi. Ravno konec je pogreba za bako, že je tu potovanje »v središče sveta«, kjer se bo svet zares spreminjal. Bralec tega seveda ne verjame več in dogajanje v Frankfurtu romanu ničesar bistvenega ne pridoda. Konec je sicer učinkovit poslednji cinizem – ptiči se pripravljajo na novi Veliki boj (seveda gre za proteste v 2012), ki pa na koncu ni prinesel večjih sprememb; samo nekega »ptiča z baretko« (ki se je – takole za osebno propagando – malo šel Che Guevaro) izstreli (ironija pa taka, se ne posmehuje le pripovedovalka romana, temveč tudi avtorica kritike) direktno med parlamentarce Združene levice. Ni torej videti, da se bo začarani krog v kratkem razklenil.
Jasno je torej, gre za dragoceno pričevanje, učinkovito ironijo, fino zastavljeno družbeno refleksijo. Zakaj imam po branju torej občutek, da besedilu enostavno nekaj manjka? Morda zato, ker roman ne seže dlje od izvrstnih izhodišč? Le malo katero refleksijo razvije in pripelje do presenetljivega, izvirnega konca; za marsikateri zaključek je bilo treba le dati času čas; izpeljave so postale jasne in preveč na dlani. Pogrešala sem tudi elaboracijo izvirne ptičje metaforike – ta tekom romana preveč razvodeni in nekako izgublja na polnosti pomena. Najbrž bi že zgolj skozi dodatni premislek te metafore prišle na plan tudi kakšne bolj subjektivne refleksije (sicer ne čisto zadovoljivo izražene skozi Kokoškine pesniške poskuse), ocene stanja, premisleki …, ki bi roman nekoliko odmaknili od dokumentarističnega in rahlo prazno družbenokritičnega in mu dodali nekaj več polnokrvno literarnega. In tako bi – morda – res dobili en »cel paket«, en res dodelan protestniški roman. Kakorkoli, za zdaj takšnega romana še ni na vidiku, Kokoška in ptiči pa so še najboljši približek.
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
